letališče.
sedim za neko mizo, z “consumptie verplicht (naročilo obvezno)” znakom, katerga gladko ignoriram. če jim kaj ne bo pasalo, bodo že povedali. itak imajo preveč dela s skupino angležev z oranžnimi klobuki, ki so prišli v amsterdam na fantovščino. en pripomni, “ta država je draga” in prav ima, pa šele na letališču je.
potem jo vidim; ženo, ki na veliko maha z eno na letališču kupljeno zavito v celofan rožo, nasmeh od enga ušesa do druzga. prej je gledala v vrata prihodov, ampak nekaj na desni je dobilo njeno pozornost. z druzga konca ji nasproti hiti tip s kovčkom. aja.
pred očmi se mi odvrti scena iz filma: vedno hitreje hodita drug proti drugemu, najraje bi začela tečt a ima ona preozko krilo in petke, on pa kovček. končno sta le dovolj blizu, da se lahko dotakneta in padeta v močan objem. ona se mu z rokama ovije okoli vratu, roža pade ob njegovem hrbtu, on jo povleče k sebi samo z eno roko, potem pa pusti kovčku, da pade in ko skoraj vzdigne s tal.
cela scena me spome na mojo, na moj prihod v neznano deželo, kamor sem šla samo zaradi nje, na njen nasmeh, njene oči in njene poljube.
živce sem nekje v trebuhu čutila že ob zadnjem preletu letališča, ko sem si skozi okno ogledovala mesto nizkih kamnitih hiš, peščenih travnikov in čudnih pikajočih dreves.
spravijo nas z letala, ob ograji peljejo do terminala, mimo ljudi čakajočih svojo prtljago, popravim si nahrbtnik, spravim potni list v žep, stopim mimo vseh uradnih oseb, “ne, nič za prijavit, samo nervozo.”, pred mano je hodila ženska, ki je nekako zasedla celotno širino hodnika, ali pa se mi je samo zdelo, ker sem v vidnem polju imela samo vrata z velikim napisom EXIT.. odprejo se zadnja vrata in pred sabo zagledam letališče.
ne vem, kaj sem pričakovala, ampak ziher malo več ljudi. v skrajnem levem kotu ena trgovinca z zdolgočasenim prodajalcem, par surferjev z opremo in ravno prižgem telefon, da vprašam, kje je, ko nekje z desne zaslišim kričanje, smeh, zvok hitrih stopinj in potem vidim njo, ki teče proti meni. nasmeh sva imeli od enga ušesa do druzga, sekunde so se zdele kot minute, laufaj malo hitreje!, in ko mi končno pade v objem, priznam, sem imela knedl v grlu. objem dolg veliko veliko minut.
priznam, občutek, ki ga pogrešam.
iz mazohizma me spravi trenutek, ko skozi vrata pride malo starejši moški, indijskega videza, in proti njemu se vsuje plaz moških in žensk srednjih let in otrok z baloni.
dam roko v ogenj, da so imeli zraven tudi tupperware naan kruha.