vcasih delam bedarije

stanje duha je pomembno. sploh 8 ur na dan.

čeprav nočem priznati, ampak toliko kot sem navdušena, da že čez par tednov (natančneje čez 17 dni) menjam službo, toliko (mogoče celo malo več) me je tudi strah, ker bom naredila točno to.

vsi, ki mi sledite na twitterju, veste, da o menjavi službe govorim že kar nekaj časa. sicer neposredno, ko se pizdim nad šefom. ne, ne bom ga črnila, to ni lepo. vem samo, da se ne strinjam z njegovim načinom vodenja podjetja, njegov karakter mi ne paše in tega se oba zavedava že od čistega začetka in ja, so bili momenti, ko bi ga najraje vrgla skozi okno. konec koncev je on, nekje glooooooooboookoooo v sebi, dam roko v ogenj, prepričan, da je njegov način tisti najboljši in da ostali tega samo še nismo skapiral. kakorkoli že, strinjamo se, da se ne strinjamo in se že nekaj časa ne.

skratka, vsake par tednov imam enotvitni (to mora bit beseda!) izbruh, da hočem zamenjat šiht in če slučajno kdo kaj ve. potem dobim par linkov, prepričam se, da bom poslala prijave a jih nikoli ne, medtem še vedno veselo (kakor kdaj) hodim na šiht in čez par tednov se vaja ponovi.

ja, vse jasno, sama sem si kriva, ker nisem poslala prijav.

ugotavljam, da sem trenutni šiht veliko predolgo jemala kot neko slabo vezo, kjer je več slabih kot dobrih dni, a vseeno vztrajaš, ker se ti zdi, da sleeej al prej bo več dobrih in da bomo mogoče spet prišli nazaj v tisti začetni čas zaljubljenosti, ko je bilo vse superfinofajn. vsem okoli je seveda jasno, da se to nikoli več ne bo zgodilo, poskušajo ti dopovedat, ti kimaš in tudi sam sebi praviš, da bo potrebno nekaj spremenit, zgodi pa se točno nič.

slučajno kdo ve, kaj je tista stvar, ki te porine čez rob in si rečeš “okej, ne, zdej je pa res dost.”? kako dolgo se hranimo na tistih parih dobrih dneh, da le-ti upravičijo vse slabe dni in tedne, ki pridejo zatem? in vedno pridejo, to sploh ni vprašanje.

karkoli je že bilo (z veliko pomoči frendov, hvala), hvaležna sem, da se je zgodilo. boljši tajming ne bi mogel bit.
in tko zdej po netu iščem najlepšejši nahrbtnik, nove barvice in peresnico, ker, hej, do novega šihta je samo še 17 dni in mene je malo strah te začetne zaljubljenosti.

vcasih delam bedarije

itak živim sama.

ta zima je v resnici samo en dolgi niz dolgočasnih dni, ko so programi na tvju nezanimivi, zunaj je istočasno premrzlo za karkoli in preveč toplo za kuhano vino, prvih par strani reddita je vijolčnih, serij je zmanjkalo, netflix ima preveč izbire, primanjkuje mi hobi, ki bi mi zaposlil glavo in mogoče roke, ker ko mi postane dolgčas grem včasih gledat porniče samo zato, iz dolgčasa.
mogoce pa se tam zgodi nekaj, kar me bo malo zbudilo, mogoče se zgodi nekaj, kar bo apeliralo vsaj na tist nek pozabljen kotiček v mojih možganih na katerega nimam velikega vpliva in se vse zgodi samodejno, samostojno, brez truda, a istočasno mi da vedet, da sem vsaj še malo živa. po liniji najmanjšega odpora skoraj.
proces je vedno ena: najprej 15 minut naključnega klikanja po videih na prvi strani, karkoli že je algoritem, svajpanje po predogledih, konstantno ene in iste scene, ne vem zakaj vsakič znova naivno pričakujem odkritje tople vode. ko končno najdem nekaj zanimivga, pa gledam v ekran kot tele v nova vrata, brez emocij, brez kakršnegakoli zanimanja, kot da bi gledala dinamičn ohranjevalnik zaslona, kjer je popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo v naslednjih sekundah.

na koncu potem ugotovim, da sem incognito mode odprla za brezveze. v bistvu si čist zares samo želim slišat njen glas.

dogaja dogaja, vcasih delam bedarije

#tgif

včasih je za produktivnost dovolj že dan v tednu.

morda danes ugotovim, kam bom v novem stanovanju pospravila life-size kartonast izrez mile kunis.

u, u , u! in ker je moj novi balkon precej blizu tal, imava lahko sedaj tisto “come to my window” sceno.

anci

vcasih delam bedarije

nikoli zadovolj(e)na.

točno tisto sekundo
ko zapre vrata
se mi v misli prikrade
tista
s katero bi raje bila

“nikoli nisi zadovoljna.
vedno hočeš nekaj več.”

pa saj mi niti ne dovoli
se zadovoljit
ima me na ravno dovolj
dolgi vrvici
da ne grem stran
in si vsakič znova
zaželim več

še več
in še.

vcasih delam bedarije

ne moreš.

ne moreš cel večer umikat pogleda in upat, da ne opazim. ne moreš si parkrat tako lepo obliznit ustnic in ne vedet, da želim naredit točno to. ne moreš mi dovolit, da te pospremim do avtobusne in ne predvidevat, da ti bom v tistem temnem kotičku pod drevesom hotela dat lupčka.

daj no, saj me že poznaš.

in ne moreš pričakovat, da ne bom hotela še.

še vsaj osem takšnih nerodnih poljubov, še sto teh pogledov z druge strani mize in še miljon momentov, ko bom mirila oni občutek tam nekje pod popkom, ker me tvoj moker jezik veliko bolj zanima kot tista falična cerkev.