everyday yapyap

sushi, snickers, kava z njo, njen nasmeh.

ljudje radi pretiravamo.

po dolgem casu monotonije najdemo nekaj, kar nas veseli. razveseli. v tistem momentu smo tako “nahajpani” z adrenalinom, da se vedno znamo in smo sposobni cutit nekaj drugega od cinizma, da hocemo ta trenutek ponavljati v nedogled. ja, droga. in ker smo ljudje idioti, se te zadeve prenajemo do mere, da nam je slabo.
dobesedno in v prenesenem pomenu.

npr, tist limonin sladoled iz l’eclerca, ki ima koscke slanih pistacij in je vsaka zlica orgazem v ustih, brboncice uzivajo sto na uro in uuuu, akcija, deset litrov tega sladoleda je samo 75 eurov, kaj pol, ce nimam dovolj velike skrinje, sej ne bo casa, da se stopi, aaaaaaa!

ali, po letih bednih (in posledicno dokaj kratkih) vez nekje, na neki cisto random lokaciji, ko najmanj pricakujemo, najdemo osebo, s katero nam je fajn. mi ne bi bili mi, ce ne bi zdaj vse proste (in prisiljeno proste) trenutke zeleli preziveti z njo. zajtrki, caji, kave, kosila, sprehodi po tivoliju, ona razstava ob ljubljanci, grad, testiranje piv na promenadi, podpora jansi pred parlamentom, itak!, noben event ni predober za nas, glavno, da prezivimo skupaj tistih par trenutkov.

dok se neko soboto ne zgodi en se bolj obskurni preklop v glavi in se nam ne da vec. ni vec tiste iskre, srce ne bije vec tako hitro kot na prvem dejtu, ne mecemo se vec na trepalnice, da bi nasli 5min za hitro kavo, nekaj, kar prej ni bil noben problem.
preprosto se nam ne. da. vec.

vse to jemljemo kot del zivljenja, del vsakdana, del nas.
se pa kar malo nasmejim, ko skapiram, da se dolocenih zadev se vedno veselim kot mali otrok na bozicno jutro.

pravi, da se v teh trenutkih smejim z ocmi.
ona bo ze vedla.