everyday yapyap

novo fb sporočilo je lahko čokolada.

andraž: ej, a če ti jst pošlem eno čokolado, a boš napisala ekstremno iskren review te čokolade?*
ana: uuuuu, ona iz hoferja je res dobra!
andraž: em, ne, ana. poslal bi ti SUPER ČOKOLADO, tako, praaavo, iz res izvrstnih sestavin in faking fantastičnega okusa.
ana: sam tista mlečna iz hoferja je res dobra. si jo že kdaj prob…
andraž: naša je noro dobrega okusa, narejena po več letih znanstvenih raziskav, testov, žrtvovanja devic in nabiranja samo najbolj kvalitetnih sestavin!
ana: to si si zmislil, ne?
andraž: ja.
.
.
.
andraž: lej, ta naša je res super. pa še presna. veš, kaj to pomeni?
ana: da ni spečena?
andraž: skor. okej, never mind. organska je. veš, kaj TO pomeni?
ana: da ni nič umetnega noter?
andraž: bingo! iiiin tud veganska je. super, a?
ana: eh, ti vegani. mater so tečni. zdej so se še v čokolado spravli. a res ni nic več sveto!?
andraž: …. potem ti raje ne povem, da ne vsebujejo glutena, jajc ali GSO?
ana: kaj pa one iz hoferja? imajo vse to, kar vaše nimajo?
andraž: najverjetneje, ja. samo te naše so super in nimajo umetnih barvil ali arom.
ana. …. imajo vsaj okus?
.
.
andraž: …
andraz: ja, imajo okus. po mentolu.
ana: mentol je dober. tko kot one after eight čokoladice!
andraž: tko nekok, ja. s tem, da naše so su..
ana: ja, ja, vem, super so.

najin popolnoma izmišljen pogovor.
RAWR čokolade so pa res super.
priporočam!

 

*disclaimer: sponsored. super sponsored. 

everyday yapyap

pozor: objava brez trohice trpljenja.

trpljenje. beseda, ki kar kliče po kreativnosti, a?

nekdo znan, katerga imena se ne spomnim, je rekel, da najboljša (literarna) dela nastanejo zaradi trpljenja. mit trpečega umetnika poznamo vsi, ampak a ni malo absurdno menit, da so umetniki samo tisti, katere je pustila žena in med selitvijo odpeljala še psa? zakaj smo prepričani, da nek vodovodar, ki je pravkar potegnil tri metre las iz odtoka, ne bi zmogel napisat epskega soneta?

te dni bi do trpljenja še najlažje prišla (če se delamo, da realni scenariji ne obstajajo), če bi z boso nogo brcila ob mizo. resnično dvomim, da bi občutila nov val kreativnosti.

in čeprav vem, da ni govora o fizičnem trpljenju ampak o psihičnem (kot mi je bilo malo pokroviteljsko razloženo), vseeno upam, da še zelo dolgo na blogu ne bo nobene kvalitetne objave.

ps- ko smo že pri trpljenju, bolečini in nenadni eksploziji kreativnosti? ni res.
popoldan, par ur po prvem osnutku te objave, sem, kako prikladno, zgrešila stopnico, sklecnila in padec ublažila z nosom. trenutno me boli desno koleno, desni gleženj je velikosti bejzbol žogice, premikam se kot herr flick iz alo alo in šmrkanje je malo oteženo. kako zelo sem mučeniško kreativna na lestvici od 1 do mladega wernerja? ene tok kot prežvečena knock knock fora.

everyday yapyap

hočeš garancijo? nabavi si toaster.

“pejt k svojim ljubicam.”
to mi je enkrat rekla ena, ki ni bila navdušena nad tem, da sem par minut po najini kavi, šla na kavo z eno drugo. s to drugo sicer nič nisem imela, sem pa včasih in izgleda je to problem. oziroma, problem je, da ni ona bila tista, ki je dobila vso mojo pozornost. ker je le-ta “vedno razdeljena na več punc hkrati.”

izgleda dajem tak vtis, ne bi vedla, zakaj.
*deaktivira twitter profil*

čisto iskreno, nisem za množino.
četud mogoče istočasno flirtam s parimi, se vedno, nekako, skoncentriram na eno. tista iz mojega šopa cvetk mi v tistem trenutku bolj sede, kar pomeni, da posledično zčcnem manj časa preživljat z ostalimi, in iskat več pozornosti od te ene. če ti ona potem reče, da ji je kul, če imam istočasno še druge, dobim za par trenutkov izraz politga kužka, ker, “halo?! če pa jst bi da ti hočes tok časa z mano preživljat kot jst s tabo! a veš, dok se mi bo pač dalo in ne najdem zamenjave zate! kako ti to ni jasno?!”

od vseh stvari, ki sem jih pozabla, bi lahko tudi on stavek iz genesis pesmi, “do as i say, dont do as i do”. preveč dobro me opiše, vsaj v povezavi z odnosi.

namreč, sem neka čudna kombinacija jebivetra ter malo posesivne in ljubosumne punce.
po eni strani nočem, da mi težijo, če jst sluuuučajno še kam drugam pogledam, po drugi pa hočem, da imajo samo mene, so samo moje in da si ne želijo nobene druge. okej, če že ne moreš imet samo mene, pa mi vsaj ne povedat za vse ostale. jbg, ljudje smo poligamna bitja (ja, ja, določeni ne damo priloznosti vezi in imamo poligamnost samo za izgovor, bla bla, vse sem že slisala) in če jst to delam/nardim, zakaj bi pričakovala, da ona ne bo? ampak ko je z mano, takrat pa naj bo samo z mano! ne rabim, in nocčem!, slišat o njeni bivši, o njenmu tipu, o tisti sexy ženi iz sosednje pisarbe, ki je imela danes oblečeno neko elstra tight obleko in spičake do nebes. če si z mano, potem si tu z mano, pika.

kaj so delal, ko so moj karakter skupaj pacal, ne vem, mora pa bit zabavno bit z mano v vezi. mislim, da je jasno, zakaj sem imela tako malo resnih vez, a?

everyday yapyap

raj za nostalgijo.

letališče.

sedim za neko mizo, z “consumptie verplicht (naročilo obvezno)” znakom, katerga gladko ignoriram. če jim kaj ne bo pasalo, bodo že povedali. itak imajo preveč dela s skupino angležev z oranžnimi klobuki, ki so prišli v amsterdam na fantovščino. en pripomni, “ta država je draga” in prav ima, pa šele na letališču je.

potem jo vidim; ženo, ki na veliko maha z eno na letališču kupljeno zavito v celofan rožo, nasmeh od enga ušesa do druzga. prej je gledala v vrata prihodov, ampak nekaj na desni je dobilo njeno pozornost. z druzga konca ji nasproti hiti tip s kovčkom. aja.

pred očmi se mi odvrti scena iz filma: vedno hitreje hodita drug proti drugemu, najraje bi začela tečt a ima ona preozko krilo in petke, on pa kovček. končno sta le dovolj blizu, da se lahko dotakneta in padeta v močan objem. ona se mu z rokama ovije okoli vratu, roža pade ob njegovem hrbtu, on jo povleče k sebi samo z eno roko, potem pa pusti kovčku, da pade in ko skoraj vzdigne s tal.

cela scena me spome na mojo, na moj prihod v neznano deželo, kamor sem šla samo zaradi nje, na njen nasmeh, njene oči in njene poljube.

živce sem nekje v trebuhu čutila že ob zadnjem preletu letališča, ko sem si skozi okno ogledovala mesto nizkih kamnitih hiš, peščenih travnikov in čudnih pikajočih dreves.

spravijo nas z letala, ob ograji peljejo do terminala, mimo ljudi čakajočih svojo prtljago, popravim si nahrbtnik, spravim potni list v žep, stopim mimo vseh uradnih oseb, “ne, nič za prijavit, samo nervozo.”, pred mano je hodila ženska, ki je nekako zasedla celotno širino hodnika, ali pa se mi je samo zdelo, ker sem v vidnem polju imela samo vrata z velikim napisom EXIT.. odprejo se zadnja vrata in pred sabo zagledam letališče.

ne vem, kaj sem pričakovala, ampak ziher malo več ljudi. v skrajnem levem kotu ena trgovinca z zdolgočasenim prodajalcem, par surferjev z opremo in ravno prižgem telefon, da vprašam, kje je, ko nekje z desne zaslišim kričanje, smeh, zvok hitrih stopinj in potem vidim njo, ki teče proti meni. nasmeh sva imeli od enga ušesa do druzga, sekunde so se zdele kot minute, laufaj malo hitreje!, in ko mi končno pade v objem, priznam, sem imela knedl v grlu. objem dolg veliko veliko minut.

priznam, občutek, ki ga pogrešam.

iz mazohizma me spravi trenutek, ko skozi vrata pride malo starejši moški, indijskega videza, in proti njemu se vsuje plaz moških in žensk srednjih let in otrok z baloni.

dam roko v ogenj, da so imeli zraven tudi tupperware naan kruha.

everyday yapyap

hja, pa pejmo umret.

zadnjih par tednov je bilo zanimivih.
na šihtu so rekli, da me tam ne rabijo več (rabi kdo grafičnega dizajnerja, ki se bolj vidi v web in app zadevah, kokr v printu? holla.), frendica se je preselila na vrh evrope in pri razočaranjih je moj prvi instinkt, da dam to na stran, se delam, kot da je vse vredu in se ga grem ulit.
vsakmu svoje, i guess.
kar nisem misla, da se bo zgodilo, je to, da bom prestavla svojo leno rit.
ne, nisem šlank, nikol bla. ja, imam nekaj kondicije, ampak popolnoma nič zavidljivga. in ne, ni (še) problem najdet cote v trgovinah, čeprav mogoče ne v zari, ampak tam mi itak nič ni vsec. do zdaj v lajfu mi je šlo kar dobro pri izogibanju se rekreaciji, če odštejemo občasne sprehode do centra ljubljane, za kar sem si potem še vsaj naslednja dva tedna dajala dnevne komplimente in pokale.

kar pa reeeees nisem vedla je to, da bom nekomu celo plačala, da me pretepe 2x na teden.
zadevi se reče shapeboxing in za to sem prvič slišala pred letom in pol (se mi zdi), ko je dobra frendica začela noret o eni tamari s fantastičnim hrbtom, ki izgleda čudovito medtem ko te pretepa. aja, pa kao da se rekreiraš med tem mučenjem, kar je dodatn bonus.
kaj? rekreiranjem medtem ko nimaš ravno filinga, da se rekreiraš? super! daj mi to!
zakaj super? ker imam že do same besede rekreiranje odpor. jbg, the fat kid in gym class je dobila svojo dozo poniževanja in to se te drži, pa če priznamo ali ne. also, teka nikoli nisem marala. najverjetneje zato, ker pretečem ravno en krog na stadionu in potem vložim prijavo za invalidsko zavarovanje. hoja v hribe tudi ni zame, ker me prospekt božanskega pogleda ne rajca, zakaj pa imamo google images? plus, veliko raje grem peš do maribora, kot v hrib. včasih sem se ukvarjala s karatejem, prišla kar daleč in odnehala. nekje je bila še košarka, ki mi še vedno gre, odbojko obožujem, ampak vse sem slej ali prej nehala, ker sem preprosto preveč lena. ja, tudi v fitnes sem se že parkrat prijavila in našla miljon izgovorov, zakaj tisti dan ne morem it. od klasičnega “gleženj me boli”, do kao opravičljivga “aaaa menstra, a veš, safr!”, preko banalnega “pa če je na drugi strani mesta” in do “sneg!”. vse sem že uporabla. ne tolko na drugih, kot na sebi. sebi najboljše lažemo in še hitreje si vse odpustimo.

torej, kaj je shapeboxing?
na njihovi fb strani piše tole “gre za licenčno vadbo, katere smisel je predanost treniranju in borilnim veščinam, kot so tajski boks, kickboks in karate”. torej, boksanje z dodatkom brcanja v sparing partnerja in/ali boksarsko vrečo.

do zdaj sem tam bila ravno 3x. naučil so me osnove, kar je zelo dobro, ker res nočem poškodovat koga okoli oz sebe. čas, ki ga porabim, da si ovijem oni trimetrski povoj, je vedno krajši. malo se mi še vedno blešči od vseh roza zadevc v telovadnici (roza rokavice, roza povoji, roza hlače, roza majce, roza teniske, roza gumice za lase, roza faking vse!), ampak držim pesti, da bodo počasi prišle tudi sotrpinke starejše od 17. moram priznat, da mi je všeč oni občutek na poti domov (pa četudi je zadeva minuto hoje od mojega doma), ko je majca popolnoma prešvicana in ko vem, da bom naslednji dan imela musklfibr med lopaticama.
res je, do zdaj sem bila tam točno 3x in ni nobene garancije, da bom čez pol leta še vedno. ampak glede na mojo zgodovino je že to nekaj in dajmo držat pesti, da se me bo še nekaj časa držalo.

vsaj zelo lepo bi bilo, če bi se me, ker sem pravkar naročila lastne boksarske rokavice in teh res nočem naslednji mesec prodajat na bolhi.

ps- post ni mišlen kot reklama za tamaro ali shapeboxing, ampak če nekomu rata mene v shape zboxat, potem si zaslužijo vso reklamo, ki jo lahko dobijo.

everyday yapyap

dvojna merila aka v moji postli seksam samo jst!

včeraj me je skoraj kap, ko je rekla, da se je v moji postli dol dala … in to NE z mano!

dajmo malo razmislit o tem.
čisto malo. kako? kdaj? s kom? … ne, črtaj to, nočem vedet. *da prsta v ušesa, “lalalalala”*

kako lahko na moooooji postli seksaš in to ne z mano? če pa … pa če je moja postla! MOJA!

potem je seveda pogledala v tla, rekla “pa ne, sej ne”, verjel ji ni nihče, jaz sem pa poskusila zadevo zbrisat iz spomina. (zelo neučinkovito.)

vprašanje:
zakaj smo tok posesivni do svoje postle? ker resnično nimam nič proti, če se da dol na mojem kuhinjskem pultu. ja, bom fouš in ja, bom lubosumna, ampak ji bom dala tud high five. (pol ko bom dezinficirala pult, seveda.)
tud proti tlom nimam nič, lahko tudi v moji bani ali na fotelju na balkonu (čeprav tam je treba mal pazit, sosedi so radi na svojih balkonih), samo postlo mi pa pustite pri miru. ker… ker.. je moja postla! MOJA! rada imam to škripajočo zadevo že odkar je bila mala (aka samo podn z jogijem), tud puberteto sma dale skoz, zdej je pa odrasla (celo ima nek okvir) in ko dobi še tiste čisto prave letvice, bo najboljša postla na svetu.

enivej, na tej postli se jst dol dajem. JST! jst s še eno ženo, priporočljivo. ne “frendica in neka xy oseba, ki je po možnosti še tip in tipi imajo navado izločat neke zadeve in ewwwoumajgad!” … a lahko ne?

(če pa že moraš, če se v tistem navalu strasti ne morta prestavt nekam drugam, dajva se zmenit, da mi nikol ne poveš in opereš posteljino. sploh rjuho. oz kupi mi novo, tisto pa zažgi.)

aja, če bi se jst v neki tuji postli dol dala?
pfft.
itak.

 

ps- vsi klicaji v objavi so popolnoma upravičeni.

everyday yapyap

lojtre, oz. samo zato, ker sma frendice, to ne pomeni, da te ne bi dala dol.

prejšni dan mi pravi o svojih “problemih” (tisti sladki problemi določenih, ko si žena in izgledaš, em, seksi) in omeni še svojo teorijo o lojtrah.
da, o lojtrah. ne govorim o hashtagu, ampak o lestvi, o preprostem orodju, ki nam pomaga dosežt nekaj na vrhu omare ali zamenjat žarnico.

no, če to jemljemo dobesedno. v prenesem pomenu pa je lojtra lahko tudi lestvica. na višji stopnički kot si, višje, em, si. oziroma, višje rangiraš, več imaš šans za nekaj, karkoli.
pravi namreč, da se moški in ženske medsebojno ocenjujemo in rangiramo z “lojtrami”. vsaj kar se seksa in pozornosti tiče, pri zadevah srca lahko zraven dodamo še par baterij, znakov za izhod in gondolo s panoramsko streho na povratni vožnji v dolino.

torej, tipi naj bi imeli samo eno, medtem ko imamo žene dve.
tipi punce, katere (s)poznajo, rangirajo samo po stopničkah te ene in iste lojtre, “kako zelo mi je do tega, da bi jo podrl”.
žene pa kao da imamo dve, “ja, dala bi ga dol” in “midva bova vedno samo kolega, to ti poskušam dopovedat, daj me začni prosim poslušat”.
in ko tip enkrat pristane na tej slednji, ni šanse nobene, da pride nazaj na prvo. v bistvu nikoli več ne pridi niti blizu. (no, spet odvisno od situacije. ker nič ni belo in črno, sivega prostora je več kot sahare.)

s teorijo zarote se sicer strinjam, ampak je čisto strejt teorija, zato bi dodala še lezbično varianto: jst imam še tretjo lojtro. lojtra, na kateri so punce, ki (vsaj v moji glavi in določene tudi IRL) migrirajo z ene lojtre na drugo, odvisno od dneva in moje trenutne zatreskanosti, in zakaj bi prostor zasedale na eni in delale gužvo, če pa so lahko kar na tej tretji, sej nama obema tko najbolj paše, pa če prizna ali ne.
in če sem čisto iskrena, 90% vas je na te.

*slow wink*.

aja, ta frendica? trdno zasidrana na levi lojtri, po lastni odločitvi.
se mi zdi.
mogoče.
ja?
najverjetneje.

če bo ona tko rekla.
mhm.

everyday yapyap

v petnajsto ji bo uspelo.

v srednji šoli smo jih menjaval kot spodnje gate, s torka na sredo, če se nam je slučajno kdo zameril, ko ni pustil, da prepisujemo med testom za matematiko. včasih je bilo dovolj, da nas je do takrat najboljša sošolka malo postran pogledala in smo že imel tiho mašo. vse do zadnje ure, ko sma pač bile zmenjeni, da greva skupaj na deci-deci in sma se preprosto mogle pobotat. krut svet. z določenimi iz srednje se še vedno pokonektamo, pa čeprav samo na obletnicah mature, ali par humornih besed na fb.
na faksu smo že bili malo bolj selektivni. najprej smo bili skoncentrirani na urnike, obvezne vaje, iskanje predavalnice v prevelki in konfuzni stavbi. ko se malo sprostiš pa si najdeš svoje skupine; nekatere smo imeli za učenje, druge za ponočevanje, tretjih nismo niti opazli, spet četrti so bili naš partner in crime v študentu. redki, zelo redki, pa so ostali z nami še zdaj. mogoče so že poročeni, z otroci, živijo na drugem koncu države, a vseeno vsake tolko podebatiramo. preredko, a je. in takrat je fajn in paše.

ko pridemo v odrasla leta (vsaj biološko gledano) se prioritete spremenijo, čas se drugače porazdeli, ne da se nam več čisto vsaki osebi vse razlagat, za določene nimamo niti potrpljenja, krog frendov se zdesetka in včasih tudi popolnoma resetira. z menjavo službe, s spremembo karakterja, mogoce enkrat na dekado, mogoče večkrat letno.
nekatere spoznamo v službi, kjer osem od 24 ur dneva preživimo skupaj in hočešnočeš, neki osebi začneš zaupat, jo spustiš bližje, spoznata svoje fore in #tgif se začne že opoldan. spet druge pa najdemo po spletu okoliscin, ali celo na spletu, in mogoče ti na začetku ne “potegne” takoj, ker pač ne klika tako kot ti, ampak s časom začneš to spoštovat, sprejemat, uživat v tem in pogrešat.

nimam veliko prijateljev. tiste ta prave, s katerimi se lahko v razmaku pol ure pogovarjam o novi frizuri britney spears, smislu življenja, izogibanju vikend instagrama, ker bo spet poln burgerjev in piva, planov za dopust in vedno aktualne teme, dafak se dogaja s sparglji?!.. te prijatle lahko naštejem na prste ene roke. mogoče še kak prst z druge, mogoče.

ko nekoga spustim v ta krog, jim zlepa ne pustim ven.
ampak, kot vsako drugo “razmerje” v življenju, je tudi to dvosmerno.
samo zato, ker men ena oseba pomeni veliko, to še ne pomeni, da tudi jaz njej. samo zato, ker jo jaz hočem v življenju, to ne pomeni, da si ona želi isto. in včasih je zelo težko s tem se sprijaznit.
vedno je kriva situacija, to mi je jasno; nekdo se preseli, dobi službo nekje drugje, lajf se spremeni. a vseeno, določene situacije so prav zoprne, in ko se nekdo prostovoljno odloči it, takrat boli. razlogi so znani ali ne, mogoče jih zvem naknadno in se potem tepem po glavi “zakaj mi to ni prej povedla?”, pri nekaterih pa še vedno ne vem.

vem pa, in na žalost to vsakmu povem, da vedno dam še eno šanso. vedno. nekaterim še drugo, tretjo in petnajsto. seveda potem sledijo vprašanja v stilu, “koliko šans pa ji še misliš dat? zakaj si ji dala še eno šanso, da te prizadane?”, jaz pa samo kimam in si pravim, da bo tokrat drugače.
ker tokrat bo res drugače.
če ne tokrat, pa potem naslednjič.
ji še ostane trinajst priložnosti.