scribble scrabble

one time romance lived.

behind closed eyes and that clenched jaw
is terror that brings us to the end for which
neither was psyched, but we took off our love
goggles to look at grinning teeth of reality,
successful for another moon passing ignoring
the jitters of impending questionable doom.
lets set our house on fire to look like heroes when
we put it out seemed like a good idea, but dont we
already fit seamsely without thinking there is something
more?

scribble scrabble

how much truth is there in an alcohol-infused message?

vague glances from across the glass that do not
linger in fear of exposing a primal desire, timely
in tune yet random enough to ignore till next
mute worthing of meaningless sentences, encapsulating
drunken ideas worthy of intervention and a slap of a
thousand sand grains, sipping as gently as your blonde
hair in summer storm.
come back with me, my desire lost.

scribble scrabble

diluting our existence.

she gives me anything but despair, leaving my desires
wondering how can she? dirty lovers, raising hell with a saint
she portrays, always tightroping on edge of lust and
complete sadness, idle confetti after a victorious
lap, utterly free challenging mad hatter, lost like
the yellow brick road. mixing analogies like drinks and
exposed only to her eyes staring back, bite marks tell
our story, tonight is another
mistake.

scribble scrabble

danes si zob ne umijem.

pa tako mi je vedno težila s tem.
za zobe je potrebno skrbet!

prav o tem sma se tudi danes pogovarjali

ampak danes
danes si zob ne umijem

hočem okusit njo še vsaj par ur
tisti njen okus, tisti samo njen
ki ga imam še za nohti
ne, tudi rok si ne bom umila

želim jo imeti v sebi do jutra
kot takrat, pred parimi dnevi,
ko sva se skupaj zbudili
v objemu
kot najbolj osladni ameriški filmi

zato danes
danes si zob ne umijem

ker
kaj pa veš
mogoče pa je res zadnjič.

scribble scrabble

v tistem momentu.

“to bi?
kaj bi?
povej.”

v tistem momentu ne zmorem spravit skupaj odgovora, samo zaprem
oči, še bolj razprem nogi in jo spustim vase. pa saj ve, da si
želim tega, ampak uživa v čakanju.
uživa, ko moram jaz čakati.

v tistem momentu jo imam najraje na svetu in v tistem istem
momentu jo sovražim točno zato,
ker jo imam najraje na svetu.

 

“če bi jst bla tip, bi bla skoz v teb.”

v tistem momentu mi nameni enega tistih pohotnih pogledov, ugrizne
spodnjo ustnico, obrne se na trebuh, porine boke proti meni in čaka.
čaka name.
na moje prste.
jezik.

v tistem momentu jo imam najraje na svetu in v tistem istem
momentu jo sovražim točno zato,
ker jo imam najraje na svetu.
ker jo imam najraje na svetu.

30 v 30, scribble scrabble

zanimivo, kaj vse nam uspe pod pritiskom.

9 v 30

do konca dneva imam še točno 43 minut, kar pomeni, da bom za temo izbrala nekaj, kar mi je blizu.

scribble scrabble.
tega imam v draftih že zelo dolgo, nekje od decembra, a nikoli mi ga ni uspelo dokončati.

bila je kot tist prvi cigaret. na začetku nimaš
pojma, kaj delaš, a še predno se zaveš, si
popolnoma odvisn.
veš, da ne smeš, veš, da moraš
pobegnit in it, nočeš, da gre ona prva, tekmovaln
je ta naš svet.
poskušaš jo izdihnit iz sistema, pa vedno jo nekako
še bolj vdihneš nazaj vase in v glavi ustvariš še
večji kaos.
kot bi z velikimi črkami tetovirala svoje ime, direktno
na moje srce in kot sidro me vleče dol, nekam
dol v naslado in v osladnost, ko
vse, kar potrebujem in hočem
je 20 sekund poguma,
da ji rečem
“če želiš,
lahko ostaneš z mano.
meni bi bilo to všeč.”

tako preprosto in tako konfuzno obenem.

scribble scrabble

ta njena racionalnost.

in vedno pride nek četrtek, ko se sama seb zdim
kot budala, ker ne čutim drugače. začne
s svojo racionalnostjo, katero pri njej
tako zelo obožujem.

v vseh drugih primerih.

in vedno pride nek tist trenutek, ko mi najprej
napolni srce s srečo in ljubeznijo, ko že
obrišem solze (saj ni slišala, kajne, da ni?) in
mislim, da je varno in vem, da še lahko pridejo neke
besede, ker vem, da jih ima na koncu jezika, a
sem vseeno nepripravljena na tist njen
“zaenkrat.”.

scribble scrabble

med nama ni nikoli bilo nič šarmantnega.

prestavlja se z enega konca kavča bližje meni, parkrat me poboža po roki in na momente drži pogled še posebej dolgo. stavim, da me je v glavi najverjetneje že trikrat živalsko dala dol, med poslavljanjem pa reče “zapri oči.”.

s povečanim srčnim utripom in suhimi usti pričakujem vsaj roko v hlačkah, ugriz v vrat, najmanj sled njeneg jezika na mojih ustnicah. lagala bi, če bi rekla, da me celotna situacija ni zrajcala!

… in pol mi da lupčka na nos?!

vedno je tko prekleto šarmantno nedolžna.