everyday yapyap

alpinizem FTW!

tvoja definicija besede “blizu” al moja definicija besede “blizu”??

to je blo moje prvo vprasanje njej, ko je rekla, da je roznik blizu.

“zena, ti si bla v vojski. ti si 100 kg nesla 50 km. najini definiciji te besede se ORNK razlikujeta!”

prav tako ji nisem verjela, da se od onga krizisca (moj nickname tistemu kriziscu pohodniskih poti nad tivolskim gradom je “gora”) do roznika gre vecinoma samo se dol ali po ravnem.
kako tocno?!
a ni roznik kao nek hrib? na hribe se ponavadi gre gor. ne dol ali po ravnem!
ne verjamem.
…in sma sle nazaj v dolino.

nisem jaz za sume in hoste.
jaz sem za izpusne pline in beton. ce se me vprasa, ce grem na sprehod, bom najprej pomislila na staro ljubljano. tja grem zelo rada na sprehod. v tivoli veliko manj.
mislim, da mi je to ostalo iz otrostva, ko smo s familijo hodli v gozd po gobe. oni so vsi navduseni pogledal pod vsak praprot, jaz sem se kot megla vleka za njimi, brcala v musnice in komaj cakala, da bodo vidl moj zdolgocasen obraz in rekli, da gremo domov.
seveda je za vecerjo po celem stanovanju bil tisti nazgravzni vonj jajc z gobami. na lestvici nazgravznih vonjav, iz kulinaricnega sveta, se s tem vonjem kosa samo se vonj kuhanja vampov. *bruh*

lagala bi, ce bi rekla, da se grem tale urbani alpinizem iz dobre volje in zelje po kondiciji. nimam problema s tem, da bi si v drugem nadstropju bloka najraje naredila postojanko, spila kaksno kavo in sele potem nadaljevala do stanovanja v cetrtem nadstropju. ampak za check-in doma dobim samo eno tocko in tle sem itak jaz zupanja.

tako je, govora je o foursquare aplikaciji.
moja ni navdusena, ko sekundo po prihodu gor ze iscem mobitel po zepih in klikam ikonco za #4sq.
“a dej no, a res?”
ja, totalno res! neka nagrada mora bit, da sem spet prisla na tole goro!
in mogoce mogoce mogoce me malo veseli, ko vidim, da sem samo se stiri dni stran od zupanovanja na rozniku. (aja, in pet dni od zupanovanja v gostilni na rozniku.)
sploh pa, a ni boljse imeti vsaj neko motivacijo za zacetek, pa ce je le-ta se tako bedasta, kot je #4sq?!

vsako 150-letno zenico, ki mimo mene primasira v prelepem adidasovem “mogoce bom na poti gor umrla, ampak ni ga vraga, da ne bom izgledala super!” kompletu v glavi preklejem kot da smo v nacisticni nemciji in me je izdala kot vse ostale zidske sosede. in ko na naslednjem ovinku pred mano zagledam tipa, ki gre – “malo za razvedrilo.” – na roznik po rokah, najprej zaprem usta, da ne slisi kako spuscam duso, in ko ga koncno le prehitim v glavi zaplesem manjsi zmagovalni ples.
a jeba, mogoce sem jim res faus, da lahko se pred prvo jutranjo kavo trikrat laufajo do smarne in nazaj, ampak povedat jim pa tega res ne rabim! *pouts*

druga aplikacija, ki me (trenutno se) fascinira je endomondo.
sicer je bila primarno narejena za tekace, in to jst nisem niti pod tocko 12.3.4.1.2 Razno. ce kdo pri njihovih serverjih spremlja moje stevilke, potem so me ziher dal v kategorijo “preseneceni smo, da se sploh premika”.
mi je pa kul, ker mi pove, koliko casa sem rabla, da sem naredla tist krog od doma do roznika in po drugi strani nazaj domov. sicer pise tudi koliko kalorij naj bi bla porabla za ta moj podvig, ampak temu ne verjamem. sploh zato, ker vse te kalorije nazaj spravim, ko se ustavim v gostilni na rozniku in spijem limonado. mi je pa zabavno gledat pot, ki jo endomondo registrira. namrec, povezan je z gpsom in sproti izrisuje pot. CE je povezan z gps. vsake tolko mu povezava pade (se nisem nasla zepa v katerem bi stalno imel povezavo) in potem do naslednje tocke udari kar ravno crto. ze parkrat sem, glede na izrisano pot, sla od doma do roznika v POPOLNOMA ravni crti. bemtis, velik casa sem porabla za tistih 800m.

in ja, res ga ni boljsga filinga od onga, ko stojis zmatran pod mrzlim tusem, sanjaris o kofeju in se zavedas, da si danes pa ze bil na sosednjem hribu. za nekoga, ki gre veliko raje nekam z avtom, kajakom, kolesom ali pogo palco, je tale fejk alpinizem nekaj novega.

upam, da se me se nekaj casa drzi.