in vedno pride nek četrtek, ko se sama seb zdim
kot budala, ker ne čutim drugače. začne
s svojo racionalnostjo, katero pri njej
tako zelo obožujem.
v vseh drugih primerih.
in vedno pride nek tist trenutek, ko mi najprej
napolni srce s srečo in ljubeznijo, ko že
obrišem solze (saj ni slišala, kajne, da ni?) in
mislim, da je varno in vem, da še lahko pridejo neke
besede, ker vem, da jih ima na koncu jezika, a
sem vseeno nepripravljena na tist njen
“zaenkrat.”.