everyday yapyap

kafič neverland.

danes me je spet ena oseba vprašala, kam hodimo lezbijke. kje je tisti “tiiiisti” plac, kjer se zbiramo, kjer gremo na kofe ali plesat, kam se hodimo socializirat, kje je tiiiisti plac, kjer so vsi (osebje vključeno ali ne) istospolno usmerjeni?
moj odgovor je bil isti kot pred parimi leti in vse dni vmes, “nimam pojma. mislim, da ga ni.”.
ker resnično ne vem, sem pa skoraj prepričana, da takšen plac ne obstaja.

ja, vem, obstajata metelkova in pritličje, ampak to ni res naše-naše.
pritličje je kul kafič direkt zraven mestne hiše, kjer se zbirajo vsi ljubljančani, od brucev do mladih družinic, ki se hočejo pokazat, kako zelo odprte so do drugačnosti. kul plac, zanimiva izbira glasbe tudi na nedeljsko dopoldne, zadovoljiva izbira piv.
metelkova pa je tista stavba takoj levo za zapornico z masarykove, ki je znana kot homo stavba. tja se gre v tiflo in v monokel, med pedre in med lezbijke. pedri so znani po dobri glasbi, lezbijke pa po poceni pijači in turobnih dogodkih. (enkrat sem slišala, da ne smemo kritizirat, če nimamo sami boljše ideje. no, boljše ideje nimam, vem pa, da meni osebno, govorim samo zase – in mogoče za vse tiste obiskovalce, ki so šli tja enkrat, dvakrat, mogoče trikrat in jim na kraj pameti ne pade, da bi še kdaj šli, ker fakmi, kaki dolgčas – men je program tam preveč politični, protestni, debatni, preprosto preveč resen. veliko bolj mi paše tifla in njihov “ja, vemo, da je lajf nefer in da s družba do nas obnaša kot da smo največje sranje na tem svetu, ampak pikolina no, danes je sobota zvečer, a se lahko vsaj danes imamo fajn in se v pondelk spet ubadamo z vsemi nepravilnostmi tega sveta?!” odnos.
v monokel se torej boljkotne gre po pijačo, potem se sprehodi mimo nagnusnih wcjev do tifle, kjer razbija muzika in ob pogledu na vse tipčke in objemajoče se punce (sej to je punca, ne?) pa še srce in mogoče malo nižje. dejstvo, da se vstopa v nekaj dvomljivega, zanimivega, mogoče malo napetega pričata že varnostnika pred vhodom v stavbo. sicer nisem pogost obiskovalec metelkove, ampak tam ni veliko varnostnikov za tistih pet stavb. mogoče sta samo ta dva, ne bi me presenetilo.
in vsi, ampak res čisto vsi, še posebej strejti, na koncu večera pristanejo tu. slej ali prej, ko sta cutty in as že zaprta, ko nikjer drugje več ne dobiš pijače, takrat se folk odpravi na metelkovo. roko na srce, če greš ven in naslednje jutro v svoji zgodbici ne omeniš “potem pa smo šli na metlo”, a si res šel ven? vse se konča na metelkovi, brez debate ali vprašanj. pred menzo je takrat že vse pobruhano, v gali se samo še pri fuzbal mizi kaj dogaja, yalla pa itak vedno poka po šivih, tako da ostane samo še stavba na levi. vstopnine ni več, plešejo samo še tisti res navdušeni ali flirtajoči, katere sicer bolijo noge, ampak se pretvarjajo, da so polni energije, ker, jbg, danes ne grem sam domov, pa če se postavim na glavo. prepotentni tipčki pridejo noter glasni in s hrbtom proti steni (ja, vsi te hočejo pofukat, res si tok hud!), odidejo pa tiho, čim bolj nevidno in s parimi fantazijami več v glavi.

tako da ne, pritličje in metelkova nista “naša”, včasih nas tam niti po številu ni največ.

vem, ekskluzivnost in želja po lastništvu nekega dela mesta nista razloga za takšne prostore. primarno se gre za željo imet nek varen prostor, kjer bi se “mi” lahko obnašali tako kot si želimo, lupčkali tisto, ki jo želimo, jo držali za roke, dali roko čez ramo nam najljubše osebe, in vse to brez, da bi nas s sosednje mize drugi obiskovalci grdo gledali, ker kaj pa se gremo, da takšno neprimerno obnašanje silimo njim in njihovim nedolžnim otrokom?! pa tudi če v tem prostoru ne bi delali nič takšnega, lepo je že ta filing, da si med “svojimi”, med tistimi, ki te razumejo, ker imaš samo z njimi nekaj skupnega.

“zakaj bi si sploh želeli kaj takšnega,” se je najverjetneje vprašal kak moj strejt bralec? “no, pa saj ste imeli cafe open! tam, kjer so zdaj mačke!”
ja, res je. imeli smo cafe open, kjer je bila kava okej, pivo tudi, wcji so imeli zanimive stenske okraske in tam nevede izgubljen prstan, sem dobila nazaj še isto noč. na žalost vseh nas, sploh pa lastnic, je imel kafič tudi svoj delež zanimivih obiskov s strani ljudi, ki so se zaradi tega enega odročnega kafiča v morju drugih, normalnih, počutili tako zelo ogrožene, da so lahko svojo stisko sprostili samo z metanjem kamnov skozi okna in pretepanjem obiskovalcev.
je za razumet njihovo začudenje, kajne? (/s)

kljub temu, da si tak plac zaslužimo (dajmo na stran ekonomski pogled te utopične želje), pa ne vem, če je ekskluzivnost res fajn. oziroma, če je sploh vredu, da bi jo imeli in si jo želeli.
vsako leto paradiramo gor in dol po ljubljani, ker si želimo, da nas vključijo, da med nami in njimi, ta normalnimi, ne delajo razlik, da se nas ne bojijo in da nas preprosto sprejmejo kot dele družbe … potem pa se obrnemo in si zaželimo bara, ki bo samo naš, kamor bo za vstop skoraj da ne potrebna še članska izkaznica, ki smo jo pridobili s podpisanimi izjavami vsaj petih bivših, da jp, ta oseba pa ima res rada isti spol, če že ne za vsak dan, pa vsaj za seksat!

to dvoje ne gre skupaj.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *