susi je ena izmed tistih stvari, ki ali so ti vsec ali pa ne. ali ga ljubis ali sovrazis. ali se ti zacnejo cedit sline ali si malo bruhnes v usta.
jaz, hvala bogu, spadam med tiste prve.
med tiste, ki si susi sicer privoscijo zelo poredko, ampak takrat uzivajo do konca. do konca pomeni, da vsak mali rizek namocim v sojino omako, katero vcasih zmesam z wasabijem (ne me kamenjat, vem, da se to kao ne sme), vsak koscek tune in avokada si najprej podrobno ogledam in pojem s se vecjim veseljem, na koncu pa si privoscim se tisti koscek ingverja, katerega ne maram sploh (ce je restavracija tok faca, da ti ga privosci brez odvecnih pripomb).
ko se je po civkajocem omrezju zacela siriti novica, da obstaja ena talentirana oseba (z imenom Megumi Yoshida), ki se ukvarja z umotnostjo, ki je susi, in svoje izdelke licno zapakirane za male pare ponudi tudi ostalim smrtnikom, sem seveda takoj zagrabila. kaj cem, restavracije so fajn, a se boljse je doma v stari raztegnjeni trenirki jest in ne razmisljat, ce prav drzim palcke in sranje, spet mi je ena padla v sojino omako.



ce bi tudi sami zeleli poskusit to fenomenalno zadevco si dajte frazo #megumisushi med priljubljene in sledite pogovoru. japonska delikatesa bo kaj kmalu (upajmo) spet na voljo.