nekaj za duso

nic dobrega.

“torej, .. kam pelje tole med nama?”

kot da obstaja nek seznam, neka checklista, in vsake tolko naletis na eno, pri kateri lahko zacnes delat kljukice.

zakaj torej nisma skupaj?
kljukice sem delala.

nekaj za duso

moja se zadnjih deset dni.

celotna stvar je dokaj uneventful, znam jo ze na pamet, ampak vseeno sem celo dopoldne cutila neko zivcnost. s pakiranje sem odlasala do zadnje minute, nekaj ni bilo prav. stvari sem iz bordo sivega nahrbtnika vzela vsaj trikrat, racionalno se nisem mogla spomnit nicesar, kar bi lahko manjkalo, ampak obcutek je ostal. tudi dolgo po tistem, ko smo zaprli vhodna vrata stanovanja zadnjega tedna.

zdaj vem.
pozabila sem naju.

zdaj mi je jasno, zakaj mi je roka tako pogosto usla na njeno desno bedro in zakaj sem s taksnim veseljem prepletala svoje prste z njenimi. tistega obcutka utesnjenosti, ko so prsti popolnoma “zaklenjeni”, nisem nikoli marala. ampak zdaj mi je jasno. iskala sem zadnje dotike. dogodek zadnjega dne, katerega bi bila morala pricakovati, sem dala nekam v pozabo, v najbolj temacn del mojih mozganov, a mi podzavest ni dala miru. prasica.

“ampak hvala za izkusnje.”
em, ja, prosim?

in zdaj je sla.
lepo od nje, da mi je vsaj par modric pustila.