let’s find some place to go
cause I just gotta to know
if you want me too
dontcha want me?

“pejt k svojim ljubicam.”
to mi je enkrat rekla ena, ki ni bila navdušena nad tem, da sem par minut po najini kavi, šla na kavo z eno drugo. s to drugo sicer nič nisem imela, sem pa včasih in izgleda je to problem. oziroma, problem je, da ni ona bila tista, ki je dobila vso mojo pozornost. ker je le-ta “vedno razdeljena na več punc hkrati.”
izgleda dajem tak vtis, ne bi vedla, zakaj.
*deaktivira twitter profil*
čisto iskreno, nisem za množino.
četud mogoče istočasno flirtam s parimi, se vedno, nekako, skoncentriram na eno. tista iz mojega šopa cvetk mi v tistem trenutku bolj sede, kar pomeni, da posledično zčcnem manj časa preživljat z ostalimi, in iskat več pozornosti od te ene. če ti ona potem reče, da ji je kul, če imam istočasno še druge, dobim za par trenutkov izraz politga kužka, ker, “halo?! če pa jst bi da ti hočes tok časa z mano preživljat kot jst s tabo! a veš, dok se mi bo pač dalo in ne najdem zamenjave zate! kako ti to ni jasno?!”
od vseh stvari, ki sem jih pozabla, bi lahko tudi on stavek iz genesis pesmi, “do as i say, dont do as i do”. preveč dobro me opiše, vsaj v povezavi z odnosi.
namreč, sem neka čudna kombinacija jebivetra ter malo posesivne in ljubosumne punce.
po eni strani nočem, da mi težijo, če jst sluuuučajno še kam drugam pogledam, po drugi pa hočem, da imajo samo mene, so samo moje in da si ne želijo nobene druge. okej, če že ne moreš imet samo mene, pa mi vsaj ne povedat za vse ostale. jbg, ljudje smo poligamna bitja (ja, ja, določeni ne damo priloznosti vezi in imamo poligamnost samo za izgovor, bla bla, vse sem že slisala) in če jst to delam/nardim, zakaj bi pričakovala, da ona ne bo? ampak ko je z mano, takrat pa naj bo samo z mano! ne rabim, in nocčem!, slišat o njeni bivši, o njenmu tipu, o tisti sexy ženi iz sosednje pisarbe, ki je imela danes oblečeno neko elstra tight obleko in spičake do nebes. če si z mano, potem si tu z mano, pika.
kaj so delal, ko so moj karakter skupaj pacal, ne vem, mora pa bit zabavno bit z mano v vezi. mislim, da je jasno, zakaj sem imela tako malo resnih vez, a?

letališče.
sedim za neko mizo, z “consumptie verplicht (naročilo obvezno)” znakom, katerga gladko ignoriram. če jim kaj ne bo pasalo, bodo že povedali. itak imajo preveč dela s skupino angležev z oranžnimi klobuki, ki so prišli v amsterdam na fantovščino. en pripomni, “ta država je draga” in prav ima, pa šele na letališču je.
potem jo vidim; ženo, ki na veliko maha z eno na letališču kupljeno zavito v celofan rožo, nasmeh od enga ušesa do druzga. prej je gledala v vrata prihodov, ampak nekaj na desni je dobilo njeno pozornost. z druzga konca ji nasproti hiti tip s kovčkom. aja.
pred očmi se mi odvrti scena iz filma: vedno hitreje hodita drug proti drugemu, najraje bi začela tečt a ima ona preozko krilo in petke, on pa kovček. končno sta le dovolj blizu, da se lahko dotakneta in padeta v močan objem. ona se mu z rokama ovije okoli vratu, roža pade ob njegovem hrbtu, on jo povleče k sebi samo z eno roko, potem pa pusti kovčku, da pade in ko skoraj vzdigne s tal.
cela scena me spome na mojo, na moj prihod v neznano deželo, kamor sem šla samo zaradi nje, na njen nasmeh, njene oči in njene poljube.
živce sem nekje v trebuhu čutila že ob zadnjem preletu letališča, ko sem si skozi okno ogledovala mesto nizkih kamnitih hiš, peščenih travnikov in čudnih pikajočih dreves.
spravijo nas z letala, ob ograji peljejo do terminala, mimo ljudi čakajočih svojo prtljago, popravim si nahrbtnik, spravim potni list v žep, stopim mimo vseh uradnih oseb, “ne, nič za prijavit, samo nervozo.”, pred mano je hodila ženska, ki je nekako zasedla celotno širino hodnika, ali pa se mi je samo zdelo, ker sem v vidnem polju imela samo vrata z velikim napisom EXIT.. odprejo se zadnja vrata in pred sabo zagledam letališče.
ne vem, kaj sem pričakovala, ampak ziher malo več ljudi. v skrajnem levem kotu ena trgovinca z zdolgočasenim prodajalcem, par surferjev z opremo in ravno prižgem telefon, da vprašam, kje je, ko nekje z desne zaslišim kričanje, smeh, zvok hitrih stopinj in potem vidim njo, ki teče proti meni. nasmeh sva imeli od enga ušesa do druzga, sekunde so se zdele kot minute, laufaj malo hitreje!, in ko mi končno pade v objem, priznam, sem imela knedl v grlu. objem dolg veliko veliko minut.
priznam, občutek, ki ga pogrešam.
iz mazohizma me spravi trenutek, ko skozi vrata pride malo starejši moški, indijskega videza, in proti njemu se vsuje plaz moških in žensk srednjih let in otrok z baloni.
dam roko v ogenj, da so imeli zraven tudi tupperware naan kruha.

zadnjih par tednov je bilo zanimivih.
na šihtu so rekli, da me tam ne rabijo več (rabi kdo grafičnega dizajnerja, ki se bolj vidi v web in app zadevah, kokr v printu? holla.), frendica se je preselila na vrh evrope in pri razočaranjih je moj prvi instinkt, da dam to na stran, se delam, kot da je vse vredu in se ga grem ulit.
vsakmu svoje, i guess.
kar nisem misla, da se bo zgodilo, je to, da bom prestavla svojo leno rit.
ne, nisem šlank, nikol bla. ja, imam nekaj kondicije, ampak popolnoma nič zavidljivga. in ne, ni (še) problem najdet cote v trgovinah, čeprav mogoče ne v zari, ampak tam mi itak nič ni vsec. do zdaj v lajfu mi je šlo kar dobro pri izogibanju se rekreaciji, če odštejemo občasne sprehode do centra ljubljane, za kar sem si potem še vsaj naslednja dva tedna dajala dnevne komplimente in pokale.
kar pa reeeees nisem vedla je to, da bom nekomu celo plačala, da me pretepe 2x na teden.
zadevi se reče shapeboxing in za to sem prvič slišala pred letom in pol (se mi zdi), ko je dobra frendica začela noret o eni tamari s fantastičnim hrbtom, ki izgleda čudovito medtem ko te pretepa. aja, pa kao da se rekreiraš med tem mučenjem, kar je dodatn bonus.
kaj? rekreiranjem medtem ko nimaš ravno filinga, da se rekreiraš? super! daj mi to!
zakaj super? ker imam že do same besede rekreiranje odpor. jbg, the fat kid in gym class je dobila svojo dozo poniževanja in to se te drži, pa če priznamo ali ne. also, teka nikoli nisem marala. najverjetneje zato, ker pretečem ravno en krog na stadionu in potem vložim prijavo za invalidsko zavarovanje. hoja v hribe tudi ni zame, ker me prospekt božanskega pogleda ne rajca, zakaj pa imamo google images? plus, veliko raje grem peš do maribora, kot v hrib. včasih sem se ukvarjala s karatejem, prišla kar daleč in odnehala. nekje je bila še košarka, ki mi še vedno gre, odbojko obožujem, ampak vse sem slej ali prej nehala, ker sem preprosto preveč lena. ja, tudi v fitnes sem se že parkrat prijavila in našla miljon izgovorov, zakaj tisti dan ne morem it. od klasičnega “gleženj me boli”, do kao opravičljivga “aaaa menstra, a veš, safr!”, preko banalnega “pa če je na drugi strani mesta” in do “sneg!”. vse sem že uporabla. ne tolko na drugih, kot na sebi. sebi najboljše lažemo in še hitreje si vse odpustimo.
torej, kaj je shapeboxing?
na njihovi fb strani piše tole “gre za licenčno vadbo, katere smisel je predanost treniranju in borilnim veščinam, kot so tajski boks, kickboks in karate”. torej, boksanje z dodatkom brcanja v sparing partnerja in/ali boksarsko vrečo.
do zdaj sem tam bila ravno 3x. naučil so me osnove, kar je zelo dobro, ker res nočem poškodovat koga okoli oz sebe. čas, ki ga porabim, da si ovijem oni trimetrski povoj, je vedno krajši. malo se mi še vedno blešči od vseh roza zadevc v telovadnici (roza rokavice, roza povoji, roza hlače, roza majce, roza teniske, roza gumice za lase, roza faking vse!), ampak držim pesti, da bodo počasi prišle tudi sotrpinke starejše od 17. moram priznat, da mi je všeč oni občutek na poti domov (pa četudi je zadeva minuto hoje od mojega doma), ko je majca popolnoma prešvicana in ko vem, da bom naslednji dan imela musklfibr med lopaticama.
res je, do zdaj sem bila tam točno 3x in ni nobene garancije, da bom čez pol leta še vedno. ampak glede na mojo zgodovino je že to nekaj in dajmo držat pesti, da se me bo še nekaj časa držalo.
vsaj zelo lepo bi bilo, če bi se me, ker sem pravkar naročila lastne boksarske rokavice in teh res nočem naslednji mesec prodajat na bolhi.
ps- post ni mišlen kot reklama za tamaro ali shapeboxing, ampak če nekomu rata mene v shape zboxat, potem si zaslužijo vso reklamo, ki jo lahko dobijo.

včeraj me je skoraj kap, ko je rekla, da se je v moji postli dol dala … in to NE z mano!
dajmo malo razmislit o tem.
čisto malo. kako? kdaj? s kom? … ne, črtaj to, nočem vedet. *da prsta v ušesa, “lalalalala”*
kako lahko na moooooji postli seksaš in to ne z mano? če pa … pa če je moja postla! MOJA!
potem je seveda pogledala v tla, rekla “pa ne, sej ne”, verjel ji ni nihče, jaz sem pa poskusila zadevo zbrisat iz spomina. (zelo neučinkovito.)
vprašanje:
zakaj smo tok posesivni do svoje postle? ker resnično nimam nič proti, če se da dol na mojem kuhinjskem pultu. ja, bom fouš in ja, bom lubosumna, ampak ji bom dala tud high five. (pol ko bom dezinficirala pult, seveda.)
tud proti tlom nimam nič, lahko tudi v moji bani ali na fotelju na balkonu (čeprav tam je treba mal pazit, sosedi so radi na svojih balkonih), samo postlo mi pa pustite pri miru. ker… ker.. je moja postla! MOJA! rada imam to škripajočo zadevo že odkar je bila mala (aka samo podn z jogijem), tud puberteto sma dale skoz, zdej je pa odrasla (celo ima nek okvir) in ko dobi še tiste čisto prave letvice, bo najboljša postla na svetu.
enivej, na tej postli se jst dol dajem. JST! jst s še eno ženo, priporočljivo. ne “frendica in neka xy oseba, ki je po možnosti še tip in tipi imajo navado izločat neke zadeve in ewwwoumajgad!” … a lahko ne?
(če pa že moraš, če se v tistem navalu strasti ne morta prestavt nekam drugam, dajva se zmenit, da mi nikol ne poveš in opereš posteljino. sploh rjuho. oz kupi mi novo, tisto pa zažgi.)
aja, če bi se jst v neki tuji postli dol dala?
pfft.
itak.
 
ps- vsi klicaji v objavi so popolnoma upravičeni.

prejšni dan mi pravi o svojih “problemih” (tisti sladki problemi določenih, ko si žena in izgledaš, em, seksi) in omeni še svojo teorijo o lojtrah.
da, o lojtrah. ne govorim o hashtagu, ampak o lestvi, o preprostem orodju, ki nam pomaga dosežt nekaj na vrhu omare ali zamenjat žarnico.
no, če to jemljemo dobesedno. v prenesem pomenu pa je lojtra lahko tudi lestvica. na višji stopnički kot si, višje, em, si. oziroma, višje rangiraš, več imaš šans za nekaj, karkoli.
pravi namreč, da se moški in ženske medsebojno ocenjujemo in rangiramo z “lojtrami”. vsaj kar se seksa in pozornosti tiče, pri zadevah srca lahko zraven dodamo še par baterij, znakov za izhod in gondolo s panoramsko streho na povratni vožnji v dolino.
torej, tipi naj bi imeli samo eno, medtem ko imamo žene dve.
tipi punce, katere (s)poznajo, rangirajo samo po stopničkah te ene in iste lojtre, “kako zelo mi je do tega, da bi jo podrl”.
žene pa kao da imamo dve, “ja, dala bi ga dol” in “midva bova vedno samo kolega, to ti poskušam dopovedat, daj me začni prosim poslušat”.
in ko tip enkrat pristane na tej slednji, ni šanse nobene, da pride nazaj na prvo. v bistvu nikoli več ne pridi niti blizu. (no, spet odvisno od situacije. ker nič ni belo in črno, sivega prostora je več kot sahare.)
s teorijo zarote se sicer strinjam, ampak je čisto strejt teorija, zato bi dodala še lezbično varianto: jst imam še tretjo lojtro. lojtra, na kateri so punce, ki (vsaj v moji glavi in določene tudi IRL) migrirajo z ene lojtre na drugo, odvisno od dneva in moje trenutne zatreskanosti, in zakaj bi prostor zasedale na eni in delale gužvo, če pa so lahko kar na tej tretji, sej nama obema tko najbolj paše, pa če prizna ali ne.
in če sem čisto iskrena, 90% vas je na te.
*slow wink*.
aja, ta frendica? trdno zasidrana na levi lojtri, po lastni odločitvi.
se mi zdi.
mogoče.
ja?
najverjetneje.
če bo ona tko rekla.
mhm.

v srednji šoli smo jih menjaval kot spodnje gate, s torka na sredo, če se nam je slučajno kdo zameril, ko ni pustil, da prepisujemo med testom za matematiko. včasih je bilo dovolj, da nas je do takrat najboljša sošolka malo postran pogledala in smo že imel tiho mašo. vse do zadnje ure, ko sma pač bile zmenjeni, da greva skupaj na deci-deci in sma se preprosto mogle pobotat. krut svet. z določenimi iz srednje se še vedno pokonektamo, pa čeprav samo na obletnicah mature, ali par humornih besed na fb.
na faksu smo že bili malo bolj selektivni. najprej smo bili skoncentrirani na urnike, obvezne vaje, iskanje predavalnice v prevelki in konfuzni stavbi. ko se malo sprostiš pa si najdeš svoje skupine; nekatere smo imeli za učenje, druge za ponočevanje, tretjih nismo niti opazli, spet četrti so bili naš partner in crime v študentu. redki, zelo redki, pa so ostali z nami še zdaj. mogoče so že poročeni, z otroci, živijo na drugem koncu države, a vseeno vsake tolko podebatiramo. preredko, a je. in takrat je fajn in paše.
ko pridemo v odrasla leta (vsaj biološko gledano) se prioritete spremenijo, čas se drugače porazdeli, ne da se nam več čisto vsaki osebi vse razlagat, za določene nimamo niti potrpljenja, krog frendov se zdesetka in včasih tudi popolnoma resetira. z menjavo službe, s spremembo karakterja, mogoce enkrat na dekado, mogoče večkrat letno.
nekatere spoznamo v službi, kjer osem od 24 ur dneva preživimo skupaj in hočešnočeš, neki osebi začneš zaupat, jo spustiš bližje, spoznata svoje fore in #tgif se začne že opoldan. spet druge pa najdemo po spletu okoliscin, ali celo na spletu, in mogoče ti na začetku ne “potegne” takoj, ker pač ne klika tako kot ti, ampak s časom začneš to spoštovat, sprejemat, uživat v tem in pogrešat.
nimam veliko prijateljev. tiste ta prave, s katerimi se lahko v razmaku pol ure pogovarjam o novi frizuri britney spears, smislu življenja, izogibanju vikend instagrama, ker bo spet poln burgerjev in piva, planov za dopust in vedno aktualne teme, dafak se dogaja s sparglji?!.. te prijatle lahko naštejem na prste ene roke. mogoče še kak prst z druge, mogoče.
ko nekoga spustim v ta krog, jim zlepa ne pustim ven.
ampak, kot vsako drugo “razmerje” v življenju, je tudi to dvosmerno.
samo zato, ker men ena oseba pomeni veliko, to še ne pomeni, da tudi jaz njej. samo zato, ker jo jaz hočem v življenju, to ne pomeni, da si ona želi isto. in včasih je zelo težko s tem se sprijaznit.
vedno je kriva situacija, to mi je jasno; nekdo se preseli, dobi službo nekje drugje, lajf se spremeni. a vseeno, določene situacije so prav zoprne, in ko se nekdo prostovoljno odloči it, takrat boli. razlogi so znani ali ne, mogoče jih zvem naknadno in se potem tepem po glavi “zakaj mi to ni prej povedla?”, pri nekaterih pa še vedno ne vem.
vem pa, in na žalost to vsakmu povem, da vedno dam še eno šanso. vedno. nekaterim še drugo, tretjo in petnajsto. seveda potem sledijo vprašanja v stilu, “koliko šans pa ji še misliš dat? zakaj si ji dala še eno šanso, da te prizadane?”, jaz pa samo kimam in si pravim, da bo tokrat drugače.
ker tokrat bo res drugače.
če ne tokrat, pa potem naslednjič.
ji še ostane trinajst priložnosti.

v eni izmed prejšnjih objav sem napisala, da iščem definicijo seksa. po večih pogovorih o tem sem skapirala, da ne iščem definicije (ker tista ta najbolj biološka razlaga mi je znana), ampak bolj “kdaj tooooooooočno se dandanes nekaj šteje za seks”.
pa gremo kar po vrsti, oz po kao-spolnih dejavnostih in dogodkih, ki jih dve osebi lahko počneta/doživita skupaj, tako ali drugače. ostala bom pri bolj “vanilija seksu“, ker nimam ne zadosti izkušenj, kaj šele materiala, da bi lahko v to vpletla še bdsm, vojarizem in karkoli je še stvari, ki nas čudne ljudi rajca.
od glave navzdol:
1) dotiki
tisti najbolj nedolžni nikakor ne spadajo v kategorijo “seks” (razen mogoče v predigro, pa še tam so stvar debate), tako da lahko to mirne duše preskočimo.
2) lupčkanje
ni seks niti pod točko razno, je pa zelo dober začetek le-tega.
vseeno, lupčkanje zna bit na trenutke skoraj bolj intimno kot seks (če ignoriramo puberteto, jao bože, kaj smo takrat delal), ampak poanta objave ni “level intimnosti”.
3) petting / make out
no, tu se pa stvari začnejo že ornk dogajat. dobesedno in figurativno. glede na vse javno dostopne definicije seksa, to ni to. te definicije večinoma vključujejo dve glavni besedi, penetracija in/ali orgazem. ne rečem, da do orgazma pri pettingu ne more priti, ampak orgazem ne sme bit pogoj za kategorizacijo tega kot seks. (se zna zgodit zelo pogosto, če je stvar izpeljana pravilno, in ja, če se mene vpraša, bom to takrat štela kot seks.)
4) oralno (blowjob)
na www lahko preberemo, da nekatere žens…. punce ponujajo blowjob v zameno za happy meal v mcds, zato sklepam, da one to ne smatrajo za seks. (ali pač?)
torej, strejti, a se blowjob šteje za seks? al je to pač kr neka aktivnost, ki je ni niti potrebno omenit ali štet, ko te nekdo vpraša, če si danes že seksal/-a?
also, pravijo, da se blowjob ne šteje za seks od clintona naprej.
ha.
5) oralno (kunilingus)
imho, totalno seks. četudi je samo njej prišlo in je s tem seks kot tak (za zdaj) zaključen. mogoče je to samo moja percepcija, ker sem lezbijka in se mi, jbg, ta del ženskega telesa zdi ekstra zabavn, intimn, fascinantn, itd. in kakršnkoli stik ktergakoli dela mojga telesa (sploh če so to usta ali jezik, OUMAJGAD) s tem delom njenga telesa je faking mind-blowing! takrat sem ko 5-letni otrok v trgovini s sladkarijami in če bi ta trgovina bila zame skoz odprta, bi bla jst najbolj srečen človek na svetu.
*odplava nekam v svet domišljije*
5) penetracija
pri vseh razlagah seksa je penetracija ena izmed dveh stvari, ki “spolno aktivnost dveh (ali več) oseb” štejeta oz kategorizirata za seks. seveda se bodo našli tisti, ki bodo za penetracijo šteli samo seks med moškim in žensko, ker pfffft, jst imam tiča, kaj točno bo lezbijka nardila s svojimi prsti?!
okej, ko smo že pri tem, a penetracija velja za “pravilno” samo, če je v igri tič? ali veljajo tudi prsti? ali mogoče vibrator, dildo, nekaj faličnega pač? in, a mora v kombinaciji biti tudi vadzajna, al je dovolj anus?
moški imate zdajle verjetno dve reakciji: 1) uuuu, lezbijke! in 2) v rit ne velja!
6) orgazem
no, če bi se seksu reklo seks samo takrat, ko nekdo doživi orgazem, potem določene ženske še nikoli v življenju niso seksale. tko da, ne, kljub večinskemu mnenju vseh, ki jih poznam in so dali svoje mnenje o tej temi, orgazem ni pogoj, da se nečemu reče seks. je pa zelo dober indikator.
in ko smo že pri orgazmih, do sedaj v tej objavi se je vedno govorilo o dveh osebah. kaj pa če je oseba ena sama?
masturbacija, npr.
ta aktivnost sama po sebi se kao ne šteje za seks in s tem se strinjam. kaj pa če v enačbo dodamo še eno osebo? ta oseba sicer nič ne počne, je pa zraven na postelji, npr. ena oseba masturbira, druga gleda. ali pa se drugi ne da več samo gledat in tud ona masturbira, na koncu pa obe doživita orgazem. razen medsebojnega dotikanja in “veljavne penetracije” so tu vsi predpogoji za seks. torej? a to velja za seks al ne?! in če orgazem ni pogoj za seks, kaj je potem blo to? kvalitetno preživljanje časa? in, a je ta dejavnost v pričo prijatelc/-jev (da ne pozabim na tipe in njihovim navdušenjem nad grupnim drkanjem, mislim, wtf?) res že tok splošna, da se je ne smatra več kot nekaj intimnega?
in zgornji odstavek nas seveda pripelje do vojarizma, ki …
čakaj, to pa skoraj ni več del vanilija seksa, bomo končal temo. o seksu in definiciji se ljudstvo pogovarja, pregovarja in krega že desetletja, konsensusa pa še vedno ni.
.
.
.
mislim, da se bom strinjala z eno, ki je rekla “seks je nekaj, kar ne bi počel s čisto vsako osebo, razen če si prostitutka”.
zdej pa grem, r/nsfw_gif tab se mi že ornk nasmiha, imam boljše stvari za delat.
in ne, ni seks.

ne vem, kako točno sma prišli do te teme, ampak msgiranje sredi noči vedno zavije na neka čudna pota.
tokrat sma debatirale o stopnjah privlačnosti oseb (natančneje, žensk, ker, roko na srce, na tipe se ne spoznama kaj preveč). vem, vem, ni lepo to delat, vse je subjektivno, beauty is in the eye of the beholder, itd itd. vse mi je jasno, kar pa ne pomeni, da nismo že vsi imeli kak pogovor, ko smo eno osebo požirali z očmi, takoj naslednja pa bi spadala v kategorijo “tega ne povem niti najboljši prijatelci”.
torej, nekako smo se (skupinsko delo) strinjali s tole lestvico:
1) kjut
pač, girl next door, ki je za pogledat, ampak to je nekako to. nima tistega nekega “umpha”. kot fantastična fotka testenin s paradižnikovo omako, katere končno dobiš na krožnik in ugotoviš, da niso dovolj slane.
(google search primer*)
2) lepa
kot tisti modeli in manekenke, ki pod določeno svetlobo in z določenga zornega kota izgledajo totalno lepe, ko odpre usta te pa mine popolnoma vse. bedarija je edino to, da ženska sicer ve, da je lepa, ampak še vedno nekaj manjka. direkt za v vitrino.
(google search primer*)
3) seksi
lepa in privlačna, in ve, da je. kar pomeni, da ima attitude.
sem spadajo tudi ženske, ki niso nujno lepe po nekih družbenih merilih lepote, ampak s svojim attitudom so strašansko seksi (in lepe).
(google search primer*)
4) DA BOMB
(ne, tega nisem še nikol prej rekla, ne vem, zakaj je bilo tokrat potrebno.)
4) femme fatale
na vrhu lestvice so ženske, ki so faking hot aka femme fatale.
ženska, ki ima vse: izgleda seksi AF, tega se prekleto dobro zaveda, tudi tega, da si vsi skor zlomimo vrat, ko gledamo za njo po cesti, in ko nam nameni enga izmed svojih pogledov izpod obrvi, ji je popolnoma jasno, da smo se vsi stopili, da nas lahko poje za zajtrk, izpljune na pločnik in stopi čez. nima ona časa za nas smrtnike, ker ima veliko bolj pomembnejša dela. kaj? nihče ne ve, ampak ko pride jutri spet po petkovšku, si bomo znova brisali slino okoli ust.
(google search primer*)
* google search primeri so vzeti popolnoma na random, brez upoštevanja fotk znanih osebnosti, igralk, pevk, ipd. oz. po mojih preferencah. izgleda so mi všeč temnolase ženske.