metuljcki, pa sva sli

pa sva šli.

na dopust.
spakirali kovčke in torbe, hladilno skrinjo, ki je v bistvu bila torba, vreča polne hoferjeve hrane in brez sushija, kot je grozila še par ur pred odhodom. pohanga piščanca tudi ni bilo. bo naslednje leto, garant.
uizi vožnja do obale, šmuglanje na hrvaško bp, ona se zadere “MOOORJE! ha, prva!”, jst pa to twitnem in instantno poženem neodobravanje, ker, a mora res čist vse bit na twitterju? ne pozna me še dovolj, mala moja.
fascinacija nad oznakami na obvoznici okoli rijeke, pri njih namreč piše otok rab in otok krk, pri nas pa stop in šola, sicer enako pomembno, no, mogoče celo bolj, a kaj ko je ta fascinacija ponehala takoj, ko sma se znašle v koloni pred cestninsko pred mostom za krk. manjši obvoz do paga?
nazaj do krožišča, s prekrškom več ali manj na seznamu, po skoraj zapuščeni vijugasti cesti do kraja s trajekti, tradicionalni trek nizbrdo po karte in trek nazaj gor, ko preklinjaš vse ovinke in pretesne kratke hlače, še bolj pa tiste pomivalce vetrobranskih oken, ki džogajo gor in dol v japonkah, kot da niso to ta dan naredil že vsaj tisočkrat.
vzhodno stran otoka paga bi lahko poimenovali goli otok starejši, ker tam ne raste nič, razen mogoče dolgčasa onga tipa v kiosku za prodajo kart.
gugl maps zajeb #1 se zgodi, ko le-ta ne upošteva (oz mogoče niti ne ve, da bi to moral predvidevat), da hrvati na random zapirajo ceste in jih čez poletje naredijo enosmerne enkrat v to smer in drugič v nasprotno. odvisno od dogodkov in prometa.
po kratkem kroženju okoli riti (novalje) do žepa (hotela) sva dobili navodila za dvig obeh ramp: dečku v beli kučići (na južni strani parkirišča) poveva, da imava rezervirano sobo v hotelu, on dvigne rampo ena. pri drugi rampi (na severnem delu parkirišča) je gumb, pritisneš, počakaš, da pride kdo v hotelu do domofona, poveš, da imaš rezervirano sobo in dvigne se rampa dva. naslednji dan se je dečko u kučići sicer malo bunil, odkimaval z glavo, z rokama kazal proti “samo za goste” znaku. samo iz avta sem morala stopit, takoj je veselo vzdignil rampo. pustim vtis, al nekaj.
v drugem nadstropju brez lifta in z ženinim ekstra težkim kovčkom, soba s posteljo z ekstra trdim jogijem, balkonom in pogledom na sosednjo stavbo, morje nekje na obratu za 180 stopinj in ter direkt nad pekarno. natančneje, nad tremi pekarnami na 30 kvadratnih metrih zaprte ceste.
primarni dogodek tega dela dopusta?
koncert najbolj znane avstralske lezbijke-gone-hollywood, ruby rose. (ja, ona tud dj-a, ker itak, da zdaj vsi dj-ajo.)
žena me je za predjed odpeljala na plažo prepolno potetoviranih mladcev in pomanjkljivo oblečenih mladenk, ki na žalost niso imele nič za pokazat, razen tistih metrskih slamc iz litrskih vrčeh z vodenimi koktejli po 100 kun. naplesali sva se, še bolj najedli konfetov, ki so jih na random streljali v zrak, ko se je množica na koncertu za okuse organizatorjev preveč umirila. ruby za atmosfero ni preveč pomagala, kljub metanju petih tshirtov v množico (IKNORITE?! THE EXCITEMENT!), je pa vsaj izgledala vredu. se mi zdi. bila je predaleč in premalo jo je skupaj od te hollywoodske slave. ne rečem, da dj-anje ni job, da ni težko in da ni neka raven kreativnega razmišljanja vpletena v to, ampak tak stil dj-anja, ko samo “povežeš” skupaj dva top 40 komada, mi ne paše. vem, sama tega najverjetneje ne bi mogla nardit, vsaj ne brez ornk pavz med komadi in popolnoma paničnega izraza na faci in moledovanja, da točno v tistem trenutku zmanjka elektrike, ampak žena in njena “umetnost” sta me (za razliko od njenih instagram fotk *obriše slino*) pustili dokaj hladno.
wcji kluba poštimani (če katero zanima), na kondom nisem stopila (ali pa sem nevede in naj tako tudi ostane), bruseljski dečki plesoči na mizicah ekstra ustrežljivi, ognjeni topovi delali nekje do polovice koncerta, par celofanskih konfetov sem prinesla domov v prtljagi, veliko večino njih sva pustili v hotelski sobi (sorči!), hotelska kava the day after je bila več kot dobrodošla, cel kavomat bi nesla domov, če bi le lahko, ruski bife dobro založen z mešanimi jajci in tekočim jogurtom, manjkal je samo lekadol, amaterka jst. (unicorn, vrneva se pote!!)
kapo dol javnemu prevozu novalje, od njih bi se lpp lahko zelo veliko naučil, samo cen naj ne prevzamejo njihovih (3 eur v eno smer na osebo?! ampak ajde, peš bi bilo pol ure hoje, sami sma si krivi.); laufajo na pol ure celo noč, tudi po trije naenkrat.

 
——
druga polovica dopusta?
je bila in pride. prav tako gugl maps zajeb #2 in gugl maps zajeb #3. potem sma nehale poslušat gugl in se skoncentrirale na ribe v protfanu.

Standard
30 v 30, metuljcki

nimam je več.

21 v 30
kartico sem našla v eni izmed “to škatlo bom enkrat pospravla, samo ne danes, ker danes res nimam dovolj časa”. ne, tudi danes ni prišel ta dan, sem pa te fotke našla na neki stari sd kartici. kdaj točno sem imela čas kartico peljat po mini turneji mojega stanovanja ne vem, sem pa vesela, da sem. gif sploh ni tako slab.
spomnim se, v katerem kafiču sredi coimbre (portugalska) sem bila, ko sem vzela to kartico s tistega “zastonj kartice” stojala. dneva se ne spomnim, vem pa da je bilo pred ohoho leti. druga, z imenom in naslovom izpolnjena stran, to samo potrdi. ne vem sicer, zakaj ji nikoli nisem poslala te kartice, ampak ziher je blo kaj v smislu “jst bi njo ful imela, ona pa mene ne bi tok in če ji zdaj pošljem to kartico, bo mogoče mal čudno naslednjič, ko greva na kofi”. v tistem momentu sem najverjetneje manično preverjala telefon, če mi je poslala kakšen sms ali sporočilo na fb, noči sva pa itak preživljali na msn messengerju (uau, to je res FUL let nazaj!).
mogoče, če bi takrat bla poslala kartico, in če bi se še par drugih stvari malo drugače odigralo, bi zdajle midve imeli malo drugačno zgodovino.
mogoče in če.
parkrat mogoče in če.
vesela sem, da je nisem poslala.
karkoli se je izcimilo iz tistega je tolikokrat boljše. najina življenja se (še vedno) preveč razlikujeta in to mi takrat ni blo jasno sploh. tista neka slepa zaljubljenost, ko ignoriraš vse okoli, se prepričuješ, da je nekaj belo, čeprav vidiš, da je v resnici črno. ona verjame v neke svoje ideale, kateri mene ne ganejo sploh, jih ne razumem in se nikoli nisem imela namena se naučit jih razumet. to, kar sva imeli in potem prekinli, to me je naučilo drugače gledat na svet in sprejemat ljudi, ki so prišli v mojega. ker so se tako sami odločili in ker se trudijo ostat v njem tudi, ko imam jaz slab dan in jih pošiljam v qrac za dobro jutro.
kartice nimam več, srečna sem pa še vedno.
sploh zaradi nje.
output_yMZblD

Standard
metuljcki

moja(moja) lizbona.

“… I wanted to show her everything, I kept explaining things, even though she didn’t care. She made me look at views for longer, because she couldn’t stop sharing. Her excitement made me more excited. Whenever she’s tired, she hugs me and I don’t think that there’s anything better. I love traveling with her. And I’ll do it again and again.”
 

Standard
metuljcki

ti si …

kot tist en frend, ki ga po milijon letih srečaš po šihtu in z njim preživiš preostanek dneva. minute in ure gredo mimo totalno neopazno, ko se zaveš, da je v bistvu že noč, pa ti je celo malo zoprno. a objem na koncu te pomiri in greš domov z nasmehom, ker veš, da bo kmalu spet prišel ta random dan in takrat bo spet točno tok fajn.

Standard
metuljcki

ti si …

kot tist popolnoma spontan izlet do
morja, ko ti vonj po morju napolni nosnici
in ni lepšega občutka kot pomočit nogo
v vodo, pa čeprav je mrzla in si ziher, da
ti bo odpadla, potem pa vidiš ribe in pozabiš
na mrzloto, ker,
kako pa njih ne zebe?!

Standard