30 v 30

male zmage.

10 v 30

a veš ono, ko se spraviš napisat 30 objav v 30 dneh in si misliš, da bo mala malca?

potem pa pride večer in nimaš še nič napisano?

ziher si, da se bo potrebno samo vsedet za komp in besede bodo kar letele ven

v bistvu pa sediš za kompom in razmisljaš, če beseda “turizem” res obstaja.

ker pa je potrebno nekaj dat iz sebe, začneš tipkat.

kmalu obupaš in čakaš na inspiracijo

in še malo čakaš

vse ideje so krneki

ura je že ornk zvecer (trenutno imam še 1 uro časa)

zato pokličeš par ljudi in vprašaš za ideje

ki so spet krneki

po malo guglanja naletiš na neko “mogoče” temo

popokaš členke, nardiš požirk kave in začneš pisat. vsaj pulitzer bo!

ta-daaa, napisano!

zadeva je sicer krneki, je pa!

tudi “a fenica” si zdajle misli “no, ja, recimo, hm, al pa če grem gledat ellen”

naslednji dan se zbudiš in spomniš, da je danes šele dan 11 od 30.

jovo na novo.

samo še 19 objav.

ena manj kot 20. yay.

30 v 30, scribble scrabble

zanimivo, kaj vse nam uspe pod pritiskom.

9 v 30

do konca dneva imam še točno 43 minut, kar pomeni, da bom za temo izbrala nekaj, kar mi je blizu.

scribble scrabble.
tega imam v draftih že zelo dolgo, nekje od decembra, a nikoli mi ga ni uspelo dokončati.

bila je kot tist prvi cigaret. na začetku nimaš
pojma, kaj delaš, a še predno se zaveš, si
popolnoma odvisn.
veš, da ne smeš, veš, da moraš
pobegnit in it, nočeš, da gre ona prva, tekmovaln
je ta naš svet.
poskušaš jo izdihnit iz sistema, pa vedno jo nekako
še bolj vdihneš nazaj vase in v glavi ustvariš še
večji kaos.
kot bi z velikimi črkami tetovirala svoje ime, direktno
na moje srce in kot sidro me vleče dol, nekam
dol v naslado in v osladnost, ko
vse, kar potrebujem in hočem
je 20 sekund poguma,
da ji rečem
“če želiš,
lahko ostaneš z mano.
meni bi bilo to všeč.”

tako preprosto in tako konfuzno obenem.

30 v 30

odprta za predloge.

8 v 30

žena je bila tista, ki me je pred časom obtožila, da ni na blogu nič novega, ko jo vprašam za idejo o naslednji objavi (do konca dneva imam še manj kot 3 ure!) pa odgovori “lahko pišeš o drevesih.. otrocih.. ljubezni.. meni.. glasbi.. okusu”. tu nekje sem obupala nad njenimi idejami, ker jaz, sori slučaj, iz teh predlogov ne morem naredit veliko. jebiga, pač nisem pisateljica, nisem sposobna iz ene besede naredit celotne objave z vsaj tisoč znaki (to sem si sama zadala za limit, ker drugače bi vse objave imele samo pet besed in fotko mačke.)
potem pa omeni tisto magično besedo o kateri pa res lahko napišem vsaj par sto besed; podcasti. ja, podcasti! tiste stvari, nad katerimi sem zadnje leto zelo navdušena.

podcastov v slovenščini ne poslušam. mislim, da iz istega razloga ne berem knjig v slovenščini; angleščina mi je preprosto bližje in izražanje v angleščini mi je ljubše ter lažje. vem, slovenščina je lep jezik, ampak jaz ga ne znam uporabljati. slovenščine, ne jezika. jezik znam uporabljat. but i digress. (see what i did there?) pluuuuus, obožujem podcaste o kriminalu, nerešenih umorih, napadih, o vsem, kar je nelegalnega, misterijoznega in o vsem, kar še vedno bode iz analov zgodovine. (takšnega podcasta v sloveniji nimamo, če se ne motim. če se, zapiši v komentar).

predstavljam moj seznam podcastov (čisto naključni vrsti red), ki jih poslušam vsak dan/teden, razen če so na pavzi in/ali so jih nehali snemati, ker so butli:
*odpre pocketcasts app na telefonu*

criminal – “im judy judge and this is criminal” .. žena ima super glas, tak pomirjajoč. glas, ki presenetljivo zelo paše v svojo tematiko.
podcast o kriminalu. zgodbe o ljudeh, ki so naredili nekaj narobe, katerim je nekaj narobe bilo narejeno in o ljudeh, ki so bili ujeti nekje na sredini.

embedded – novejša zadeva, kjer ena žena vzame neko zgodbo iz novic in se ji posveti. od skorajšnega državnega udara v el salvadorju do epidemije zlorabe neke tablete v zabačenem mestu sredi zda.

99% invisible – sicer mi glas tipa ni ravno povšeči, ampak zgodbe in tematike so čudovite. govora je o vseh stvare, ki so nam drugače čez dan nevidne in o katerih niti ne razmišljamo. o golobih in kako so včasih bili videni kot aristokratske živali, o največji avtobusni postaji v izraelu, o nepremičninskih vojnah v new yorku, o omari v sobici na vrhu neke knjižnice v minkenu, kjer hranijo izvod hitlerjevga boja …

startup – sicer sem že nehala poslušat ta podcast, ampak vseeno priporočam prvo sezono (trenutno laufa že tretja). podcast o točno tem, startupu. od začetka, ideje, do konca, realizacije in apgrejda ideje (nastanek firme, zaposlenih velik ljudi, štartanih par novih podcastov).

reply-all – en izmed izdelkov zgoraj omenjenega podcasta. tipa sta zabavna, govorita o zadevah z interneta (in samo o teh), začela sta z debt email forgiveness day (ki mislim, da bi se moral tudi pri nas razširit) in njun theme song imam za ringtone na telefonu.

thats the way i heard it – ste kdaj gledali oddajo dirty jobs na discoveryju? no, ta tip vodi ta podcast. super stvar tega podcasta? kratek je. tko, max 8 minut. kar je tudi špil podcastsa, “short mysteries for the curious mind with a short attention span”.

alice isnt dead – podcast o fiktivni ženi, ki išče svojo ženo. (yay, lezbijke!)
nisem ziher, kaj naj si mislim o tem podcastu. parkrat sem ga že skoraj nehala poslušat, ampak še vedno nadaljujem. mogoče zato, ker je na koncu vsake epizode tudi vedno nov odgovor na vprašanje “zakaj je šla kokoš na drugo stran ceste?”. mogoče pa enkrat tudi zvem, kaj se je zgodilo z alice.

someone knows something (na pavzi) – nek kanadski novinar se spravi v mesto, kjer je sam odraščal in poskuša rešiti več kot 40 let star primer izginulega petletnika. vedno se hihitam ob njihovih “aboot”, eh, oot, for sure in homo milk. nisem ziher, kaj bo v naslednji sezoni ampak, spoiler alert, tamalga oz njegovih ostankov še niso našli.

this american life in serial (na pavzi) – o teh dveh podcastih ne rabim veliko razlagat.

tl:dr – spet podcast o internetu in tudi tega vodita ista kot zgoraj v reply-all. s to razliko, da je to njun stari podcast in iz tega sta, kao, naredila tega zdajšnega. epizode so še vedno zanimive, sicer mal outdated ampak v sili hudič še tri leta stare epizode posluša.

30 v 30

komu sploh še verjeti?

7 v 30

ravno sem trogala potovalko do kolodvora, ko me na prehodu za pešce za rokav, skoraj dobesedno, pocuka en tipo. pravi, da je iz kamnika, da je nekje pozabil denarnico (mogoče izgubil, nisem dobro slišala), da nima bencina in če bi mu lahko posodila denar. seveda hoče moje podatke, da mi bo potem lahko tudi vrnil.
glasek nekje v ozadju me je spomnil na omembo tega tipa na twitterju, njegova zgodba tudi ni zvenela preveč prepričljiva (vsaj potrudi prodat, če hočeš nekaj od mene!), tako da sem mu zasikala samo, da naj se zmeni na petrolu, ziher mu bodo pomagali.

vsi ljubljančani smo že vidli onga malo starejšega vedno urejenga tipčka, ki šiba po ljubljani, mrmra nekaj v svojo brado in se ustavi pri skoraj vsakem kafiču in prosi za kovančke. vedno urejen, vedno ekstra vljuden, vse ženske smo al gospe ali gospodične, in v obeh primerih, če dobi drobiž ali ne, zaželi lep dan in odšiba naprej.

popolno nasprotje njemu pa je oni džanki s strganim rugzakom (mogoče ni džanki in mu delam krivdo, ampak zelo dobro fejka), ki je ekstra osorn, tečn, nesramen in vsiljiv.
o njemu kroži veliko govoric; da ga zelo dobro pozna policija, ker nadleguje folk s svojim nesramnim prosjačenjem, da mu je enkrat ena kupila kos pice (prosil je za denar za hrano, kot vsi te dni), pa ga je vzel, vrgel na tla in jo zraven še napizdil, kaj mu to kupuje. (mogoče je pa vegan?)
v govorice najraje ne bi verjela, a njegovo obnašanje mu pri tem ne pomaga.

pred leti sem imela nek parttime šiht, kjer sem si po zguranih štirih urah želela samo še kave in zrenja nekam v daljavo, razmišljanja o tem, kako bedno je življenje in da jutri ne bo nič boljše. ta moj ritual je kar pogosto zmotila neka ciganka (romunka, bolgarka, ne vem), ki je zbirala denar za pot nazaj domov. svojo zgodbo mi je povedala vsakič in točno tolikokrat sem jo odvrnila. žena je pokimala, šla naprej in čez par dni se je najin ritual ponovila.
enkrat pa sem izgleda imela ekstra fajn dan (mogoče sem pravkar dala odpoved?) in ko je žena res prišla do moje mize, tokrat zgodbo podkrepila še z “jutri grem!”, sem ji dala kar nekaj drobiža. ne bi bilo dovolj za karto domov, mi je pa zagotovila, da se nikoli več ne vidiva.

seveda me je čez par tednov spet zmotila ob pitju kave in me spet prosila za drobiž za karto domov.

moja dilema: kako naj vem, komu pomagati?

30 v 30

jst peljem feminizem na čist napačna pota.

6 v 30

objava napisana v pričakovanju ogleda zadnje epizode greys anatomy, ko je še tista najbolj zanimiva kvazi-lezbijka (aka biseksualka, ki itak veliko boljš izgleda z glavo med nogama neke ženske kot v objemu enga tipa!) v prime time tv seriji šla stran.
(okej, ja, res je, da serija traja že več kot 12 sezon in da si žena najverjetneje ne želi, da jo poznajo kot “tista lezbijka iz greys, ki je svoji ženi odrezala nogo”, ampak to ni noben, ampak res noben!, razlog, da gre novim izzivom naproti. pfffft, krneki.)

ne bom rekla, da me to moti, ker jbg, tak pač je svet, je pa res, da mi tega manjka. namreč, vedno manj je lezbijk v serijah in filmih.
če gremo po procentih, potem naj bi glbt populacije na svetu blo za cca 10% (nekje je podatek 3-5%, nekje 10%. glede na tinder, nas je kar veliko.). torej, 5% svetovne populacije je lezbijk. kje so vse te lezbijke v serijah? pa še tiste, ki so, jih dokaj hitro postrelijo, umrejo misterijozne smrti, se odselijo na drugo stran države ali pa v njih prileti, pazi ti to, čist slučajna in naključna puščica. (a so res vsi ostali kreativni načini, da karakter spraviš iz serije že bli uporabljeni?!)

glede na popularne iskane fraze na xxx straneh so lezbijke čiiiiiiiist na vrhu, ali pa zelo blizu vrha (tko pravi pornhub že par let zapored), takoj za granny tranny sex (just kidding, upam.). kar pomeni, da si vsi zelo želimo videt teh scen. mogoče ne rabmo it ravno v takšne detajle (okej, mogoče za kakšno res posebno epizodo, ki bi jo lahko pogledal samo na www in bi bila zaklenjena z geslom itd, skratka, da se … ker, roko na srce, komu so res všeč tiste čudne mjuzikel epizode?!), ampak daj vsaj kakšen happy couple pokaž’te.
vem, stanje glbt populacije na svetu ni rožnato, daleč od tega in ja, se strinjam, tudi temu je potrebno posvetit pozornost. ampak, zavoljo krajše objave, a se lahko v tem trenutku posvetimo samo temu mojemu gorečemu problemu? dejstvu, da je vedno manj lupčkajočih se lezbijk na tvju? tega mi manjka.

lgbt scena konstantno pravi (in se strinjam s tem, da ne bo zmote), da nismo od strejtov nič drugačni, da smo vsi enaki, equal, vsi imamo iste probleme, tegobe, težave, preizkušnje in in in. sploh ne govorim o teh vsakdanjih stvareh! dajmo si samo priznat, da je zelo rajcih gledat dve ženi med lupčkanjem. zakaj nam potem ubijajo lezbijke?! DOVOLJ JE! jst hočem seksi žene, ki se lupčkajo, nazaj v prime time serije!

30 v 30

ni jih veliko, so pa fajn.

5 v 30

obstaja pregovor, da smo vsi samo povprečje petih ljudi, s katerimi preživimo največ časa. od vsakega poberemo nekaj, pa če je to dobro ali slabo. seveda bi bilo zelo lepo, če bi pobrali samo dobre stvari, ampak na to se ne da vplivat. sploh če ne vemo, da je to, kar smo pobrali in sedaj prakticiramo, “slabo”. “ta oseba mi je kul, ta oseba to dela, to potem ne more bit slabo.”

tko, iz glave, ne vem, če sploh lahko naštejem pet ljudi. vsaj ne pet ljudi izven službenega časa. vprašanje: če s temi ljudmi, pa čeprav so ti zelo fajn in so dopoldnevi včasih res polni zajebancij, ne preživljaš časa izven službe, a se jih šteje med prijatelje? ne, a ne? ja.

te dni/tedne/mesece mi največ časa vzame žena. se ne pritožujem. ta čas ji rada dam, ponudim, tudi porinem v naročje, če potrebno.

je pa res, da če bi zdaj pogledala v telefon, moj kontakt s svetom, potem bi se tam v zadnje pol leta ponovila največ tri klicana imena. izgleda od njih dobim vse, kar rabim/hočem/si želim od ljudi, s katerimi preživljam prosti čas.
nekateri ljudje me napumpajo z energijo, me povlečejo v svoj svet, njihove ideje in doživetja se odbijajo od mojih možganskih sten in komaj čakam, da se spet vidimo, ko bomo to vse ponovili. eni me učijo o radostih poročenega življenja, skrbi za vse obveznosti, ki pridejo z družino in balansiranja službe s prostim časom. drugi me poslušajo, ko mi gre vse narobe, dajo dobronamerni nasvet, ki ga potem mogoče celo upoštevam. (za nasvet itak prosim samo takrat, ko sem se že odločila in potrebujem samo še potrditev odločitve. če je ne dobim, sem seveda prepričana, da sogovornik nima pojma. itak.) eni me begajo s svojimi izjavami, ker jih preprosto ne razumem, ker so intelektualno na čisto drugem nivoju in se prevečkrat zgodi, da samo kimam in se malo smehljam, ker wtf si pa zdajle povedala?! in ja, šur, makijatić spet kmalu!
spet tretji me utrudijo, že zjutraj ziritirajo in za določene me prav veseli, da jih vidim samo med tednom do maksimalno 17h.

najdet ljudi, s katerimi se počutimo dobro in si želimo preživljat čas, je ena bolj produktivnih stvari, ki jih lahko oseba naredi za izboljšanje kvalitete življenja.
mislim, da sem si, vsaj za ta del življenja, našla moj folk.

30 v 30

*odpre incognito okno*

4 v 30.

če so knjige na policah neka percepcija nas, ki jo hočemo pokazat ljudem, so video iskanja sredi noči naš pravi obraz. obraz, ki ga nikoli ne pokažemo svetu. obraz za primarne želje, sle, fetiše, ki jih je v tistem trenutku preprosto potrebno potešit.

vse knjige o ameriški politiki, filozofiji srednjega veka in knjigo 15-minutnih receptov imamo na veliko razkazano zarad drugih. za mejkap. za buffer. za prijetne pogovore ob kozarcu vina ali pretencioznega piva z okusom po marelici, ker ko se zaprejo vrata za zadnjim obiskom, se bomo vsedli na posteljo, zalaufali prenosnik in odklikali do temačnih kanalov video posnetkov.
če se počutimo extra paranoične, bomo dali gor še slušalke, ker, kaj pa če tisti sosed umetnik še ne spi? dajmo z njim raje ostat na prijaznih pozdravih pred blokom.

ali pa bi mogoče bilo boljše, če nas ne bi bilo sram? pa kaj pol če mi je všeč gej porn. nisem edina lezbijka, ki jo rajca, da ga tip faše direkt v rit. vsi lahko fejkamo, da nam je nekaj všeč, a tip težko sfejka erekcijo medtem ko ga natepava nek mišičnjak v usnjenih oblačilih. spet drugim roka avtomasko zdrsne med noge, ko se na posnetku pokaže sideboob, seksi rita, žena s polnimi ustnicami ali animirana punčka v šolski uniformi, ki je po pouku morala ostati ekstra uro in, poglej ga zlomka, pravkar je skozi vrata stopila ena seksi žena, ki se bo čez tri scene spremenila v ekstra potrebno pošast s petnajstimi lovkami.
če bi naredili knjigo vseh naših nesramežljivih internetnih iskanj, bi platnica bila ena velika fotka goatseja.

reši se, kdor se more, ker tisti posnetek stare mame, ki dela rajenočemvedetkaj z lubenico, bo naš zadnji žebelj v krsto, ko najdejo našo internetno zgodovino.

30 v 30

če imaš vse, nimaš nobene.

3 v 30

delam v podjetju, kjer je beseda dneva takoj. nujno. prec. zakaj še ni in petnajst klicajev in vprašajev na desni.

po eni strani mi je jasno. je le podjetje, ki se ukvarja s prodajo na internetu, za internet pa tako vsi vemo, da se spreminja vsakoo sekundo in kar je popularno zaželeno zdajle, naslednjo minutno najverjetneje ne bo več.
pravijo, da se na spletnih straneh zadržimo zelo kratek čas, da novim spletnim stranem damo par sekund, da pograbijo našo pozornost in če ne, *whush* smo že na drugi strani. povezav je dovolj in vedno več jih je. toliko celo, da če bi vsako sekundo odprli novo stran, do konca življenja ne bi pogledali vseh.
to je mogoče dobro, a nič dobrega ne naredi za našo interno komunikacijo o tem, kako bomo zmagali v svetu instant prodaje in impulzivnega nakupovanja. večina subject vrstic vsebuje eno od prej omenjenih besed, vsake tolko izgleda kot tisti verižni emaili, ki jih je pod nujno potrebno forwardirat še sedmim drugim osebam, drugače se bo nekaj slabega zgodilo. (nikoli ne zvem, kaj točno se bo zgodilo, ker nikoli ne preberem do konca. mislim, da so v enem grozili, da bodo umrla vsa pravljična bitja. wtf.)

po drugi strani pa se zgodi, da je veliko emailov (aka taskov) potisnjeno na dno ToDo seznama. čisto po logiki “če je vse nujno, potem ni nič nujno.”.
sploh fajn je, ko si zjutraj napišemo sezname s številko spredaj, da izgleda kot da imamo ful velik za nardit in bomo na koncu dneva, ko bo vse prečrtano in obkljukano, imeli ornk fajni občutek o seb in o dnevu. v resnici pa imajo vsi ti seznami eno veliko pomanjkljivost: naštete zadeve nimajo prioritet. (ne, beseda NUJNO!!!!! ne pomaga.) samo izgledali bomo ekstra zaposleni in po službi bomo potrebovali kar nekaj časa, da se ne bomo več počutli pod stresom. včasih sem se stresa lotila tako, da sem šla pomit posodo. pač neka dejavnost, kjer so vsi gibi avtomatizirani, ni pretiranega razmišljanja. rečmo temu joga novodobne gospodinje. zadnje par tednov do te joge pridem samo med vikendi, ker imam med tednom energije samo še za ležanje v postelji in gledanje v strop (in ker imam dovolj pomitih šalc za kavo).

pravijo, da si je potrebno taske porazdelit na manjše taske, da se tako hitreje pomikaš po seznamu in procesu taska. kao. v bistvu pa bi si morali v dnevu zadati eno prioriteto in delati na njej. ja, lahko jo razdelimo na več manjših taskov in ja, logično je, da jih bo uletelo še par, ki ne bodo sploh povezane z glavno zadevo, ampak glavna prioriteta bo še vedno znana. skoraj vedno bo to nekaj takšnega, kar smo že dolgo odlašali in ko bomo opravili s tem, bomo (tko pravijo) imeli občutek, kot da smo v dnevu res naredili nekaj.

moja prioriteta za jutri?
iz vseh “prioritet” izluščit eno Prioriteto.
še prej grem pa pomit posodo.