3 v 30
delam v podjetju, kjer je beseda dneva takoj. nujno. prec. zakaj še ni in petnajst klicajev in vprašajev na desni.
po eni strani mi je jasno. je le podjetje, ki se ukvarja s prodajo na internetu, za internet pa tako vsi vemo, da se spreminja vsakoo sekundo in kar je popularno zaželeno zdajle, naslednjo minutno najverjetneje ne bo več.
pravijo, da se na spletnih straneh zadržimo zelo kratek čas, da novim spletnim stranem damo par sekund, da pograbijo našo pozornost in če ne, *whush* smo že na drugi strani. povezav je dovolj in vedno več jih je. toliko celo, da če bi vsako sekundo odprli novo stran, do konca življenja ne bi pogledali vseh.
to je mogoče dobro, a nič dobrega ne naredi za našo interno komunikacijo o tem, kako bomo zmagali v svetu instant prodaje in impulzivnega nakupovanja. večina subject vrstic vsebuje eno od prej omenjenih besed, vsake tolko izgleda kot tisti verižni emaili, ki jih je pod nujno potrebno forwardirat še sedmim drugim osebam, drugače se bo nekaj slabega zgodilo. (nikoli ne zvem, kaj točno se bo zgodilo, ker nikoli ne preberem do konca. mislim, da so v enem grozili, da bodo umrla vsa pravljična bitja. wtf.)
po drugi strani pa se zgodi, da je veliko emailov (aka taskov) potisnjeno na dno ToDo seznama. čisto po logiki “če je vse nujno, potem ni nič nujno.”.
sploh fajn je, ko si zjutraj napišemo sezname s številko spredaj, da izgleda kot da imamo ful velik za nardit in bomo na koncu dneva, ko bo vse prečrtano in obkljukano, imeli ornk fajni občutek o seb in o dnevu. v resnici pa imajo vsi ti seznami eno veliko pomanjkljivost: naštete zadeve nimajo prioritet. (ne, beseda NUJNO!!!!! ne pomaga.) samo izgledali bomo ekstra zaposleni in po službi bomo potrebovali kar nekaj časa, da se ne bomo več počutli pod stresom. včasih sem se stresa lotila tako, da sem šla pomit posodo. pač neka dejavnost, kjer so vsi gibi avtomatizirani, ni pretiranega razmišljanja. rečmo temu joga novodobne gospodinje. zadnje par tednov do te joge pridem samo med vikendi, ker imam med tednom energije samo še za ležanje v postelji in gledanje v strop (in ker imam dovolj pomitih šalc za kavo).
pravijo, da si je potrebno taske porazdelit na manjše taske, da se tako hitreje pomikaš po seznamu in procesu taska. kao. v bistvu pa bi si morali v dnevu zadati eno prioriteto in delati na njej. ja, lahko jo razdelimo na več manjših taskov in ja, logično je, da jih bo uletelo še par, ki ne bodo sploh povezane z glavno zadevo, ampak glavna prioriteta bo še vedno znana. skoraj vedno bo to nekaj takšnega, kar smo že dolgo odlašali in ko bomo opravili s tem, bomo (tko pravijo) imeli občutek, kot da smo v dnevu res naredili nekaj.
moja prioriteta za jutri?
iz vseh “prioritet” izluščit eno Prioriteto.
še prej grem pa pomit posodo.