je rekla, da naj zberem skupaj moje bedarije.
izbira besede “bedarije” je moja, ona je temu rekla “poezija”. “dobra poezija”, celo.
ne verjamem ji. lažje se je obdati z zidom nesigurnosti in komplimentov ne spustit skozi. tako nisem razočarana, ko dobim njen “nesmisel pišeš.” komentar.
je rekla, da naj jih izdam.
pri neki ameriški založbi. regionalnost založbe me bega. v tiskani obliki. kot knjiga. kot črno na belem, besede, moje besede. z listi, platnicama in oštevilčenimi stranmi.
veliko ljubše bi mi bilo, če bi bil ebook. tam lahko po mili volji brišeš strani.
pišem kot bukowski. pišem kot bukowski??
ne verjamem ji. gre se za bukowskega. z velikim B.
z velikim B ampak jst ga ne uspem spoznati, ne razumem ga. pove brez odvečnih pridevnikov, kot jaz poskušam, v pridevnikih so puhlice, ampak njegove misli so temne, depresivne. nekatere svoje odločitve med kiticama enači s kurcem, in kurac mu včasih celo odgovori in potem nekje najde kredo in z njo na črno tablo nariše sonce. ni čudno, da ga ne razumem, sonce na tabli nima kaj iskati. če bi napisal nekaj pozitivnega, nekaj, kjer bi lahko na koncu dodal smajlija, bi se najverjetneje še vedno obračal v grobu.
po prvi noči skupaj, ob naslednjem pivu, mi je podarila knjigo, ki jo je kupila na bolšjaku. ironično. avtor? bukowski, seveda. še vedno je nisem prebrala. ne maram slovenskih besedil.
želi si, da bi dovolila komentarje pod zapisi na blogu, da bi z veseljem kaj komentirala. ampak tiste grozne ničle pod zapisom me je preveč strah. raje se pretvarjam. ignoranca rulz. kot za rojstni dan, ko zaklenem zid na fejsbruhu.
aja ne, letos nisem.
drzna sem, ni kaj.
mogoče pa me ta drznost ne mine in ji pošljem celotno zbirko.