vcasih delam bedarije

“Ne vem kolk dolg sm tiste gate cufu dol s tebe.”


v naslovu je twit, ki me je spomnil na njene “sex-proof kavbojke”.

totalno ozke kavbojke, približno 1% večje od kože njenga telesa. nek mehek jeans, ki se nikakor ni hotel lepo zrolat ali slečt (brez prestavljanja postelje, ko so se kavbojke oklepale gležnja), preko prvega gumba še nek kos tekstila s še enim gumbom, in zadrga, ki večino časa ni hotela sodelovat. tiste scene iz filmov, ko tip punco porine ob steno ali kuhinjski pult, strga z nje srajco, da so leteči gumbi skoraj smrtonosno orožje? no, te scene midve ne bi zmogle odigrat. za tiste kavbojke so včasih bile potrebne jaws of life. (punce, če ste hlače gor dobile z držanjem diha, ležanjem na tleh in gimnastiko, verjemite, da bo moje delo še trikrat težje to z vas spravit, in ne, točk za stil ne bom dobila.)

hlače same bi jaz sicer izglasovala za nacionalni zaklad. še dandanes, ko jo vidim v njih, najdem nek nov način na katerega povdarijo njeno natrenirano rito in bedra, ki so komot stisnile življenje iz mene. (in ko jih obleče v kompletu z belo srajco in svetlo rjavim reklcom, uff, ajme meni.)

ampak priznam, da sem postala živčna čisto vsakič, ko je prišla do mene oblečena v te kavbojke. obe sva vedli, da jih bo slej ali prej slekla, in mislim, da sma včasih prav čakali, da vidiva kako se bova tokrat spustile v to komedijo. preprosto ni bilo nobenga elegantnega načina jih slect. njej rečt, da jih sama sleče, je bilo v prvo zelo zelo seksi (uff x2), sedmič pa je tudi njej že blo zoprno in odvečna ovira do užitka. sej predigra je fajna stvar, ampak če daš v predigro še frustracijo, potem to ni več predigra ampak opravilo.

še dobro, da so se stvari med nama kmalu zatem ohladile.
sem že brusila škarje.