14 v 30
nikoli nisem bila ena tistih, ki že od malih nog skačejo po kuhinji, pečejo (zadnjih par let vedno bolj popularne) kapkejke, torte, obračajo zrezke in jastoge na žaru na vrtu, ter vejo sestavine najbolj čudnih zadev iz glave ob 3h ponoči.
ne rečem, da ne znam kuhat, ampak moj repertoar kuhinjskih sposobnosti je dokaj mali (saj se še vedno menimo o kuhanju, ne?). priznam, malo me je sram priznat, ampak to neznanje nadoknadim (zmanjšujem?) z občasnih učenjem, ko se spravim sprobat nardit nekaj čist xy, mi mogoče rata v tretje, ampak ker sem tako navdušena, da mi je uspelo, potem to kuham ali pečem še naslednje tri mesece.
jbg, tehniko je potrebno izpopolnit in prej ko se mi zagabi nutelina torta, boljše bo. (kar se tega tiče sem prišla samo do “kupi nutello”, potem pa sem jo popolnoma brez sramu pojedla. z žlico. torta bo izgleda počakala.)
plus, za eno osebo kuhat je mal bedno. vem, obstaja nešteto strani “kako kuhati samo ze eno osebo” in “ni panike, tud večerja solo je lahko ekstra romantična *ahem*loser*ahem*”, ampak preprosto v tem ni velikega gušta. predlog “povabi frende in skupaj skuhajte kaj” je sicer dober, ampak smo tako razštelani časovno zarad službenih in družinskih obveznosti, da dokaj težko najdemo prost termin še za pivo in pivo je življenjskega pomena, večerja pač ni.
včasih sem gledala masterchef in bila sem čist navdušena nad stvarmi, ki so jih tekmovalci skuhal vsak teden. tolko domišljije, tolko nekih idej, ki so jih potem tudi znali uresničit in na tistih velikih belih krožnikih je vse izgledalo tako slastno in oh in sploh!
potem pa so začeli snemat tudi masterchef junior, kjer je bila najvišja starost tekmovalca, pazi ti to, 13 let. in me je kap. ena punčka, stara faking 6 let!!, je mogla stat na pručki, ker ni vidla na štedilnik, kuhala je pa tako, da.. eh, sej ne znam opisat, ker jst za 99% stvari, ki jih je ona delala, nisem še nikoli prej slišala.
po neki logiki naj bi to imelo na gledalca tud nek pozitivn oz inspiracijski vpliv. as in, “tak! takoj jutri grem nakupit vso to kuhinjsko opremo, posebne japonske nože, fštedilnik večji od kuhinje, par knjig od oliverja in ramsaya, in še predno lahko pravilno izgovori foie gras, bom tud jst na slovenski verziji masterchefa!!”.
v resnici pa sem si šla spečt še eno rezino toasta (polnozrnatega, ker d0h! itak, da hočem ob gledanju hrane čudovitih barv iz še bolj čudovitih sestavin, jest nekaj, kar ima okus po stiroporu.), jo namazat z majonezo, gor dat par rezin paradajza in posol..
u, alarm.
bananin kruh je pečen.