everyday yapyap

look ma, no hands!

pravijo, da ko se enkrat naučiš, da nikol ne pozabiš. pravijo tudi, da so vse preproste stvari točno tko kot to…
vožnja s kolesom.

ah, kolo. tisto športno rekreativno in prevozno sredstvo na katerem nisem bila že od srednje, je pa skoraj dnevno častni član večine mojih psovk, ko grem skozi center ljubljane. kar je zelo razvidno iz enga mojga posta, v katerem se nisem preveč nazaj držala. upsi?

zgodilo se je včeraj, ko sem dobila idejo, da bi ignorirala avtobus in šla s to dvokolesno pošastjo.
no, roko na srce, s to idejo se poigravam že odkar sem se preselila v ljubljano daljnega 2008. vsako pomlad si rečem, da si bom nabavla kolo, potem pa tako dolgo razmišljam o tem, da je že jesen in zima, takrat pa kolo ni več aktualno. halo, sneg?!

glede na to, da sem že (že, heh) prejšni teden nabavla kodo, tudi tega izgovora nisem več imela in sem šla, z determinacijo v očeh in urbano v roki sem šla pravac najbližja bicikelj postaja. dejstvo, da je bila nedelja in dokaj malo ljudi v centru (naštela sem jih 5, če ne štejemo natakarjev iz soba 102), me je še ekstra podžgalo. juhu, ne bo veliko ljudi, ki bi me vidlo past s kolesa! uspelo mi bo!

od centra do žene je cca 1.900 metrov, za prvič bo kar okej, sem si pravla, ko sem dala slušalke v ušesa in takoj naslednji meter nazaj ven, ker aaaaaa! zakaj tle avti vozijo??!
nekje na polovici tega epskega popotovanja dobim msg od žene (nič bit pametni, sem se ustavla tam pri tramvaju, dol s pločnika in kolesarske steze, kot pravijo, da je treba!), a la “daaaaj, greva s kolesi na drugo stran ljubljane pogledat, kaj se dogaja na boljšjem sejmu!! jaaaaaa!”

…in sma šle.
ona pred mano, s svojo seksi ritko, ki me je itak dekoncentrirala na cestah bolj luknjastih od ementalerja in v prestavah, ki so za moje kolo mokre sanje.
bicikelj pecikel ima namreč eno samcato prestavo, ki je po neki logiki najbolj optimalna za vse ljubljanske ceste in bremze na pedalih, ki reagirajo hitreje in močneje od joysticka na F-16. parkrat sem skoraj preletela kolo z glavo naprej.

če naju je kdo opazoval, je imel pred očmi real life verzijo tiste pepe le pew risanke, a na -1 potenco; ona je lahkotno, s sapico v laseh, zagonla enkrat in odpeljalo jo je 5m naprej.. jst, nekje par deset metrov zadaj, pa gonim ko zmešana in obrnem noge vsaj 3x, da nardim isto distanco kot ona.

še dobro, da v ljubljani ni hribov. in ves rišpekt vam, ki greste s ponyjem na vršič! rišpekt in en ornk “vi ste fukjeni!”.

in kot vsaka začetna ljubezen nad nečim, sem tudi danes šla s kolesom. tokrat od šihta do doma, prej sem pa naredila še osem krogov po centru ljubljane, ker so bile vse bicikelj postaje prazne.
na tem bomo še delal, a ne, MOL?

30 v 30, everyday yapyap

spoznavanje sebe skozi kvize

23 v 3o

kvizov je milijon, vsi so izmišljeni in vse, kar dobiš, je kar nek rezultat in zapravljenih par minut. odločla sem se, da bom na to deževno nedeljo v te znanstvene namene namenila nekaj časa in ta-daaa, spodaj so rezultati.

izbor dodatkov za pizzo pravi, da sem ekstra neredna in živim za dramo. mogoče izgledam čist uizi ampak tam nekje globoko v seb živim za kreiranje problemov.

moj okus za hrano domnevno potrjuje, da hočem vedno imet prav. sem inteligentna, trmasta in arogantna, kar pomeni, da se ne prestavim od mojga prepričanja niti za pet centimetrov.

glede na horoskop sem istočasno (rešla dva podobna kviza) najbolj zanesljiv in najhujši prijatelj ever. imam obupen okus za karkoli in uživam v teženju za detajle, sem pa tudi analitična in ljudi dobim na mojo stran z racionalnostjo.

ta vikend bi morala imet na repeat MILF od Fergie (prvič slišala prejle, bedn komad), živeti bi morala v new yorku, ime moje naslednje punce bo emily in poročila se bom z victorio, navzven delujem kot mulan (indijanska princesa) in molly weasley (čarovnica), v postelji pa sem pepelka in voldemor. hmmmm!

aja, pa če ne bi bila oseba, bi bila taco.

vse jasno.

top objave za leto 2015 z mojega instagram računa.
ne bi mi verjel, da imam dva mačka in/ali da nisem crazy cat lady.

top instagram fotke

everyday yapyap

maček je dokaj popularn.

Image
everyday yapyap

novoletne zaobljube

vsako leto rečem, da jst pa tega ne delam. potem jih vseeno potiho naredim par v glavi, ampak nobenmu ne povem, ker itak vem, da se jih ne bom držala in res ne rabim onga “in? kako kak fitnes?” pogleda. (sam res, mogoče bi spet lahko kaj začela hodit na shapeboxing.)

novoletna zaobljuba naj bi bila neka velika sprememba v življenju, ki naj bi se je držali celo leto in potem naj bi nam prerasla v navado in ta-daa, življenje naj bi bilo boljše. insant fix, kao. no, to vse pod predpostavko, da bo novoletna zaobljuba nekaj dobrega, zdravega, nekaj pozitivnega. (čeprav, sto ljudi sto čudi. poznate koga, ki si je zadal delat nekaj nezdravega?)

glede na to, da nimam rada planov za dolgo naprej, sploh pa ne za celo leto (dvanajst mesecev?! to je fuŁ!), bi bilo najboljše, če so moje novoletne zaobljube bolj “nek kratek čas testa, če mi uspe nekaj naredit/zdržat in lejga zlomka, s to idejo smo začel kao na začetku leta, tako da dejmo temu rečt malo krajša novoletna zaobljuba”.

prva letošnja bi lahko bila “jej manj junk fooda”. v mcds že itak ne hodim veliko. čist matematično gledano, če se razpotegne čez celo leto je to bogih 10% na leto, a še vseen pride na cca 3x na mesec. torej, dajmo to na 1x na mesec. (in ja, za razliko od gb pri simobilu, neizkoriščene se da prenašat v drug mesec!)
v toisto kvazi-zaobljubo bi lahko šla tudi zelenjava in sadje. ne da jem sam junk ali samo meso, sploh ne. samo zelenjave in sadja jem premalo. (a si tle mal nasprotujem?) pravijo, da se mi pozna na nohtih. ampak, a je to res kdaj bilo dokazano? (*zgugla* ja, je blo. šment. al to al pa moram bit ekstra pozorna ob naslednji reklami za ono proti glivicam.)

druga je, idi bolj pogosto peš. lani me je nekaj časa držal rožnik in upam, da me letos tudi prime. mogoče že malo prej kot lani (japonke weather!) in malo dlje (nekje proti koncu japonke weather). do takrat pa, eno lpp postajo do doma/destinacije prej dol in peš naprej? seveda, če ne dežuje. ali sneži.

za tretjo bi lahko rekla, da bom več brala. ker je to kao pametno in ful dobro za možgane in tko imaš več soli v glavi in ful večji besedni zaklad in in in in. ampak zakaj bi dala na seznam nekaj, kar vem, da ne bom delala? lahko pa to spremenim v “najdi še več fajnih podcastov, ker za ono se rabiš samo ekstra dobro držat na troli in celo nekaj ti v glavi ostane”.

ena od treh niti ni tok slabo, a?

everyday yapyap

novo fb sporočilo je lahko čokolada.

andraž: ej, a če ti jst pošlem eno čokolado, a boš napisala ekstremno iskren review te čokolade?*
ana: uuuuu, ona iz hoferja je res dobra!
andraž: em, ne, ana. poslal bi ti SUPER ČOKOLADO, tako, praaavo, iz res izvrstnih sestavin in faking fantastičnega okusa.
ana: sam tista mlečna iz hoferja je res dobra. si jo že kdaj prob…
andraž: naša je noro dobrega okusa, narejena po več letih znanstvenih raziskav, testov, žrtvovanja devic in nabiranja samo najbolj kvalitetnih sestavin!
ana: to si si zmislil, ne?
andraž: ja.
.
.
.
andraž: lej, ta naša je res super. pa še presna. veš, kaj to pomeni?
ana: da ni spečena?
andraž: skor. okej, never mind. organska je. veš, kaj TO pomeni?
ana: da ni nič umetnega noter?
andraž: bingo! iiiin tud veganska je. super, a?
ana: eh, ti vegani. mater so tečni. zdej so se še v čokolado spravli. a res ni nic več sveto!?
andraž: …. potem ti raje ne povem, da ne vsebujejo glutena, jajc ali GSO?
ana: kaj pa one iz hoferja? imajo vse to, kar vaše nimajo?
andraž: najverjetneje, ja. samo te naše so super in nimajo umetnih barvil ali arom.
ana. …. imajo vsaj okus?
.
.
andraž: …
andraz: ja, imajo okus. po mentolu.
ana: mentol je dober. tko kot one after eight čokoladice!
andraž: tko nekok, ja. s tem, da naše so su..
ana: ja, ja, vem, super so.

najin popolnoma izmišljen pogovor.
RAWR čokolade so pa res super.
priporočam!

 

*disclaimer: sponsored. super sponsored. 

everyday yapyap

pozor: objava brez trohice trpljenja.

trpljenje. beseda, ki kar kliče po kreativnosti, a?

nekdo znan, katerga imena se ne spomnim, je rekel, da najboljša (literarna) dela nastanejo zaradi trpljenja. mit trpečega umetnika poznamo vsi, ampak a ni malo absurdno menit, da so umetniki samo tisti, katere je pustila žena in med selitvijo odpeljala še psa? zakaj smo prepričani, da nek vodovodar, ki je pravkar potegnil tri metre las iz odtoka, ne bi zmogel napisat epskega soneta?

te dni bi do trpljenja še najlažje prišla (če se delamo, da realni scenariji ne obstajajo), če bi z boso nogo brcila ob mizo. resnično dvomim, da bi občutila nov val kreativnosti.

in čeprav vem, da ni govora o fizičnem trpljenju ampak o psihičnem (kot mi je bilo malo pokroviteljsko razloženo), vseeno upam, da še zelo dolgo na blogu ne bo nobene kvalitetne objave.

ps- ko smo že pri trpljenju, bolečini in nenadni eksploziji kreativnosti? ni res.
popoldan, par ur po prvem osnutku te objave, sem, kako prikladno, zgrešila stopnico, sklecnila in padec ublažila z nosom. trenutno me boli desno koleno, desni gleženj je velikosti bejzbol žogice, premikam se kot herr flick iz alo alo in šmrkanje je malo oteženo. kako zelo sem mučeniško kreativna na lestvici od 1 do mladega wernerja? ene tok kot prežvečena knock knock fora.

everyday yapyap

hočeš garancijo? nabavi si toaster.

“pejt k svojim ljubicam.”
to mi je enkrat rekla ena, ki ni bila navdušena nad tem, da sem par minut po najini kavi, šla na kavo z eno drugo. s to drugo sicer nič nisem imela, sem pa včasih in izgleda je to problem. oziroma, problem je, da ni ona bila tista, ki je dobila vso mojo pozornost. ker je le-ta “vedno razdeljena na več punc hkrati.”

izgleda dajem tak vtis, ne bi vedla, zakaj.
*deaktivira twitter profil*

čisto iskreno, nisem za množino.
četud mogoče istočasno flirtam s parimi, se vedno, nekako, skoncentriram na eno. tista iz mojega šopa cvetk mi v tistem trenutku bolj sede, kar pomeni, da posledično zčcnem manj časa preživljat z ostalimi, in iskat več pozornosti od te ene. če ti ona potem reče, da ji je kul, če imam istočasno še druge, dobim za par trenutkov izraz politga kužka, ker, “halo?! če pa jst bi da ti hočes tok časa z mano preživljat kot jst s tabo! a veš, dok se mi bo pač dalo in ne najdem zamenjave zate! kako ti to ni jasno?!”

od vseh stvari, ki sem jih pozabla, bi lahko tudi on stavek iz genesis pesmi, “do as i say, dont do as i do”. preveč dobro me opiše, vsaj v povezavi z odnosi.

namreč, sem neka čudna kombinacija jebivetra ter malo posesivne in ljubosumne punce.
po eni strani nočem, da mi težijo, če jst sluuuučajno še kam drugam pogledam, po drugi pa hočem, da imajo samo mene, so samo moje in da si ne želijo nobene druge. okej, če že ne moreš imet samo mene, pa mi vsaj ne povedat za vse ostale. jbg, ljudje smo poligamna bitja (ja, ja, določeni ne damo priloznosti vezi in imamo poligamnost samo za izgovor, bla bla, vse sem že slisala) in če jst to delam/nardim, zakaj bi pričakovala, da ona ne bo? ampak ko je z mano, takrat pa naj bo samo z mano! ne rabim, in nocčem!, slišat o njeni bivši, o njenmu tipu, o tisti sexy ženi iz sosednje pisarbe, ki je imela danes oblečeno neko elstra tight obleko in spičake do nebes. če si z mano, potem si tu z mano, pika.

kaj so delal, ko so moj karakter skupaj pacal, ne vem, mora pa bit zabavno bit z mano v vezi. mislim, da je jasno, zakaj sem imela tako malo resnih vez, a?

everyday yapyap

raj za nostalgijo.

letališče.

sedim za neko mizo, z “consumptie verplicht (naročilo obvezno)” znakom, katerga gladko ignoriram. če jim kaj ne bo pasalo, bodo že povedali. itak imajo preveč dela s skupino angležev z oranžnimi klobuki, ki so prišli v amsterdam na fantovščino. en pripomni, “ta država je draga” in prav ima, pa šele na letališču je.

potem jo vidim; ženo, ki na veliko maha z eno na letališču kupljeno zavito v celofan rožo, nasmeh od enga ušesa do druzga. prej je gledala v vrata prihodov, ampak nekaj na desni je dobilo njeno pozornost. z druzga konca ji nasproti hiti tip s kovčkom. aja.

pred očmi se mi odvrti scena iz filma: vedno hitreje hodita drug proti drugemu, najraje bi začela tečt a ima ona preozko krilo in petke, on pa kovček. končno sta le dovolj blizu, da se lahko dotakneta in padeta v močan objem. ona se mu z rokama ovije okoli vratu, roža pade ob njegovem hrbtu, on jo povleče k sebi samo z eno roko, potem pa pusti kovčku, da pade in ko skoraj vzdigne s tal.

cela scena me spome na mojo, na moj prihod v neznano deželo, kamor sem šla samo zaradi nje, na njen nasmeh, njene oči in njene poljube.

živce sem nekje v trebuhu čutila že ob zadnjem preletu letališča, ko sem si skozi okno ogledovala mesto nizkih kamnitih hiš, peščenih travnikov in čudnih pikajočih dreves.

spravijo nas z letala, ob ograji peljejo do terminala, mimo ljudi čakajočih svojo prtljago, popravim si nahrbtnik, spravim potni list v žep, stopim mimo vseh uradnih oseb, “ne, nič za prijavit, samo nervozo.”, pred mano je hodila ženska, ki je nekako zasedla celotno širino hodnika, ali pa se mi je samo zdelo, ker sem v vidnem polju imela samo vrata z velikim napisom EXIT.. odprejo se zadnja vrata in pred sabo zagledam letališče.

ne vem, kaj sem pričakovala, ampak ziher malo več ljudi. v skrajnem levem kotu ena trgovinca z zdolgočasenim prodajalcem, par surferjev z opremo in ravno prižgem telefon, da vprašam, kje je, ko nekje z desne zaslišim kričanje, smeh, zvok hitrih stopinj in potem vidim njo, ki teče proti meni. nasmeh sva imeli od enga ušesa do druzga, sekunde so se zdele kot minute, laufaj malo hitreje!, in ko mi končno pade v objem, priznam, sem imela knedl v grlu. objem dolg veliko veliko minut.

priznam, občutek, ki ga pogrešam.

iz mazohizma me spravi trenutek, ko skozi vrata pride malo starejši moški, indijskega videza, in proti njemu se vsuje plaz moških in žensk srednjih let in otrok z baloni.

dam roko v ogenj, da so imeli zraven tudi tupperware naan kruha.