včeraj me je skoraj kap, ko je rekla, da se je v moji postli dol dala … in to NE z mano!
dajmo malo razmislit o tem.
čisto malo. kako? kdaj? s kom? … ne, črtaj to, nočem vedet. *da prsta v ušesa, “lalalalala”*
kako lahko na moooooji postli seksaš in to ne z mano? če pa … pa če je moja postla! MOJA!
potem je seveda pogledala v tla, rekla “pa ne, sej ne”, verjel ji ni nihče, jaz sem pa poskusila zadevo zbrisat iz spomina. (zelo neučinkovito.)
vprašanje:
zakaj smo tok posesivni do svoje postle? ker resnično nimam nič proti, če se da dol na mojem kuhinjskem pultu. ja, bom fouš in ja, bom lubosumna, ampak ji bom dala tud high five. (pol ko bom dezinficirala pult, seveda.)
tud proti tlom nimam nič, lahko tudi v moji bani ali na fotelju na balkonu (čeprav tam je treba mal pazit, sosedi so radi na svojih balkonih), samo postlo mi pa pustite pri miru. ker… ker.. je moja postla! MOJA! rada imam to škripajočo zadevo že odkar je bila mala (aka samo podn z jogijem), tud puberteto sma dale skoz, zdej je pa odrasla (celo ima nek okvir) in ko dobi še tiste čisto prave letvice, bo najboljša postla na svetu.
enivej, na tej postli se jst dol dajem. JST! jst s še eno ženo, priporočljivo. ne “frendica in neka xy oseba, ki je po možnosti še tip in tipi imajo navado izločat neke zadeve in ewwwoumajgad!” … a lahko ne?
(če pa že moraš, če se v tistem navalu strasti ne morta prestavt nekam drugam, dajva se zmenit, da mi nikol ne poveš in opereš posteljino. sploh rjuho. oz kupi mi novo, tisto pa zažgi.)
aja, če bi se jst v neki tuji postli dol dala?
pfft.
itak.
 
ps- vsi klicaji v objavi so popolnoma upravičeni.