22 v 30*
lokacija: metelkova
datum: vikend 18/19. junij
datum v bistvu ni pomemben, ker do tega ziher prihaja vsak vikend
osebe vpletene: cca šest (6?)
skupina pijanih osebkov, žena, jaz
žrtev: jaz
glavni krivec: žena
soudeleženci: skupina pijanih osebkov
vzrok: nepazljivost oz. popolna nezainteresiranost za zagotovitev sproščujočega ambienta žrtvi med lulanjem
——————
metelkova.
prostor pod nebom, kjer je dovoljeno vse in kamor gre folk plesat, hengat s folkom, osvajat, se onegavljat, poslušat muziko, se imet fajn in posledično tudi kaj spit.
zakon fizike #456: če gre tekočina noter, mora tudi ven.
zakon fizike #457: če mora tekočina ven medtem ko si na metelkovi, ti človeška rasa želi veliko sreče.
na metelkovi, natančneje v stavbi monokla in tifle, so trije wcji. en je od monokla, druga dva od tifle. ta od monokla je včasih imel ključavnico in ključ si lahko dobil samo na baru. še pred tem so pred vrata postavili eno veliko potetovirano lezbijko s pobrito glavo (mami?!), ki je pazila, da ni bilo štale. izgleda se je upokojila, kar je škoda, ker ključ-ključavnica naveza ne deluje več. ključa že dolgo ni, vrata se resnično zaprejo samo če se skoraj nasloniš na njih, odprejo pa se že, če jih samo grdo pogledaš.
wc?
nekaj, kar bi se dalo očistit samo z malo večjo granato.
proces lulanja?
skoraj bi lahko postal olimpijski šport.
že itak si cel ranljiv, ker nekok poskusiš balansirat v roki mikico, ki sem jo nespametno slekla (jbg, vroče je noter!) in je sedaj nimam kam odložit.
potem je treba pazit, da se spuščene hlače slučajno ne dotaknejo tal, ker bi potem jih lahko samo še zažgala. nočem vedet, kaj je vse tam na tleh. sploh glede na to, da so bila tla pošpricana s krvjo. in ne na tist “aaau, urezala sem se!!” način, ampak bolj na onga “sam da potegnem tampon ven in da mal zavrtim, a veš, v stilu helikopterčka, uiiiii!!”. (resno, ženske. kaj dfak delate?!)
seveda je tudi popolnoma nesprejemljivo, da se človk vsede na školjko, ker OUMAJGADNIKOLVŽIVLJENJU!!! resnična hvala vsem kamping izletom v času osnovne šole, kjer sem se naučila brezhibno in brez špricanja lulat v “na štrbunk” wcjih. v takšnih primerih si včasih zaželim bit moški, ker pač greš za prvo smreko, se obrneš obratno od onih dveh, ki se meter stran dol dajeta (no, stoje) in se polulaš. potem mal potreseš, ostala tekočina se pa itak obriše v gate.
(*warning: long run-on sentence ahead*) medtem ko balansiraš sebe, držiš hlače in mikico, ter poskušaš lulat tok hitro kot lahko in že razmišljaš, kako boš zdaj iz žepa hlač vzela še robček (toaletnega papirja tu ni blo že od leta 2001), ti v glavi pingponga še dejstvo, da se vrata ne dajo zaklent in da si popolnoma odvisn od izvidnika na drugi strani vrat, da ne bo v to delikatno območje spustil neko tretjo osebo, ali mogoče celo celo skupinico pijanih osebkov, ki sem ji ni dalo čakat v vrsti pri šanku za kozarc vode in so raje izbrali vodo iz pipe, ki bi jo lahko NASA preverla za nova življenska bitja, ker sem ziher, da je tam vsaj nekaj umrlo, če že ne ponovno oživelo.
….
in potem se začnejo odpirat vrata.
nastopi panika.
sicer se zadereš “ej, počak!”, ampak saj te ne slišijo, če so pijani, v svojem svetu in na drugi strani vrat odmevajo trije različni stili glasbe.
vrata se sicer odpirajo počasi, mogoče pa so malo podvomli, da bi wc bil popolnoma fraj. hej, smo na metli pred ženskim wcjem al nismo? itak, da je nekdo noter!
vrata se zaprejo.
še za dolg izdih olajšanja nimam časa, ko se začnejo ponovno odpirat. (ziher so na začetku dehidracije in bi se jih mogla usmilit ter sprejet z odprtima rokama?)
nardim tist, kar smo že vse naredile: stisnem mišice, prekinem lulanje, potegnem robček iz žepa, obrišem, potegnem gor hlače in vstanem.
vse to v parih sekundah in brez da bi mi karkoli padlo iz rok ali da bi se hlače kakorkoli dotaknile tal.
mislim, da si zaslužim medaljo.
presenetljivo je v tem zadnjem momentu skupinca pred vrati obupala nad vdorom in zaprla vrata, tako da sem imela par sekund, da sem na obraz prilepla razpičkan fris, odprla vrata, vse postrelila s pogledom in šla do žene, ki je slonela na steni na DRUGI STRANI HODNIKA .. wtf? kaj se je zgodilo z izvidnico?? kdo je tebe učil lulanja v dvoje na delikatnih območjih?!?
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
in sma šle domov.
 
* ps- tale “30 v 30” projekt je padel v vodo že pred parimi dnevi, ampak bom vseeno nadaljevala s številčenjem, da vidim, kako dolgo bom res potrebovala, da ga dokončam. for science!

20 v 30
ko sedim v tisti veliki tistoč ton težki konzervi, ki me bo s pomočjo nekih fizičnih zakonov, ki bi mi mogli bit vsaj malo znani iz časa srednje šole, a mi seveda niso niti najmanj, pripeljala tisoče kilometrov na drugo stran sveta, bo moja največja dilema:
katero počivalo za roko je moje?!
če sedim ob oknu, potem je logično, da nimam ravno veliko pravice do njega, ker imam jst čez regulacijo roleta za okno in se opravičujem tistmu za mano, ki je pravkar hotel nardit fotko krila, mal preveč mi sije tistolele sonce in če sem že plačala malo bogastvo za karto in skoraj še enkrat toliko za prtljago brez strupenih in za vse ostale nevarnih tekočin, potem ga ni junaka, ki bi mi preprečil, da bom zdajle dala roleto dol! prav tako ni za zanemarit dejstvo, da je stena letala kot malo preveč oddaljena naslonjalo za mojo glavo, ko me par minut po kavi zmanjkalo in za ta komfort nekateri plačajo ekstra.
če sedim ob prehodu, potem je logično, da tisto na desni ni moje, ker bom takoj po vzletu, mogoče že prej, imela na voljo vsaj 2 dodatna metra komforta in levo nogo stegnila daaaaaleč naprej v prehod in jo nejevoljno umikala vsakič, ko bo šel kdo mimo, ker a res? točno zdajle moraš it na wc? je na letališču bilo premal stranišč za tvoje visočanstvo? počakaj zdaj par ur, bo boljše kot pa tista joga, da se 30.000 kilometrov v zraku v miru polulaš. sej ne greš kakat, ne? to bi bilo zelo nesramno do vseh na letalu!
če sedim na sredinskem sedežu pa… dobim kaj?
nog ne morem stegnit, ker je spredaj neka žena, ki si je drznila naslonjalo svojga sedeža dat za 2mm bolj nazaj (zakaj to sploh še dovolijo na določenih letalih? a res rabim it v zobozdravstveno šolo, da bom vedla v kaj gledam?) in s tem krati mojo svobodo premikanja in naredi moj pladenj s tistim ekstra lahkim kozarčkom vodo še dodatno bolj nestabiln. aja, roki lahko dam na počivala? ni res! tista počivala postanejo no mans land aka kdor prvi pride, prvi melje. če dam jst prva roko gor, potem je to uradno moje počivalo. dok ne dam roke dol. stevardesa se ne bo stegnila k meni s prej omenjenim kozarčkom, torej se moram jaz in ko naredim to, dam roko dol s počivala. in potem je odprta sezona na počivalo. napdajo z leve in z desne, nihče ni varen in .. sranje, en drug komolc je že gor.
torej, kdo dobi svojega?!

19 v 30*
danes sem se spet spravila na rožnik in ja, tako kot lani in predlani, tudi danes sem šla v japonkah.
alpinisti (in vsi, ki imate mogoče malo več soli v glavi kot jaz), prosim ne se držat za glavo, ker rožnik ni ravno neka gora, kjer bi padalo kamenje, pot gor bila ekstra nevarna in tudi krvoločnih živali ni, pred katerimi bi morala laufat v dolino in si v procesu zlomila nogo, roko ali vrat.
ja, ko sem se prvič, čiiiiiiisto prvič, spravila na rožnik sem obula neke fejk gorske pevlje, ter to obžalovala že za prvim ovinkom. pretežki čevlji, vroče v noge, nogavici sta se zrolali nekam do sredine podplata, tako da je bila pot bolj safr kot če bi preprosto šla peš.
ne spomnim se točno, kdaj je to bilo, enkrat, ko sem še živela na viču, ampak ziher sem twitnila iz čistega veselja, da mi je uspelo tja gor zlest!
in kaj imam danes novega za povedat?
da me je kolegica spravila gor po poti, po kateri nikol nisem hotla it. pregovorila me je z “tista pot je najbolj položna pot na rožnik EVER!”. pozabila je oment, da je položna zato, ker se v “pot” šteje prehodit pol rožne, sama pot na rožnik je pa ona mimo čada, kjer hodiš samo gor! to zame ni položno!
ja, vem, rožnik je hrib, v nekem trenutku bo treba hodit v hrib. to mi je jasno, thankyouverymuch. ampak ta štreka “v hrib hodit” bi jst imela nekok na minimum in naslednjič bom ignorirala vsa njena prepričevanja in izgovore, zakaj ne, in gre z mano po moji poti! po tisti poti nardiš samo tri ovinke “v hrib”, potem pa greš DOL, da prideš GOR na rožnik.
ja!
dol greš, da prideš GOR!
mind? blown.
 
apdejt= ne samo twit, tudi na blog sem objavila ta dosežek! tulele >> alpinizem FTW!
 
*malo preskakujem številke objav in če ne bom v naslednjih 10 dneh napisala v enem dnevu tri objave, bomo tale eksperiment zapisali kot fail.

18 v 30
zdaj zdaj se bodo začele stoletne vojne, zavladala bo suša, lakota se bo zdela kot nek miniaturni problem, pojavile se bodo epidemije najrazličnejše smrtonosnih bolezni, odprla se bo zemlja in ognjeni zublji bodo švigali iz špranj, tema bo prevladala, temperature bodo nihale od tistih na obličju sonca do tistih več števk pod nulo, kjer nič, ampak res nič, tudi ščurki, ne preživi, človeštvo bo poniknilo nazaj v čas neandertalcev, tudi tisti 1% bo preživel le dok bodo surovine, vlada in kakršnokoli usmerjanje prebivalcev bo šlo v 3pm že v prvih dneh, ker halo?, itak da je v teh časih vsak zase! ..
potem pa še enkrat pritisnem na gumb, ta se obarva v zeleno, kofe mašina končno proradi in svet je spet rožnat ter vse je fantastično.
do naslednje tragedije!

16 v 30
soba diši po pomarančah.
do trenutka pred temle sva bili v popolni simetriji. tisto belo od olupka pomaranče se mi skoz zatika pod nohte. prsti se mi lepijo. pomaranče so sveže. kosi olupka se odrtgajo v velikih kosih. šprica po mizi. ziher bom pozabla obrisat.
je nekaj zadovoljstva v predvidljivosti.
modrček in hlačke so iz kompleta.
pobrita je.
ni ravno za zmedena sporočila.
“povem ti jutri, danes se mi ne da več, utrujena sem. lepo spi, rada te imam.”
tut tut tut tut.
bolj navodilo kot prošnja.
ko se je vselila, sam na tablo napisala tri pravila:
1) brez zgodb iz preteklosti. naj ostanejo v preteklosti.
2) brez nepotrebnih anekdot.
3) brez vprašanj, na katera že veš odgovore.
torek je.
preverim obrvi v ogledalu, popravim lase za uho, pogledam noge in se poigram z mislijo, da bi danes šla bosa v mesto. potem se spomnim na vremensko napoved. deževalo bo.
obujem čevlje in dežnik pozabim na polici.
s hrbtom je obrnjena k meni. balkonska vrata so odprta. ni še svetlo, nekje na pol. odplazim se, seveda ne dobesedno, v kopalnico in upam, da se ne zbudi.
v mojem popolnem svetu sem naštelana po abecednem redu.
in nikoli nisem okužena z nostalgijo.

15 v 30
žena me je odpeljala na slovensko primorje in dan sploh ni bil nesrečen (kar se zaporedne številke teh mojih postov tiče, ampak bomo številko 13 gladko preskočili), tako kot bi številka mogoče lahko nakazovala ali grozila.
dan sem bolj doživljala kot spremljala, tako da so mi v glavi ostali samo snapshoti. mislim, da tako tudi mora biti.
kratek povzetek v par sto besedah:
ptič mi je vzel keks, ki sem ga dobila ob veliko predragem pljunku kave, baraba mala.
vedno znova sem presenečena, kako hitro se pride do slovenske obale. če greš dovolj zgodaj in večina ljubljančanov še spi in/ali so se raje odpravili na bled.
ne maram, da se ne pripelješ več tik ob morju, ampak greš skoz nek bedn dolg predor. seveda vedno pozabim rečt, da naj se tam zavije desno in se raje gre ob morju. saj se še da, ne?
izola je mičkeno mestece, kjer nimajo več špargljev. imajo pa male tržnice (tri štante) na raznih točkav med bloki.
v celem dnevu nisem pila dobre kave. presenetljivo, glede na število lavazza marel.
folk gre v tud najbolj umazano vodo. na trenutke se mi je zdelo, da je še ljubljanca bolj čista, pa vem, kaj vse vsako leto ven potegnejo potapljači.
lezbijke, vsaj tiste najbolj očitne (butch, hello!) prepoznam na daleč in ne samo zato, ker je imela roko na stegnu svoje punce, ki ni vedla, kaj bi sama s sabo in kako točno je padla v to vso sceno, bi pa najraje šla prec domov, sam kaj ko je njena punca tam, leži skoraj na kavču in je v druščini najbolj pametna. tista levo je bila kot nek sidekick iz stripov, ki je večino časa prikimavala in se potihem nasmihala. je imela pa zanimiv tattoo. ta leva, ne tista na sredini.
ugotavljam, da sem v cacau imela veliko časa za opazovanje druščine preko puta.
natakar si je skoraj zaslužil napitnino, ker je ženi prinesel žličko malininga sladoleda za sprobat.
totalni hajlajt dneva: kosilo v restavraciji kamin v/zraven hotela belvedere, postrežba, hrana in vse, kar spada zraven (da, tudi pogled) je bilo fantastično.
kosilo je bilo skoraj poanta dneva, ker sva imeli samo še do pojutrišnjem čas za unovčit kupon. bova še šli, zelo dobro ponudba. yay, popusti!
po kosilu eno uro ne smeš plavat, tako da sva šle raje pogledat, kako je na koncu sveta.modro je, otroci v tiste mrežice na koncu bambusove palce lovijo male rakce in parurni zen je pasal.
v bistvu je konec sveta v piranu, naj nekdo opozori adamsa.
zaključek dneva na pomolu v strunjanu, kjer bi jagoda na smetani te sadne kupe dneva lahko bilo samo dejstvo, da nama ne bi bilo potrebno it nazaj v ljubljano.
teh 46 km obale zna bit včasih kar dovolj.

14 v 30
nikoli nisem bila ena tistih, ki že od malih nog skačejo po kuhinji, pečejo (zadnjih par let vedno bolj popularne) kapkejke, torte, obračajo zrezke in jastoge na žaru na vrtu, ter vejo sestavine najbolj čudnih zadev iz glave ob 3h ponoči.
ne rečem, da ne znam kuhat, ampak moj repertoar kuhinjskih sposobnosti je dokaj mali (saj se še vedno menimo o kuhanju, ne?). priznam, malo me je sram priznat, ampak to neznanje nadoknadim (zmanjšujem?) z občasnih učenjem, ko se spravim sprobat nardit nekaj čist xy, mi mogoče rata v tretje, ampak ker sem tako navdušena, da mi je uspelo, potem to kuham ali pečem še naslednje tri mesece.
jbg, tehniko je potrebno izpopolnit in prej ko se mi zagabi nutelina torta, boljše bo. (kar se tega tiče sem prišla samo do “kupi nutello”, potem pa sem jo popolnoma brez sramu pojedla. z žlico. torta bo izgleda počakala.)
plus, za eno osebo kuhat je mal bedno. vem, obstaja nešteto strani “kako kuhati samo ze eno osebo” in “ni panike, tud večerja solo je lahko ekstra romantična *ahem*loser*ahem*”, ampak preprosto v tem ni velikega gušta. predlog “povabi frende in skupaj skuhajte kaj” je sicer dober, ampak smo tako razštelani časovno zarad službenih in družinskih obveznosti, da dokaj težko najdemo prost termin še za pivo in pivo je življenjskega pomena, večerja pač ni.
včasih sem gledala masterchef in bila sem čist navdušena nad stvarmi, ki so jih tekmovalci skuhal vsak teden. tolko domišljije, tolko nekih idej, ki so jih potem tudi znali uresničit in na tistih velikih belih krožnikih je vse izgledalo tako slastno in oh in sploh!
potem pa so začeli snemat tudi masterchef junior, kjer je bila najvišja starost tekmovalca, pazi ti to, 13 let. in me je kap. ena punčka, stara faking 6 let!!, je mogla stat na pručki, ker ni vidla na štedilnik, kuhala je pa tako, da.. eh, sej ne znam opisat, ker jst za 99% stvari, ki jih je ona delala, nisem še nikoli prej slišala.
po neki logiki naj bi to imelo na gledalca tud nek pozitivn oz inspiracijski vpliv. as in, “tak! takoj jutri grem nakupit vso to kuhinjsko opremo, posebne japonske nože, fštedilnik večji od kuhinje, par knjig od oliverja in ramsaya, in še predno lahko pravilno izgovori foie gras, bom tud jst na slovenski verziji masterchefa!!”.
v resnici pa sem si šla spečt še eno rezino toasta (polnozrnatega, ker d0h! itak, da hočem ob gledanju hrane čudovitih barv iz še bolj čudovitih sestavin, jest nekaj, kar ima okus po stiroporu.), jo namazat z majonezo, gor dat par rezin paradajza in posol..
u, alarm.
bananin kruh je pečen.