im loving you in six words
and as cheesy as it sounds
love me till im me again.

>In preden bi se zaprla vrata se zadnjic, bi z nogo porinila stran macka, se se zadnjic zagledala v tiste velike temne oci, prijela njen pas, jo povlekla blize in objela, kar se le da mocno. Objem bi bil nerodn, eni bi se mudilo stran, druga je ne bi hotela spustit. Knedl v grlu bi bolel, presenetljivo prevec, parkrat bi si morala obliznit ustnice, usta so suha, hotla ji bos rect “ne it”, hotla bi ji povedat vse, kar hoce slisat (mogoce pa bi pomagalo, pomislis v zablodi), a vse kar bi prislo iz tvojih ust je “ajde”. Tvoje ustnice bodo hrepenele po se enem poljubu, ampak ta en ne bi bil dovolj in potem bi bilo se bolj nerodno. Z mezincem leve roke se bos oklepala njenega, hranis se na teh majhnih dotikih. Ko bi se njene rdece allstarke dotaknile predpraznika bi vedla, da je cas.

Poslusala bos njene tihe a hitre korake po stopnicah, ko bos slonela na zaprtih vratih, se enkrat porinla stran macka, ki ne razume situacije (no, pa saj tudi ti ne), nehala zadrzevat solze in pustila obcutkom, da se pac zgodijo, se cez nekaj casa vrgla na posteljo, ki bo se vedno disala po njej, ter poskusala prevrtet cas naprej. Nekam naprej, ko te ne bo vec bolelo.

Nic od tega se ni zgodilo.

Nisem bila vredna.

Tako pa pred sedmo zjutraj na soboto zadrzujem solze (koncno sem pustila reakciji, da se zgodi), par jih je ze omokrilo blazino, brisem tistih petdeset shranjenih smsov enega za drugim, razmisljam kdaj je vse skupaj postalo laz, preklinjam dneve, ko se bo v rss bralniku naslov njenega bloga obarval rdece (kot njeni nohti), radovednost me bo premagala in spet bom brala o eni z dolgimi lasmi, ki se z roko na njenem trebuhu zbuja ob njej.

Tisto neposlano pismo sem strgala (sment, pa se potrudla sem se s pisavo, nehvalezno, res) in tisto veliko plisasto opico s se vecjo banano bom dala necaku.

Mogoce pa on ve, kaj naredit.