zadnjih par tednov je bilo zanimivih.
na šihtu so rekli, da me tam ne rabijo več (rabi kdo grafičnega dizajnerja, ki se bolj vidi v web in app zadevah, kokr v printu? holla.), frendica se je preselila na vrh evrope in pri razočaranjih je moj prvi instinkt, da dam to na stran, se delam, kot da je vse vredu in se ga grem ulit.
vsakmu svoje, i guess.
kar nisem misla, da se bo zgodilo, je to, da bom prestavla svojo leno rit.
ne, nisem šlank, nikol bla. ja, imam nekaj kondicije, ampak popolnoma nič zavidljivga. in ne, ni (še) problem najdet cote v trgovinah, čeprav mogoče ne v zari, ampak tam mi itak nič ni vsec. do zdaj v lajfu mi je šlo kar dobro pri izogibanju se rekreaciji, če odštejemo občasne sprehode do centra ljubljane, za kar sem si potem še vsaj naslednja dva tedna dajala dnevne komplimente in pokale.
kar pa reeeees nisem vedla je to, da bom nekomu celo plačala, da me pretepe 2x na teden.
zadevi se reče shapeboxing in za to sem prvič slišala pred letom in pol (se mi zdi), ko je dobra frendica začela noret o eni tamari s fantastičnim hrbtom, ki izgleda čudovito medtem ko te pretepa. aja, pa kao da se rekreiraš med tem mučenjem, kar je dodatn bonus.
kaj? rekreiranjem medtem ko nimaš ravno filinga, da se rekreiraš? super! daj mi to!
zakaj super? ker imam že do same besede rekreiranje odpor. jbg, the fat kid in gym class je dobila svojo dozo poniževanja in to se te drži, pa če priznamo ali ne. also, teka nikoli nisem marala. najverjetneje zato, ker pretečem ravno en krog na stadionu in potem vložim prijavo za invalidsko zavarovanje. hoja v hribe tudi ni zame, ker me prospekt božanskega pogleda ne rajca, zakaj pa imamo google images? plus, veliko raje grem peš do maribora, kot v hrib. včasih sem se ukvarjala s karatejem, prišla kar daleč in odnehala. nekje je bila še košarka, ki mi še vedno gre, odbojko obožujem, ampak vse sem slej ali prej nehala, ker sem preprosto preveč lena. ja, tudi v fitnes sem se že parkrat prijavila in našla miljon izgovorov, zakaj tisti dan ne morem it. od klasičnega “gleženj me boli”, do kao opravičljivga “aaaa menstra, a veš, safr!”, preko banalnega “pa če je na drugi strani mesta” in do “sneg!”. vse sem že uporabla. ne tolko na drugih, kot na sebi. sebi najboljše lažemo in še hitreje si vse odpustimo.
torej, kaj je shapeboxing?
na njihovi fb strani piše tole “gre za licenčno vadbo, katere smisel je predanost treniranju in borilnim veščinam, kot so tajski boks, kickboks in karate”. torej, boksanje z dodatkom brcanja v sparing partnerja in/ali boksarsko vrečo.
do zdaj sem tam bila ravno 3x. naučil so me osnove, kar je zelo dobro, ker res nočem poškodovat koga okoli oz sebe. čas, ki ga porabim, da si ovijem oni trimetrski povoj, je vedno krajši. malo se mi še vedno blešči od vseh roza zadevc v telovadnici (roza rokavice, roza povoji, roza hlače, roza majce, roza teniske, roza gumice za lase, roza faking vse!), ampak držim pesti, da bodo počasi prišle tudi sotrpinke starejše od 17. moram priznat, da mi je všeč oni občutek na poti domov (pa četudi je zadeva minuto hoje od mojega doma), ko je majca popolnoma prešvicana in ko vem, da bom naslednji dan imela musklfibr med lopaticama.
res je, do zdaj sem bila tam točno 3x in ni nobene garancije, da bom čez pol leta še vedno. ampak glede na mojo zgodovino je že to nekaj in dajmo držat pesti, da se me bo še nekaj časa držalo.
vsaj zelo lepo bi bilo, če bi se me, ker sem pravkar naročila lastne boksarske rokavice in teh res nočem naslednji mesec prodajat na bolhi.
ps- post ni mišlen kot reklama za tamaro ali shapeboxing, ampak če nekomu rata mene v shape zboxat, potem si zaslužijo vso reklamo, ki jo lahko dobijo.