vcasih delam bedarije

ona, ki je vztrajno ni.

popolnoma si lahko predstavljam (mogoče zato, ker sem si že tolkrat v zadnjih dveh tednih, ker mogoče se nikakor ne uspeva videt, mi pa večino baterije na telefonu požrejo smsi), kako bo, ko jo naslednjič vidim:
sedela bo na drugi strani mize, čisto po njeno, kadila fensi tanke cigarete, ker je družabni kadilc in trenutno je v družbi, tako da je razumljivo, jaz pa se bom pretvarjala, da mi je za njo in njeno družbo popolnoma vseeno, ker mi je nerodno in potem se obnašam kot idiot, da je pivo danes še posebej dobro in da je pogovor o njenih potovanjih in dogodivščinah tako zelo zanimiv, da nimam časa je niti pogledat, ker me njene besede popeljejo nekam v melanholijo z mojih potovanj in morala ji bom parirat z neko zgodbico, ki jo bo totalno navdušla in si ne bo mogla kaj, da mi ne nameni enega tistih njenih dolgih pogledov, ki povedo presneto več kot vsi polnočni smsi. v tistem momentu bo obema jasno, da se mi vsi ti polnočni smsi zdaj vrtijo v glavi. sicer jih poskušam ignorirati, a neuspešno, ker je dovolj že to, da samo pomislim na njene ustnice in njene temne oči. ustnice, ki so me včeraj ubijale med njenim pripovedovanjem o nekem mestu, ki ga pod nujno moram it pogledat, ker tam hočejo s socialistično arhitekturo mesta celo nekaj nardit, ne vem, kaj točno, ker si je parkrat popravila lase za uho in izpostavila vrat in vsa koncentracija in pozornost, ki sem ju imela, sta izginli takoj naslednji moment. med gledanjem v mizo ali v tla ali v mimoidoče ali v steklenico piva ali po navideznem iskanju natakarice, jo bom parkrat pogledala direkt v dekolte, ki ga sicer skriva, ampak ima oblečeno dokaj ozko bluzo tko da, ja, eh, ana, daj no, ne bit takšna, skoncentriraj se! poslušaj, kaj ti pravi in poskušaj ne odplavat nekam v svet, ko jo primeš za roko in odpelješ do bele klopce na levi strani ljubljanice, objameš njen obraz z rokama, potegneš bližje, končno občutiš to, o čemer si celo sanjala, in, ja, ni panike, idi do frendice, ker te je tako lepo gledat med hojo, ampak pridi kmalu nazaj,
rada te imam na drugi strani mize.

Standard