16 v 30
soba diši po pomarančah.
do trenutka pred temle sva bili v popolni simetriji. tisto belo od olupka pomaranče se mi skoz zatika pod nohte. prsti se mi lepijo. pomaranče so sveže. kosi olupka se odrtgajo v velikih kosih. šprica po mizi. ziher bom pozabla obrisat.
je nekaj zadovoljstva v predvidljivosti.
modrček in hlačke so iz kompleta.
pobrita je.
ni ravno za zmedena sporočila.
“povem ti jutri, danes se mi ne da več, utrujena sem. lepo spi, rada te imam.”
tut tut tut tut.
bolj navodilo kot prošnja.
ko se je vselila, sam na tablo napisala tri pravila:
1) brez zgodb iz preteklosti. naj ostanejo v preteklosti.
2) brez nepotrebnih anekdot.
3) brez vprašanj, na katera že veš odgovore.
torek je.
preverim obrvi v ogledalu, popravim lase za uho, pogledam noge in se poigram z mislijo, da bi danes šla bosa v mesto. potem se spomnim na vremensko napoved. deževalo bo.
obujem čevlje in dežnik pozabim na polici.
s hrbtom je obrnjena k meni. balkonska vrata so odprta. ni še svetlo, nekje na pol. odplazim se, seveda ne dobesedno, v kopalnico in upam, da se ne zbudi.
v mojem popolnem svetu sem naštelana po abecednem redu.
in nikoli nisem okužena z nostalgijo.