včasih pokažejo na enga izmed mojih tattoojev in vprašajo “zakaj?”.
vedno sem odgovorila, ker mi je bil lep v tistem trenutku mojega življenja. odgovor, ki je bil veliko bolj preprost kot “ne znam drugače povedat, da me nekaj boli ali da mi nekaj/nekdo pomeni tako zelo veliko”. (še vedno so mi vsi tattooji všeč, da ne bo pomote. so mi pa v določenem trenutku nekateri pomenili več kot preostali.)

čisto prvi tattoo je na hrbtu. zanjga ne ve veliko ljudi, ga ne kažem. roko na srce, tudi izvedba je malo ponesrečena, ampak če sem iskrena s sabo mislim, da mi pomeni največ od vseh.

ta na hrbtu je bil prvi z razlogom.
prva bolečina. prva izguba moje identitete, ljubezni, osebe.
skozi leta sem se naučila ne izražat čustev, jih zakumuflirat, spremenit v tattooje, se pretvarjat, da je vse okej. “ni panike.” nikol ni panike, bom že. najtežje je nekomu dovolit tako blizu, se poskušat spremenit (na boljše), na koncu pa vseeno pride do konca.
ampak bolečina je zdaj bolj prefinjena, globoka, težka.

tattoo je CD cover albuma “mirrorball” od sarah mclachlan. album, ki ga poslušam, ko rabim pomiritev ali ko se mi podre svet.

tokrat je slednje, in mislim, da je čas, da tattoo popravim.