21 v 30
kartico sem našla v eni izmed “to škatlo bom enkrat pospravla, samo ne danes, ker danes res nimam dovolj časa”. ne, tudi danes ni prišel ta dan, sem pa te fotke našla na neki stari sd kartici. kdaj točno sem imela čas kartico peljat po mini turneji mojega stanovanja ne vem, sem pa vesela, da sem. gif sploh ni tako slab.
spomnim se, v katerem kafiču sredi coimbre (portugalska) sem bila, ko sem vzela to kartico s tistega “zastonj kartice” stojala. dneva se ne spomnim, vem pa da je bilo pred ohoho leti. druga, z imenom in naslovom izpolnjena stran, to samo potrdi. ne vem sicer, zakaj ji nikoli nisem poslala te kartice, ampak ziher je blo kaj v smislu “jst bi njo ful imela, ona pa mene ne bi tok in če ji zdaj pošljem to kartico, bo mogoče mal čudno naslednjič, ko greva na kofi”. v tistem momentu sem najverjetneje manično preverjala telefon, če mi je poslala kakšen sms ali sporočilo na fb, noči sva pa itak preživljali na msn messengerju (uau, to je res FUL let nazaj!).
mogoče, če bi takrat bla poslala kartico, in če bi se še par drugih stvari malo drugače odigralo, bi zdajle midve imeli malo drugačno zgodovino.
mogoče in če.
parkrat mogoče in če.
vesela sem, da je nisem poslala.
karkoli se je izcimilo iz tistega je tolikokrat boljše. najina življenja se (še vedno) preveč razlikujeta in to mi takrat ni blo jasno sploh. tista neka slepa zaljubljenost, ko ignoriraš vse okoli, se prepričuješ, da je nekaj belo, čeprav vidiš, da je v resnici črno. ona verjame v neke svoje ideale, kateri mene ne ganejo sploh, jih ne razumem in se nikoli nisem imela namena se naučit jih razumet. to, kar sva imeli in potem prekinli, to me je naučilo drugače gledat na svet in sprejemat ljudi, ki so prišli v mojega. ker so se tako sami odločili in ker se trudijo ostat v njem tudi, ko imam jaz slab dan in jih pošiljam v qrac za dobro jutro.
kartice nimam več, srečna sem pa še vedno.
sploh zaradi nje.