nekaj za duso, sparrow

tedni melanholije. in bednih misli.

vedno si rada zatrdim, da jaz pa nikoli ničesar ne obžalujem. da so moje odločitve v momentu, ko jih naredim, tisto pravo, kar hočem v točno tistem trenutku. da se bom s posledicami ukvarjala kdaj drugič, ker dogodki v prihodnosti niso pomembni za dogodke v sedanjosti. (čist resno, a nismo vsi tako naviti? naivni vsaj?)

zelo dobra sem v tem, da dam osebo iz sistema, iz misli, da pozabim na občutke do te osebe, jih nadomestim z novimi do neke nove, da osebo kratkomalo zamenjam. in sem okej s tem, res okej. tako pač mora biti, da lahko funkcioniram.
“ill burn that bridge when i come to it.”
vedno pridem do teh mostov in vedno jih požgem za sabo. nima smisla se vračat v preteklost, spremenit tako ne morem nič. in vsa tista “kaj bi bilo, če bi bilo” vprašanja nimajo odgovorov in jih ne bodo nikoli dobila. vem, da sem kdaj poskušala pustit kakšna vrata odprta, zavoljo kajvemčesa, ampak so tudi ta že zaprta. sklepam, da je najboljše tako za obe.

in potem je tu ona.
zadnje dni, tedne, se vedno večkrat ulovim, da mislim nanjo. ne vem, zakaj. in vsakič dobim v glavo sliko, da nad mano ždi nek velik črn oblak. obžalovanje se mi zdi kot nekaj črnega, nekaj težkega, nekaj, od česar se beži. in ko je govora o osebi, ki me je takrat s svojim obnašanjem dnevno prizadela, pa čeprav samo zato, ker se je znašla v situaciji, s katero se ni znala spopast, je dejstvo, da obžalujem, da nisma več skupaj, zelo presenetljivo. par mesecev sem bežala tudi od nje, medtem ko mi je ona vztrajno sledila in mi poskušala dokazat, pokazat, razložit, me prepričat v svoje občutke, predanost, zaupanje.
ni ji uspelo, znam bit trmasta. znam držat zamero, čeprav vedno odgovorim, da je vse okejsuperfinofajn.
zamere zdaj že dolgo ni več, smatram jo kot prijateljico, s katero se ne vidiva dovolj pogosto (vsaj za moje pojme), vsaka ima svoje življenje, obema se dogaja in ko se vidiva, jo z veseljem zelo trdno objamem.

.
.

ampak, a veš, če bi se lahko prepričala, da sem zaljubljena vate, bi se. ne, ker bi pričakovala, da boš prišla nazaj k meni, ampak ker sem bila najbolj srečen človek na svetu, ko sem se zavedla, da imaš moje srce.

ps: ja, sem ji povedla, ve, kaj se mi dogaja v glavi. pravi, da se je na koncu spremenila, da ni več takšna, kakršna je včasih bila. ne vem, kaj to pomeni. mogoče pa mi enkrat pove ob pivu.