prakticno nic me ne zanima dovolj dolgo, da bi celo prebrala do konca. ce se ze pogovarjamo o knjigah in omenim prejsni stavek, se vedno najde nekdo, ki mi lahko z vrha glave zrecitira vsaj dvajset predlogov. prvih pet bi si se zapisala, ampak ne garantiram, da jih bom prebrala. mogoce v penziji.
police in samsungova tablica so polne knjig, katere sem zacela brat, prisla nekje do 40. strani, in odnehala. prvih par poglavij je super, za to dam roko v ogenj. kaj se zgodi na koncu bom zvedla samo, ce prelistam do zadnje strani.
spomnim se vseh knjig, katere sem v zadnjih letih prebrala. nastejem jih lahko na prste ene roke. zadnja knjiga, ki sem jo z uzitkom prebrala, je bila nek nemski triler. 860 strani je slo v dveh dneh. enkrat leta 2005.
nisem butasta. rada berem. cez vikend berem casopis, cez teden velikokrat preklikam wikipedio (ni mi se uspelo priti do filozofije.), preberem vecino komentarjev na redditu in sem na tekocem z rss-jem.
a knjige, knjige pa me dolgocasijo.
mogoce je moja domisljija sla na pocitnice. (kar je razvidno tudi iz mojega bloga. sameva.)
na drugi strani pa je moj twitter timeline poln ljudi, ki za dobro jutro, se pred prvo kavo, preberejo novelo s 600 stranmi. in, kljub temu, da se najveckrat gre za se eno zgodbo o vampirjih v modernem svetu, bi jim najraje vsakic cestitala na dosezku.
kje najdejo toliko kondicije in navdusenja nad neko temo, da lahko v enem popoldnevu preberejo celo knjigo? a dobijo radovednost v kompletu z markerjem z vsako posiljko od bookdepository?