everyday yapyap

pravi, da ni mogla vedet, da se bo to njej zgodilo.

mislim, da sem ena redkih, ki se še nikoli ni peljala z nekom s prevoz.org. glede na moje relacije, ko bi prevoz potrebovala, v primerjavi z vlakom, busom ali kolesom, preprosto ni praktično.
“kako to misliš, saj hodiš na štajersko, folk pelje do tja večkrat dnevno?!”
vse jasno, ampak na štajersko grem ponavadi čez vikend, takrat pa gre največ ljudi do celja ali naprej. jaz moram do laškega.

hitra matematika:
povratna vikend karta za vlak iz ljubljane do laškega je 9,22€, 4,61€ v eno smer.
vožnja traja cca 1h 35 in potem še cca 15min hoje od železniške do doma.
vse skupaj torej 9,22€ in 3h 40min.

s prevozi bi najprej dala nekje med 3,50€ in 5€ za prevoz do celja. traja med 45min in 1h.
če bi imela srečo, bi me oseba odložila nekje v centru celja, v nasprotnem bi šla ven pri avtocesti, kar je 2,8km stran, oz. 36min (tko pravi gugl).
karta od celja do laškega je 1,85€, vožnja traja 9min in potem še cca 15min hoje do doma.
v najboljšem primeru torej 10,70€ in 3h 30min, v najslabšem pa še 3€ in 30min zraven.

ne splača se.
pa bi z veseljem!
poznam vas vsaj nekaj, ki z veseljem sodelujete na prevozih in jim delate zastonj reklamo, ko le lahko. tudi moja žena je ena vaših, čeprav ona je ponavadi tista, ki folk vozi na štajersko.
kot nuditeljica prevozov ima to srečo, da ima pol imenika polnega kontaktov z zanimivi imeni, npr: Ni Prišla, Odpovedala Uro Prej, Čudn Tip, Skenslala Parkrat ipd. imena sem si sicer zmislila, ima pa shranjenih kar nekaj številk katerim, ob želji po prevozu, odgovori z “že vse polno”, pa čeprav je še cel avto na razpolago.

in glede na dogodke pred parimi dnevi, verjamem, da imajo tudi potniki shranjene določene številke voznikov, za katere vejo, da so neresni.
prevoz do letališa z enim od onih “nismo goopti, zato pobiramo ljudi kar na prevozih, imamo pa zavarovanje za potnike in niti pod točko razno ne bomo skenslali vožnje, 1000% gremo, tud če čist prazni, obljuuuubimo!” voznikov na prevozih. sicer sem ji že od vsega začetka tulila, da naj le vzame goopti, ker so večkrat preverjeni, tudi z njene strani, nobenih slabih novic o njih. ampak ta tip je bil cenejši.
oredo.
itak, da je bil, če ni legit.

prevoz si uredi tedne pred dejanskim odhodom, vse zmenjeno od lokacije vstopa in izstopa, do ure, cene in imena voznika.
dan pred odhodom ji pošlje sms, da on pa ne gre več, ampak, ker je on car, ji je zrihtal prevoz z enim svojim kolegom, vse zmenjeno, samo 3h prej bo mogla it iz ljubljane. ona reče ajde okej (ker, kaj pa ji drugega preostane, goopti je že zdavnaj poln), zapiše številko nadomestnega voznika in začne živcirat, ker se ji nadomestni ne javlja na telefon. like, sploh. od dopoldneva nekje do pozno zvečer je imel tip veliko preveč za delat, da bi ji odgovoril na smse oz se ji javil na tlf.
jst ji ravno ne pomagam z mojim “a sem ti rekla, da goopti nabavi? sem, ne? parkrat celo, a ne?”. spoštujem jo, da mi ni dala šamarja.
končno ji le potrdi zgodnjo uro, pove svoje ime in kaj piše na kombiju. super, spet relaksiramo.

naslednje jutro se žena spravi na kolodvor, pobral naj bi jo ob 8:15h.

lahko uganete, kdo se ji ni javil cel dan in koga je potem za 15€ dražjo karto do letališča pripeljal kombi zup prevozov (hvala in slava njim!)?

takoj po prihodu na šiht sem ji kupila goopti karto od letališča nazaj v ljubljano.
ne morem še enkrat skozi ves ta proces, nimam živcev.

also, če poznate koga pri prevoz.org, a jim lahko svetujete, da bi bilo ekstra fajn, če bi lahko uvedli kakšno ocenjevanje ponunikov?

everyday yapyap

kafič neverland.

danes me je spet ena oseba vprašala, kam hodimo lezbijke. kje je tisti “tiiiisti” plac, kjer se zbiramo, kjer gremo na kofe ali plesat, kam se hodimo socializirat, kje je tiiiisti plac, kjer so vsi (osebje vključeno ali ne) istospolno usmerjeni?
moj odgovor je bil isti kot pred parimi leti in vse dni vmes, “nimam pojma. mislim, da ga ni.”.
ker resnično ne vem, sem pa skoraj prepričana, da takšen plac ne obstaja.

ja, vem, obstajata metelkova in pritličje, ampak to ni res naše-naše.
pritličje je kul kafič direkt zraven mestne hiše, kjer se zbirajo vsi ljubljančani, od brucev do mladih družinic, ki se hočejo pokazat, kako zelo odprte so do drugačnosti. kul plac, zanimiva izbira glasbe tudi na nedeljsko dopoldne, zadovoljiva izbira piv.
metelkova pa je tista stavba takoj levo za zapornico z masarykove, ki je znana kot homo stavba. tja se gre v tiflo in v monokel, med pedre in med lezbijke. pedri so znani po dobri glasbi, lezbijke pa po poceni pijači in turobnih dogodkih. (enkrat sem slišala, da ne smemo kritizirat, če nimamo sami boljše ideje. no, boljše ideje nimam, vem pa, da meni osebno, govorim samo zase – in mogoče za vse tiste obiskovalce, ki so šli tja enkrat, dvakrat, mogoče trikrat in jim na kraj pameti ne pade, da bi še kdaj šli, ker fakmi, kaki dolgčas – men je program tam preveč politični, protestni, debatni, preprosto preveč resen. veliko bolj mi paše tifla in njihov “ja, vemo, da je lajf nefer in da s družba do nas obnaša kot da smo največje sranje na tem svetu, ampak pikolina no, danes je sobota zvečer, a se lahko vsaj danes imamo fajn in se v pondelk spet ubadamo z vsemi nepravilnostmi tega sveta?!” odnos.
v monokel se torej boljkotne gre po pijačo, potem se sprehodi mimo nagnusnih wcjev do tifle, kjer razbija muzika in ob pogledu na vse tipčke in objemajoče se punce (sej to je punca, ne?) pa še srce in mogoče malo nižje. dejstvo, da se vstopa v nekaj dvomljivega, zanimivega, mogoče malo napetega pričata že varnostnika pred vhodom v stavbo. sicer nisem pogost obiskovalec metelkove, ampak tam ni veliko varnostnikov za tistih pet stavb. mogoče sta samo ta dva, ne bi me presenetilo.
in vsi, ampak res čisto vsi, še posebej strejti, na koncu večera pristanejo tu. slej ali prej, ko sta cutty in as že zaprta, ko nikjer drugje več ne dobiš pijače, takrat se folk odpravi na metelkovo. roko na srce, če greš ven in naslednje jutro v svoji zgodbici ne omeniš “potem pa smo šli na metlo”, a si res šel ven? vse se konča na metelkovi, brez debate ali vprašanj. pred menzo je takrat že vse pobruhano, v gali se samo še pri fuzbal mizi kaj dogaja, yalla pa itak vedno poka po šivih, tako da ostane samo še stavba na levi. vstopnine ni več, plešejo samo še tisti res navdušeni ali flirtajoči, katere sicer bolijo noge, ampak se pretvarjajo, da so polni energije, ker, jbg, danes ne grem sam domov, pa če se postavim na glavo. prepotentni tipčki pridejo noter glasni in s hrbtom proti steni (ja, vsi te hočejo pofukat, res si tok hud!), odidejo pa tiho, čim bolj nevidno in s parimi fantazijami več v glavi.

tako da ne, pritličje in metelkova nista “naša”, včasih nas tam niti po številu ni največ.

vem, ekskluzivnost in želja po lastništvu nekega dela mesta nista razloga za takšne prostore. primarno se gre za željo imet nek varen prostor, kjer bi se “mi” lahko obnašali tako kot si želimo, lupčkali tisto, ki jo želimo, jo držali za roke, dali roko čez ramo nam najljubše osebe, in vse to brez, da bi nas s sosednje mize drugi obiskovalci grdo gledali, ker kaj pa se gremo, da takšno neprimerno obnašanje silimo njim in njihovim nedolžnim otrokom?! pa tudi če v tem prostoru ne bi delali nič takšnega, lepo je že ta filing, da si med “svojimi”, med tistimi, ki te razumejo, ker imaš samo z njimi nekaj skupnega.

“zakaj bi si sploh želeli kaj takšnega,” se je najverjetneje vprašal kak moj strejt bralec? “no, pa saj ste imeli cafe open! tam, kjer so zdaj mačke!”
ja, res je. imeli smo cafe open, kjer je bila kava okej, pivo tudi, wcji so imeli zanimive stenske okraske in tam nevede izgubljen prstan, sem dobila nazaj še isto noč. na žalost vseh nas, sploh pa lastnic, je imel kafič tudi svoj delež zanimivih obiskov s strani ljudi, ki so se zaradi tega enega odročnega kafiča v morju drugih, normalnih, počutili tako zelo ogrožene, da so lahko svojo stisko sprostili samo z metanjem kamnov skozi okna in pretepanjem obiskovalcev.
je za razumet njihovo začudenje, kajne? (/s)

kljub temu, da si tak plac zaslužimo (dajmo na stran ekonomski pogled te utopične želje), pa ne vem, če je ekskluzivnost res fajn. oziroma, če je sploh vredu, da bi jo imeli in si jo želeli.
vsako leto paradiramo gor in dol po ljubljani, ker si želimo, da nas vključijo, da med nami in njimi, ta normalnimi, ne delajo razlik, da se nas ne bojijo in da nas preprosto sprejmejo kot dele družbe … potem pa se obrnemo in si zaželimo bara, ki bo samo naš, kamor bo za vstop skoraj da ne potrebna še članska izkaznica, ki smo jo pridobili s podpisanimi izjavami vsaj petih bivših, da jp, ta oseba pa ima res rada isti spol, če že ne za vsak dan, pa vsaj za seksat!

to dvoje ne gre skupaj.

everyday yapyap

moj dosežek leta: spravila sem se v pajkice.

preveč kil imam. to vemo vsi, ja, tudi jaz, že vsaj od osnovne šole.
vedno me je bilo nekaj več, vedno mi je bilo mučno it na telovadbo in se preoblačit v garderobi z ostalimi šlank puncami. jbg, nerodno mi je bilo. športi z žogo so mi bili najljubši, sovražila sem pomlad in oznanilo prfokse iz srednje, ki je pred šolo stala zraven svojega kolesa in kričala “se dobimo na mostu pri savinji, imate 10min, gremo gremo gremo!”. potem je bil na redu tek do visečga mostu in nazaj do šole. tek, oz po naše (jaz in mala skupinica “nam se ne da, daj mir” sošolk) sprehod in dretje prfokse za našimi ritmi, da gremo prepočasi in če ne bomo pospešile, da bomo pač mogle it še enkrat. prazne grožnje, vedno je bilo prej mimo tistih 45min ure.

z leti pride ali sprejemanje same sebe in teže, ali preprosto ignoriranje težave.

zadnjih par let sem v prvem, z občasnimi prebliski tega drugega, s kančkom “daj, ta mesec moram pa res nekaj nardit zase, ana, ta mesec pa res!!”. in potem pride ta mesec, se držim stran od pomfrija in kruha (po najboljših močeh), jem manj, si nabavim in se navdušujem z vsako dodatno pikico na fitbitu, rezultatov pa seveda ni.
saj je logično!
38 let (ja, res sem tolko) sem se prehranjevala bedasto, delala nič zase, in zdaj pričakujem, da bodo rezultati vidni že po enem tednu? ana, daj no. bodi resna.

pred parimi tedni pa se mi je ponudla priložnost preko frendice in njenga studia za oblikovanje telesa, da nardim nekaj zase. ker, roko na srce, ana, stara si 38 let, daj pazi malo nase in na svoje telo, imaš samo enga, kljub vsej znanosti. priložnost je res super, žena res veliko ve in resnično ne smem zajebat tega vsega in in in.. v bistvu se gre zame. sebe ne smem zajebat.

in zdaj smo tu.
jem bolj pogosto kot prej, žlampam vodo kot da sem kamela, na wc grem vsaj 500x na dan.

kmalu mi bodo začel na šihtu od plače trgat za ves porabljen toaletni papir.

v njenem studiu sem 3x tedensko, mojo rit je spravila v pajkice (z veliiiiiiko ugovarjanja z moje strani, ker tako velike riti ne bi smele bit v pajkicah, to je eww!), poslušam njene 30-minutne govore o prehrani, ni mi še veliko jasno (zakaj nekaj ja in kako to misliš, da nekaj drugega ne?), naslednji teden ji rečem za tedenski plan obedov (devica sem, jst rabim imet to vse napisano!) in steigung na tekaški stezi bomo dal vsake tolko malo višje kot je priporočljivo za nekoga moje starosti in teže. jbg, če že švicam, naj vsaj ornk!

zdaj grem pa vodo pit.
kao da je moram spit 3 litre v enem dnevu. #fml

everyday yapyap

kaj točno imam jaz od božiča? razen minusa na kartici.

samo praznovanje oz. registriranje, da božič celo obstaja, je do moje družine prišlo šele pred parimi leti, ko sta na svet prišla nečaka in ker je drugi del družine (aka the dreadful inlaws) ekstra vern. ampak, naša stran je dovolj komunistična, da se nismo popolnoma navzeli njihovih navad (mogoče iz inata?), tako da od božiča praznujemo samo večerjo (jest je treba), obdarujemo pa se še vedno za novo leto.

kakorkoli, božič in novo leto se mi nikoli nista zdela nič posebnega, zato tudi ne vem, kdaj točno sem nehala verjet v tega ekstremno radodarnega okroglega dedka z belo brado, je pa moralo biti v prvem ali drugem razredu osnovne šole. je to pozno ali zgodaj? v spominu imam namreč sestro, ki me je eno noč potegnila k sebi in vsa navdušena rekla “našla sem darila! v omari so! v spalnici!!”.
od tistega leta naprej sva s starejšo sestro, ko se je približeval december, redno vsak dan okoli obrnile celo stanovanje, da bi našle darila. časa sva imele od prihoda iz šole in do 1545h, ko je domov prišel prvi starš. to je pomenilo vsaj 3 dolge ure, ki sva jih porabile za detajlno seciranje stanovanja in iskanja novih kotičkov, kjer bi darila lahko bila. izrecno se spomnim stanja na enem izmed višjih predalov predalnika v spalnici staršev, balansiranja na naslonjalu kuhinjskega stola in iskanja vsega in česarkoli, kar bi vsaj malo spominjalo na zaprto škatlo v kateri bi lahko bilo darilo.
starša sta šla celo tako daleč, da sta eno leto vsa darila skrila v klet, ker pa sma tudi to skrivališče odkrile, sta jih naslednjo leto vozila naokoli v prtljažniku avtomobila. cel december.

mislim, da je čar obdarovanja izginil, ko je v dedka mraza verjela samo še mlajša sestra in smo dan pred iz vseh možnih predalov zvlekli darila… in jih skupaj zavili ter postavili pod smrekco.

to delamo še dandanes, s tem, da sta sedaj nečaka tista, ki kao nimata pojma in sta ekstra navdušena, ko prideta v dnevno in pod bogato okrašeno smrekco najdeta škatle z nalepkami z našimi imeni.

mogoče jima malo zavidam.

*napisano na macbooku, ki mi ga je podaril božiček malo predčasno*

everyday yapyap

pasivno agresivno uničevanje moje identitete

stara sem 38 let in nimam pojma, kaj delam z življenjem. ne, resno. nimam pojma. (in ja, res sem 38, nehajte se delat presenečene. *pokaže s prstom na gube na čelu*)

lahko bi se mi reklo, da sem crazy cat lady ampak sem tako daleč od crazy, da glava peče. imam pa dve mački, katere sem, in se oproščam že vnaprej, če bosta to slučajno kdaj imela priložnost prebrat, ker, kaj pa veš, mogoče pa bodo čez 1000 let mačke vladale ljudem in bosta moja dva v sedmem od svojih devetih življenj in bosta celo znala brat in… tomejto, potato.

plačujem račune z neko mizerno plačo, ki ni mizerna ampak je v resnici višja od povprečne slovenske, delam nekaj, kar pred parimi leti še obstajalo ni v takšnem smislu, zdaj pa se to prodaja kot the next big thing in delovno mesto, ki mora bit v vsakem podjetju, pa čeprav se mogoče gre za tovarno toaletnega papirja, ker itak večina, kar naredimo, je sranje, ampak je high tech sranje in to se prodaja. pravijo.
imam vsaj en kredit preveč, en kredit za katerga nisem sama kriva in nimam od njega popolnoma nič, razen mogoče to, da lahko moja starša, stara mama in mlajša sestra še naprej živijo v bajti, ki jo je stara mama zgradila z lastnima rokama, ki še dandanes vleče korenje iz zemlje medtem ko onadva skadita celo penzijo. če bi vsaj kadila kaj manj smrdečega in manj nikotinskega, potem bi blo vsaj zabavno, tako pa je samo žalostno. in seveda boste rekli, da sej velik ljudi preživi z minimalcem, zakaj to tebi ni dovolj? ker izgleda bi me moglo to zanimat ali vsaj ganit? ampak me ne in iskreno upam, da ne bom jutri rekla da vsem tem spremembam, ker sem si potem efektivno zarila nož globoooooko v hrbet. ja, sama sebi. ker izgleda sem ekstra gibčna, ampak sploh nisem in mi je popolnoma jasno, da imam preveč kil in da bi bilo mogoče fajn, če nardim kaj glede tega. niti ne zato ker bi me to kakorkoli nazaj držalo in ker bi mogoče zarad tega ne imela sreče v ljubezenskem življenju. pffft, še nasprotno! imela sem punce, ki so izgledale tako faking fantastično, da mi je še zdaj mal vroče, ko pomislim na par njih. in ta punca, ki jo imam zdaj, grejd ej, ni da ni, najboljša v vsem in to ne mislim ironično, resnično sem tega mnenja in še vedno sem zatrapana in še vedno hočem sprobavat nove stvari, tudi tiste, o katerih nisem niti pomislila prejšna leta. jbg, od nekje cca 15 leta, torej že več kot 20 let, sem lezbijka in takšna ureditev stanu mi ni nikolil padla na kraj pameti. zdaj pa sem začela celo razmišljat o ideji, da mogoče pa bi naredila točno to, kar si ta moja punca tako zelo želi in izgleda ne more brez. ampak ne morem, nočem. in potem isti trenutek dobim v glavo še misel, “mogoče pa samo ne še?” in se spomnim, da sem prejšni teden po faking 15 letih šla k frizerju in da razmišljam o tem, da bi celo imela malo daljše lase. in potem spet ne vem, kdo sem. ampak ajde, sej so ravno ženske tiste, ki pravijo, da ni vse v izgledu in da je osebnost tista, ki je res pomembna in da se v osebnost zaljubimo. in če se ne gre za sex, za kaj pa se potem gre?! potemtakem pa hvala moji fantastični osebnosti!

iiiiin mogoče, mogoče hočem sprobat “vejpat”. kaj pa vem, zakaj. mogoče zato, ker sem pravkar vidla v eni dokaj zabavni seriji, ali mogoče zato, ker to delajo prepotentni 16letniki, ki ne vidijo dlje od pornhuba in svojim sveže opranih belih allstark in ker se lahko na nekem levelu celo poistovetim z njimi, in ker istočasno to delajo naduvani hipsterji z ironičnimi tshirti, preveč dlake na obrazu in palmo na glavi. ker zakaj pa oni ne bi smel imet, če pa imajo to punce in kaj je narobe z “live and let live mantro”?

aaaaaaaaaaaaaaaa.

everyday yapyap

email zombiji

smo v času, ko se večina komunikacije čez dan dogaja prek emailov. službenih ali privat. kot pri vsaki drugi stvari tudi tu obstaja več tipov uporabnikov.

tisti, ki so mogoče mal OCD in potrebujejo (-mo) imet prazn inbox.
vsak nov email se prebere v trenutku prejema, če je potreben odgovor in ga lahko damo takrat, se to naredi. pa četudi to pomeni, da nesemo tlf zraven na wc. če lahko odgovorimo šele enrkat kasneje, se emailu doda pravilna oznaka, mogoče še kakšna zastavica in opomnik.
najboljši občutek na svetu je, ko je inbox popolnoma prazn in glava peče, ko vidim, da imajo nekateri strani in strani prebranih a nepokategoriziranih sporočil.
kako lahko tako živite?!

obstajajo tisti, ki si dneva ne pustijo diktirat po zvončku novga emaila in le-te preverijo točno dvakrat dnevno. takrat spustijo nazaj rafal odgovorov, mnenj in idej o zadevah, ki so mogoče že zdavnaj passe, za katere smo pred parimi urami resnično potreboval oz želel mnenje, zdaj pa je že prepozno, ker so se preprosto že zgodile.
seveda v naslednjem rafalu odgovorov in mejlov od te osebe dobimo tudi tistega “kdo je to odobril in zakaj se me ni vprašalo?????”.

zadnje mesece pa spoznavam, da obstaja še ena skupina, ki je prej nisem imela (ne)sreče spoznati; ljudje, ki cel dan govorijo, da nimajo časa, a istočasno imajo čas se cel dan prek mejlov pingpongat in se drkat v živ mozag z miljon mejli z max tremi besedami, ki nimajo nobenga smisla in … eh.
seveda se ta ista skupina ljudi skoz pritožuje, da nimajo časa za svoj šiht.

hmmmm….

je slučajno še kdo drug mnenja, da ima prvo kar nekaj veze z drugim, ali se to zdi samo meni?

everyday yapyap

look ma, no hands!

pravijo, da ko se enkrat naučiš, da nikol ne pozabiš. pravijo tudi, da so vse preproste stvari točno tko kot to…
vožnja s kolesom.

ah, kolo. tisto športno rekreativno in prevozno sredstvo na katerem nisem bila že od srednje, je pa skoraj dnevno častni član večine mojih psovk, ko grem skozi center ljubljane. kar je zelo razvidno iz enga mojga posta, v katerem se nisem preveč nazaj držala. upsi?

zgodilo se je včeraj, ko sem dobila idejo, da bi ignorirala avtobus in šla s to dvokolesno pošastjo.
no, roko na srce, s to idejo se poigravam že odkar sem se preselila v ljubljano daljnega 2008. vsako pomlad si rečem, da si bom nabavla kolo, potem pa tako dolgo razmišljam o tem, da je že jesen in zima, takrat pa kolo ni več aktualno. halo, sneg?!

glede na to, da sem že (že, heh) prejšni teden nabavla kodo, tudi tega izgovora nisem več imela in sem šla, z determinacijo v očeh in urbano v roki sem šla pravac najbližja bicikelj postaja. dejstvo, da je bila nedelja in dokaj malo ljudi v centru (naštela sem jih 5, če ne štejemo natakarjev iz soba 102), me je še ekstra podžgalo. juhu, ne bo veliko ljudi, ki bi me vidlo past s kolesa! uspelo mi bo!

od centra do žene je cca 1.900 metrov, za prvič bo kar okej, sem si pravla, ko sem dala slušalke v ušesa in takoj naslednji meter nazaj ven, ker aaaaaa! zakaj tle avti vozijo??!
nekje na polovici tega epskega popotovanja dobim msg od žene (nič bit pametni, sem se ustavla tam pri tramvaju, dol s pločnika in kolesarske steze, kot pravijo, da je treba!), a la “daaaaj, greva s kolesi na drugo stran ljubljane pogledat, kaj se dogaja na boljšjem sejmu!! jaaaaaa!”

…in sma šle.
ona pred mano, s svojo seksi ritko, ki me je itak dekoncentrirala na cestah bolj luknjastih od ementalerja in v prestavah, ki so za moje kolo mokre sanje.
bicikelj pecikel ima namreč eno samcato prestavo, ki je po neki logiki najbolj optimalna za vse ljubljanske ceste in bremze na pedalih, ki reagirajo hitreje in močneje od joysticka na F-16. parkrat sem skoraj preletela kolo z glavo naprej.

če naju je kdo opazoval, je imel pred očmi real life verzijo tiste pepe le pew risanke, a na -1 potenco; ona je lahkotno, s sapico v laseh, zagonla enkrat in odpeljalo jo je 5m naprej.. jst, nekje par deset metrov zadaj, pa gonim ko zmešana in obrnem noge vsaj 3x, da nardim isto distanco kot ona.

še dobro, da v ljubljani ni hribov. in ves rišpekt vam, ki greste s ponyjem na vršič! rišpekt in en ornk “vi ste fukjeni!”.

in kot vsaka začetna ljubezen nad nečim, sem tudi danes šla s kolesom. tokrat od šihta do doma, prej sem pa naredila še osem krogov po centru ljubljane, ker so bile vse bicikelj postaje prazne.
na tem bomo še delal, a ne, MOL?

30 v 30, everyday yapyap

spoznavanje sebe skozi kvize

23 v 3o

kvizov je milijon, vsi so izmišljeni in vse, kar dobiš, je kar nek rezultat in zapravljenih par minut. odločla sem se, da bom na to deževno nedeljo v te znanstvene namene namenila nekaj časa in ta-daaa, spodaj so rezultati.

izbor dodatkov za pizzo pravi, da sem ekstra neredna in živim za dramo. mogoče izgledam čist uizi ampak tam nekje globoko v seb živim za kreiranje problemov.

moj okus za hrano domnevno potrjuje, da hočem vedno imet prav. sem inteligentna, trmasta in arogantna, kar pomeni, da se ne prestavim od mojga prepričanja niti za pet centimetrov.

glede na horoskop sem istočasno (rešla dva podobna kviza) najbolj zanesljiv in najhujši prijatelj ever. imam obupen okus za karkoli in uživam v teženju za detajle, sem pa tudi analitična in ljudi dobim na mojo stran z racionalnostjo.

ta vikend bi morala imet na repeat MILF od Fergie (prvič slišala prejle, bedn komad), živeti bi morala v new yorku, ime moje naslednje punce bo emily in poročila se bom z victorio, navzven delujem kot mulan (indijanska princesa) in molly weasley (čarovnica), v postelji pa sem pepelka in voldemor. hmmmm!

aja, pa če ne bi bila oseba, bi bila taco.

vse jasno.

top objave za leto 2015 z mojega instagram računa.
ne bi mi verjel, da imam dva mačka in/ali da nisem crazy cat lady.

top instagram fotke

everyday yapyap

maček je dokaj popularn.

Image
everyday yapyap

novoletne zaobljube

vsako leto rečem, da jst pa tega ne delam. potem jih vseeno potiho naredim par v glavi, ampak nobenmu ne povem, ker itak vem, da se jih ne bom držala in res ne rabim onga “in? kako kak fitnes?” pogleda. (sam res, mogoče bi spet lahko kaj začela hodit na shapeboxing.)

novoletna zaobljuba naj bi bila neka velika sprememba v življenju, ki naj bi se je držali celo leto in potem naj bi nam prerasla v navado in ta-daa, življenje naj bi bilo boljše. insant fix, kao. no, to vse pod predpostavko, da bo novoletna zaobljuba nekaj dobrega, zdravega, nekaj pozitivnega. (čeprav, sto ljudi sto čudi. poznate koga, ki si je zadal delat nekaj nezdravega?)

glede na to, da nimam rada planov za dolgo naprej, sploh pa ne za celo leto (dvanajst mesecev?! to je fuŁ!), bi bilo najboljše, če so moje novoletne zaobljube bolj “nek kratek čas testa, če mi uspe nekaj naredit/zdržat in lejga zlomka, s to idejo smo začel kao na začetku leta, tako da dejmo temu rečt malo krajša novoletna zaobljuba”.

prva letošnja bi lahko bila “jej manj junk fooda”. v mcds že itak ne hodim veliko. čist matematično gledano, če se razpotegne čez celo leto je to bogih 10% na leto, a še vseen pride na cca 3x na mesec. torej, dajmo to na 1x na mesec. (in ja, za razliko od gb pri simobilu, neizkoriščene se da prenašat v drug mesec!)
v toisto kvazi-zaobljubo bi lahko šla tudi zelenjava in sadje. ne da jem sam junk ali samo meso, sploh ne. samo zelenjave in sadja jem premalo. (a si tle mal nasprotujem?) pravijo, da se mi pozna na nohtih. ampak, a je to res kdaj bilo dokazano? (*zgugla* ja, je blo. šment. al to al pa moram bit ekstra pozorna ob naslednji reklami za ono proti glivicam.)

druga je, idi bolj pogosto peš. lani me je nekaj časa držal rožnik in upam, da me letos tudi prime. mogoče že malo prej kot lani (japonke weather!) in malo dlje (nekje proti koncu japonke weather). do takrat pa, eno lpp postajo do doma/destinacije prej dol in peš naprej? seveda, če ne dežuje. ali sneži.

za tretjo bi lahko rekla, da bom več brala. ker je to kao pametno in ful dobro za možgane in tko imaš več soli v glavi in ful večji besedni zaklad in in in in. ampak zakaj bi dala na seznam nekaj, kar vem, da ne bom delala? lahko pa to spremenim v “najdi še več fajnih podcastov, ker za ono se rabiš samo ekstra dobro držat na troli in celo nekaj ti v glavi ostane”.

ena od treh niti ni tok slabo, a?