19 v 30*
danes sem se spet spravila na rožnik in ja, tako kot lani in predlani, tudi danes sem šla v japonkah.
alpinisti (in vsi, ki imate mogoče malo več soli v glavi kot jaz), prosim ne se držat za glavo, ker rožnik ni ravno neka gora, kjer bi padalo kamenje, pot gor bila ekstra nevarna in tudi krvoločnih živali ni, pred katerimi bi morala laufat v dolino in si v procesu zlomila nogo, roko ali vrat.
ja, ko sem se prvič, čiiiiiiisto prvič, spravila na rožnik sem obula neke fejk gorske pevlje, ter to obžalovala že za prvim ovinkom. pretežki čevlji, vroče v noge, nogavici sta se zrolali nekam do sredine podplata, tako da je bila pot bolj safr kot če bi preprosto šla peš.
ne spomnim se točno, kdaj je to bilo, enkrat, ko sem še živela na viču, ampak ziher sem twitnila iz čistega veselja, da mi je uspelo tja gor zlest!
in kaj imam danes novega za povedat?
da me je kolegica spravila gor po poti, po kateri nikol nisem hotla it. pregovorila me je z “tista pot je najbolj položna pot na rožnik EVER!”. pozabila je oment, da je položna zato, ker se v “pot” šteje prehodit pol rožne, sama pot na rožnik je pa ona mimo čada, kjer hodiš samo gor! to zame ni položno!
ja, vem, rožnik je hrib, v nekem trenutku bo treba hodit v hrib. to mi je jasno, thankyouverymuch. ampak ta štreka “v hrib hodit” bi jst imela nekok na minimum in naslednjič bom ignorirala vsa njena prepričevanja in izgovore, zakaj ne, in gre z mano po moji poti! po tisti poti nardiš samo tri ovinke “v hrib”, potem pa greš DOL, da prideš GOR na rožnik.
ja!
dol greš, da prideš GOR!
mind? blown.
 
apdejt= ne samo twit, tudi na blog sem objavila ta dosežek! tulele >> alpinizem FTW!
 
*malo preskakujem številke objav in če ne bom v naslednjih 10 dneh napisala v enem dnevu tri objave, bomo tale eksperiment zapisali kot fail.