Tisočkrat sva se poslovile in nekako
vedno našle pot nazaj. Čeprav je pot vedno bila
trnova.
Pogrešanje na obeh straneh, neizživete
obljube, fantazije o nekem življenju, želje, pričakovanja.

Priznam, vztrajala in upala na “naju” sem
veliko predolgo, da bi še bilo trohice
dostojanstva v tem.

Pomilovanje? Žalost?
Kaj me je držalo?
Poželenje?

Težko je reči ne, če imaš samo v letošnjem albumu
več kot 400 slik njenega obraza, 112 slik
dekolteja in beder, 17 slik njene..
Sla je bila tam. Še vedno je. Vsakič me je
tako surovo povlekla nazaj, medtem
ko je sama vztrajno podirala mostove med nama.

Vsakič sem stopila na mino in bila potolažena
z “razumem, da te to prizadane’.

In čisto vsakič je potem naredila še nekaj hujšega.
Skoraj kot tekmovanje, “poglejmo, koliko Ana še lahko
požre in vseeno pride nazaj”.

Nekaj, kar me je še bolj rezalo, še bolj bolelo, iz
mene povleklo huronske krike, ki se jih je
ona ubranila s “čutim, da je tako prav zame”.

Nič od tistega, kar je rekla, da bo, ni.
Vse, kar je rekla, da ne bo, je.
Vse, kar je rekla, da bi samo z mano, bo zdaj
z drugo.

Najraje bi se zavlekla pod kovter in jokala,
spraševala steno, kako mi je lahko
2 leti lagala, zavajala, čeprav je tiho delala druge
plane.

Pričakujem še en udaRec.
Tisti zadnji. Da se me dokonča.

Ker se bo njej čutilo prav.

Mogoče sem pa jst bla narobe za njo
In ona narobe zame
In sva se zaljubile v “idejo o nama”.
Lažje je verjet v nekaj,
Če tega potem ne rabiš nardit, izvest, se potrudit za to
Čudovito je bilo brat njene besede
O najini prihodnosti
O tem, kaj vse bo, bom, bova
Si želi, da bi, bilo
Včasih se mi je zdelo
Kot da si je to res želela
Kako bo, ko bo ona enkrat “tam”
Nikoli nisem povsem razumela, zakaj toliko čakanja
Zakaj ne raje kot flajšter, kot učenje plavanja

Ampak ni bilo na meni, da razumem
Samo da sprejmem
Kajne?

Kajne?

In vsakič so prišli tisti tedni, ko sma bile obe srečne
Vsaj malo vesele
Da sma se videle, pogovarjale o vsakdanjih bedarijah
Nikoli nisem bila med elito
Ki je o njej vedela vse, tudi tiste ne-banalne stvari
Vsakič je prišla samo po par nežnih besed
Nežnosti
Dotikov, pogledov
Dovoljenja, da se mi z glavo zakoplje v vrat
Medtem ko sem jaz komaj zadrževala solze
Od zakopanosti v vrat do tišine z njene strani je bilo vsakič zelo malo

In potem je šla.

Ne bi smela bit na prvem mestu
Vem to, zdaj, prepozno
Žal mi je izgubljenega časa,
naključnih dotikov, ki niso pomenili toliko kot sem si želela
Namigov, ki to niso res bili
Prevelikih pričakovanj
Konca
Žal mi je konca.

Ne morem več
Ne morem
Dve leti
Dovolj je bilo
Laži
Obljub
Ponižanj
Žalosti
Ne morem več
Želenja
Hotenja
Pogrešanja
Ignorirane jeze
Zanikanja občutkov
Nižanja standardov
Sprejemanja tisto najmanj
Najmanj, kar mi je bila pripravljena dat
Je rekla, da ne bo šla
Ne več
Da to ni rešitev
Pa je spet
Že trinajstič
Naredila točno to
Čeprav je ona mene prosila naj ostanem
Mene
Mene!
Ki sem “tu” že dve leti
Še dlje
Dovolj
Ker boli
Tako zelo boli

dala mi je veliko premalo lepih spominov,
da bi upravičili magnitudo te žalosti,
ki jo (še vedno) čutim.

Actually searched for and was excited to find white bed linen, imagined someone walking towards me so often and having conversations with in my shower, craved for silicone inside me the way she did it, had a heart shattered into a million pieces and didnt know if it could ever be mended.

Isnt that the most pathetic never have I ever?

včeraj je rekla, da me ljubi.
danes, da ima drugo.

skoraj prvi april.

manj boli.

mogoče pa je to njen plan in bi v bistvu se ji morala
zahvalit.

koga slepim,
ne bo je nazaj.

..da ti rečem “še”.
tako kot včeraj ponoči.

totalno se prepoznam v tem. v obeh. v čisto vsaki besedi.