nekaj za duso

“ostanite tu z njim, da ne bo sam, ko zaspi.”

 

View this post on Instagram

imet domačo žival je najboljša stvar, ki sem jo kdaj naredila za sebe.
pripravita me do tega, da dam nekoga drugega na prvo mesto.
vse jima povem, tud tisto, kar še seb včasih težko. mogoče je kul prav to, da ne odgovarjata in da jima je popolnoma ravno, če jst sploh karkoli rečem. en me ponavadi kao posluša, drugi me sumnjičavo gleda, ker bom ziher kihnila in bo pobegnil na vrh kuhinjskih elementov. 6 let je že z mano, a še kar se ni navadil vseh zvokov, ki jih jaz in/ali druge osebe zmoremo ustvarit.
in ja, priznam, ponoč grem pogledat, če spita, kako spita, in prav kjut se mi zdi, ko se zakopljeta en v druzga. mal sem jima fouš, jst bi se tud stiskala. sicer ju vsakič zbudim že z odpiranjem vrat spalnice in sklepam, da mi zato najstarejši vrača vsako noč med 4 in 5 zjutraj, ko pride praskat po vratih.
karma pač.

imet domačo žival je tudi največja odgovornost, ki sem si jo sama naprtila. naprtila je napačna in grda beseda. domača žival je nekaj, za kar sem se sama odločila in je nekaj, kar ne morem odnehat imet oz bit odgovorna za samo zato, ker mi gre danes v napoto.
res je, frustrirajoče je ga ponovno peljat veterinarju in vse moje osebne plane prestavit za še en mesec, ker sem spet potegnila kartico in je šla petina plače, še preden se je ornk vsedla na račun. še bolj je frustrirajoče to, da še kar ne vejo, kaj je narobe in da se nikakor ne uspem sprostit, ker wtf je narobe z mojim mačkom?!?
zoprno je, ker moram pred vsakim dopustom najdet nekoga, ki ju bo šel nahranit, jima dat vodo in, če bodo res dobre volje, tud wc spucal. mogoče izgleda kot iskanje zlata po pesku, ampak je nagrada eno veliko smrdeče razočaranje.
in še bolj je zoprno, da je skupno življenje z mojo najdražjo pod velikim vprašajem, ker ima rdeče oči že par minut po prihodu v moje stanovanje, pa čeprav je bilo uro nazaj posesano, dlake so pa še vedno povsod.

ampak pizda, rada ju imam.
ne vem, če si lahko predstavljam sebe brez njiju.

 

zjokala sem se takoj, ko je veterinar zaprl vrata.
sploh ko je anestezija začela delovati in je maček imel ekstra prestrašen izraz na obrazu, zenice ful odprte, in je naglas mjavkal.

besede, ki jih nikoli več nočem slišat, pa vseeno vem, da jih bom.
še vsaj dvakrat.
že zdaj med pisanjem o tem mi gre na jok.
ne znam si niti predstavljat, kako bo, ko bo šlo zares.

ampak pizda, težko bo, ko bo.
zelo težko.

 

 

 

 

 

 

(ne sploh začet o otrocih in da žival sploh ni isto, ker je “samo” žival, da če mi je toooook do živali, kako lahko potem jem meso, ter podobne bedarije. lej, ne. odjebi.)

nekaj za duso

najin limbo.

Hej
– Hej
Hej
– Hej
Hej
– Hej
Hej
– Hej
Hej
– Hej
Hej
– Hej
Hej
– Hej
Hej
– Hej
..

z vsakim hej je bila bližje in večji je bil nasmešek.
namesto zadnjega me je samo objela, mi dala lupčka na vrat in odšla naprej.

hej?
do naslednjič, se že veselim.