smo v času, ko se večina komunikacije čez dan dogaja prek emailov. službenih ali privat. kot pri vsaki drugi stvari tudi tu obstaja več tipov uporabnikov.
tisti, ki so mogoče mal OCD in potrebujejo (-mo) imet prazn inbox.
vsak nov email se prebere v trenutku prejema, če je potreben odgovor in ga lahko damo takrat, se to naredi. pa četudi to pomeni, da nesemo tlf zraven na wc. če lahko odgovorimo šele enrkat kasneje, se emailu doda pravilna oznaka, mogoče še kakšna zastavica in opomnik.
najboljši občutek na svetu je, ko je inbox popolnoma prazn in glava peče, ko vidim, da imajo nekateri strani in strani prebranih a nepokategoriziranih sporočil.
kako lahko tako živite?!
obstajajo tisti, ki si dneva ne pustijo diktirat po zvončku novga emaila in le-te preverijo točno dvakrat dnevno. takrat spustijo nazaj rafal odgovorov, mnenj in idej o zadevah, ki so mogoče že zdavnaj passe, za katere smo pred parimi urami resnično potreboval oz želel mnenje, zdaj pa je že prepozno, ker so se preprosto že zgodile.
seveda v naslednjem rafalu odgovorov in mejlov od te osebe dobimo tudi tistega “kdo je to odobril in zakaj se me ni vprašalo?????”.
zadnje mesece pa spoznavam, da obstaja še ena skupina, ki je prej nisem imela (ne)sreče spoznati; ljudje, ki cel dan govorijo, da nimajo časa, a istočasno imajo čas se cel dan prek mejlov pingpongat in se drkat v živ mozag z miljon mejli z max tremi besedami, ki nimajo nobenga smisla in … eh.
seveda se ta ista skupina ljudi skoz pritožuje, da nimajo časa za svoj šiht.
hmmmm….
je slučajno še kdo drug mnenja, da ima prvo kar nekaj veze z drugim, ali se to zdi samo meni?