everyday yapyap

pozor: objava brez trohice trpljenja.

trpljenje. beseda, ki kar kliče po kreativnosti, a?
nekdo znan, katerga imena se ne spomnim, je rekel, da najboljša (literarna) dela nastanejo zaradi trpljenja. mit trpečega umetnika poznamo vsi, ampak a ni malo absurdno menit, da so umetniki samo tisti, katere je pustila žena in med selitvijo odpeljala še psa? zakaj smo prepričani, da nek vodovodar, ki je pravkar potegnil tri metre las iz odtoka, ne bi zmogel napisat epskega soneta?
te dni bi do trpljenja še najlažje prišla (če se delamo, da realni scenariji ne obstajajo), če bi z boso nogo brcila ob mizo. resnično dvomim, da bi občutila nov val kreativnosti.
in čeprav vem, da ni govora o fizičnem trpljenju ampak o psihičnem (kot mi je bilo malo pokroviteljsko razloženo), vseeno upam, da še zelo dolgo na blogu ne bo nobene kvalitetne objave.
ps- ko smo že pri trpljenju, bolečini in nenadni eksploziji kreativnosti? ni res.
popoldan, par ur po prvem osnutku te objave, sem, kako prikladno, zgrešila stopnico, sklecnila in padec ublažila z nosom. trenutno me boli desno koleno, desni gleženj je velikosti bejzbol žogice, premikam se kot herr flick iz alo alo in šmrkanje je malo oteženo. kako zelo sem mučeniško kreativna na lestvici od 1 do mladega wernerja? ene tok kot prežvečena knock knock fora.

Standard