najveckrat vprasam, ce lahko.
vprasanje je element presenecenja, na nek nacin. zmede jih, niso navajene. sploh ce vprasa zenska. veliko si jih zeli, je ze razmisljalo o tem, naredile pa se niso kaj vec od tistega srednjesolskega tiscanja skupaj ustnic, pretiranega porivanja jezika v druga usta in izzivljanja nekih porno scen v upanju, da bo kateri od seksi sosolcev opazil in jih imel v glavi med drkanjem.
malo starejse, nekje proti koncu faxa, te so najbolj zanimive. sprobale so ze veliko, pravijo, taksen vtis hocejo dat. ampak najveckrat je bilo v pijanskih hlapih, ko se vsaka odlocitev zdi pametna in tako totalno kul. nekaterim je bilo vsec, bi se ponovile, ampak nocejo da se o njih govori. sploh ker je na podiplomcu en student, s katerim si zeli delit par nepozabnih noci. druge so sicer sodelovale v tem krstnem ritualu, ampak za njih je zadeva zakljucena, to lahko crtajo s seznama. njim se je najboljse izogibat, ker jih je vecina (katere sem do sedaj spoznala) tudi malo zagrenjenih in uptight, kar pomeni, da moje sale o straponih, jezikih in lisicah padejo na gluha usesa. s taksno publiko pa si ne znam (in nocem) pomagat.
in potem si tu ti. ne spadas v nobeno skupino, ne vem (vec) kako te opredelit, vem samo, da mi krajsas noci in to mi je dovolj.
dovolj, ker vem, kaksen okus ima tvoj jezik, kako si lase popravis za uho, kako izdihnes, ko ti pride, kako se grabis za trebuh in vleces blazino k sebi, da utisas krik, kako je, ko me ugriznes v ustnico.
in vem, da ne rabim vprasat, ce lahko, ko bos (koncno spet) stopila v moj flet.