30 v 30

mogoče je čas, da se odselim.

2 v 30

v pritličju, levo od dvigal, je družina, ki obožuje meso in ribe. to je razvidno iz vseh vonjav, ki dnevno visijo v zraku v tistem delu hodnika. kosilo imajo vedno nekje med 16 in 17h.

v četrtem nadstropju, pred dvigali, so vrata, ki so zelo dolgo imela nepokrito in nezakrpano luknjo. luknjo, kot jih vidimo v holivudskih filmih, ko nekdo v vrata udari s pestjo ali tisto težko železno stvarjo, ki jo policija uporablja namesto trkanja.
to luknjo so pred kratkim zakrpali z debelim rjavim selotejpom, vrata so ostala ista.
taisti sosed ima psa, ki nikoli ne uboga, rad skače po neznanih ljudev in je največji strah ter trepet mojih dveh mačkov (poleg sušilca za lase).

v četrtem nadstropju živita ženska in moški, mogoče sta par, mogoče brat in sestra. to žensko pogosto vidim na 14ki, ko grem po službi domov. sklepam, da se iz službe spravlja tudi ona. lahko se motim.
mislim, da je to žensko mene strah. zakaj? parkrat sma se peljali skupaj v četrto nadstropje, ona je stala pred vrati dvigala, gledala v njih, komaj čakala, da se le-ta odprejo in ko se je dvigalo le začelo ustavljati (dolgih 10 sekund je bilo), je vrata skoraj podrla, ker se niso pravočasno odprla. ta postopek se ponovi vsakič, ko sva skupaj v dvigalu.
mogoče se ji samo čisto vsakič mudi kakat.

na levi imam sosedo, ki mi vedno odpre vhodna vrata, ko imam s sabo napačni set ključev. set brez pingajoče zadeve za vhodna vrata. sklepam, da je ona ta, ki odpira vrata tisti, ki pride poskrbet za moja mačka, ko me ni. vsa slava njej. obema, v bistvu.

na desni imam soseda, ki je nadomestil sosedo, ki mi je enkrat dala lekadol, ko tudi butanje z glavo ob steno ni več pomagalo ob glavobolu. o tem sosedu ne vem veliko, samo to, da je malo prejle prišel z treninga nečesa.
mogoče se je ona odselila.

na moji strani bloka je sosed, ki izredno rad kadi travo. v prvih mesecih življenja v tem delu bežigrada mi je to bilo še ekstra zabavno in hihihitajoče sem vsakič šla na balkon malo inhalirat. sedaj mi to ni več tako zabavno, celo zapirat sem začela okno, ko zavonjam tisti včasih-sladki-zdaj-pa-samo-še-nadležni vonj.
mogoče se staram.

od vseh sosedov, ki imajo balkon na isti strani bloka kot jaz, nikakor ne uspem skapirat, v katerem je on.
imamo popolnoma zapuščen blakon, balkon z velikim številom rastlin, balkon z lepo napeljano in pritrjeno mrežo proti golobom (veliko lepša je od moje, ki je tu bolj za to, da mačka ne padeta z ograje balkona), zastekljen balkon, ki ima samo vsake tolko odprto eno okence in balkon, kjer s kratke vrvice visi cd. proti golobom, kao, a golobov ne moti, ko se sprehajajo po ograji tega balkona.

v enem izmed zgornjih nadstropij živi gospa, ki hrani vse okoliške mačke. vedno nasmejana in vedno z eno konzervo mačje hrane v rokah. neko veselje mora imet človk.

v desetem nadstropju je ženica, katero sem do sedaj vidla samo enkrat. takrt me je vprašala, če sem nova, ker me še nikoli ni vidla. roko na srce, tudi jaz nje ne. povprašala me je o službi, življenju, družini. vse to do vhodnih vrat. poslovila se je z “v čast mi je živeti v istem bloku kot ste vi.”. od takrat je nisem več vidla.

ostalih sosedov ne poznam.