nekaj za duso

“a se bova midve se kaj vidle letos?”

te dni sicer izgleda kot da vzgajam nove kulture v umivalniku, ampak resnicno uzivam v pomivanju posode.

to je tist cas, ko sem sama z mislimi. glasba sicer lahko razbija nekje od zadaj, ampak med pomivanjem kozarcev in zlic sem v glavi se najbolj sama. takrat grem skozi spomine, skozi obcutke, skozi zalost in navdusenje, skozi vse stvari, ki so mi trenutno pomembne.
takrat si naredim mentalne opomnike, da moram poklicat vsaj 10 ljudi, jih povabit na kavo in jim koncno spet pogledat v oci.

nekje sem prebrala, da se folk, ki se najbolj pritozuje, da je sam, v vecini primerov za to odloci sam.
asocializacija je baraba.

navdusenje nad tisino sem zamenjala s celodnevnim poslusanjem enga samcatega komada.

tisto moje stalno “daj, povej kaj” tezenje sem opustila. ce meni ni do pogovora, zakaj tezim po njenih besedah? mogoce zato, ker vecino iskrenih besed dobim z njenega bloga? ker se tam sprosti in napise kako res cuti do mene, pa ceprav v navalu jeze in ljubosumja?
brati med vrsticam mi nikoli ni slo dobro od rok. ne maram namigovanj. se manj pa opravicil po dejanju.

Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret. ( “” )