Ne vem, kdaj sem ji prvič rekla “ljubezen”, ampak je. Moja ljubezen. In, kljub zgražanju internetnih ljudi, ja, tudi “moja” ji rečem. Ker je moja in je ne dam.

Ko me objame, je njen vrat tako mehek.
Ko me stisne k sebi, se stopim.
Ko me pogleda, se najdem.
Ko me poljubi, jo čutim v prstih na nogah.

Moja postelja je 180x190cm, skoraj ni dovolj za vso ljubezen, ki jo čutim, ko sem ob njej. Vsakič, ko gre, vzame del mene. Upam, da jih shranjuje nekam blizu svojega srca.

Tisti prstan, ki mi ga bo dala, in tiste solze, ki bodo polzele po mojem obrazu, bodo pomenile konec in začetek. Konec čakanja in začetek naju.

Vsak dan jo bom vprašala “kako si danes, ljubezen?” in želim, da vsak dan odgovori “Srečna.”. Nič manj ni sprejemljivo.

In?
Kako si danes, ljubezen?