vcasih delam bedarije

itak živim sama.

ta zima je v resnici samo en dolgi niz dolgočasnih dni, ko so programi na tvju nezanimivi, zunaj je istočasno premrzlo za karkoli in preveč toplo za kuhano vino, prvih par strani reddita je vijolčnih, serij je zmanjkalo, netflix ima preveč izbire, primanjkuje mi hobi, ki bi mi zaposlil glavo in mogoče roke, ker ko mi postane dolgčas grem včasih gledat porniče samo zato, iz dolgčasa.
mogoce pa se tam zgodi nekaj, kar me bo malo zbudilo, mogoče se zgodi nekaj, kar bo apeliralo vsaj na tist nek pozabljen kotiček v mojih možganih na katerega nimam velikega vpliva in se vse zgodi samodejno, samostojno, brez truda, a istočasno mi da vedet, da sem vsaj še malo živa. po liniji najmanjšega odpora skoraj.
proces je vedno ena: najprej 15 minut naključnega klikanja po videih na prvi strani, karkoli že je algoritem, svajpanje po predogledih, konstantno ene in iste scene, ne vem zakaj vsakič znova naivno pričakujem odkritje tople vode. ko končno najdem nekaj zanimivga, pa gledam v ekran kot tele v nova vrata, brez emocij, brez kakršnegakoli zanimanja, kot da bi gledala dinamičn ohranjevalnik zaslona, kjer je popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo v naslednjih sekundah.

na koncu potem ugotovim, da sem incognito mode odprla za brezveze. v bistvu si čist zares samo želim slišat njen glas.