everyday yapyap

kaj točno imam jaz od božiča? razen minusa na kartici.

samo praznovanje oz. registriranje, da božič celo obstaja, je do moje družine prišlo šele pred parimi leti, ko sta na svet prišla nečaka in ker je drugi del družine (aka the dreadful inlaws) ekstra vern. ampak, naša stran je dovolj komunistična, da se nismo popolnoma navzeli njihovih navad (mogoče iz inata?), tako da od božiča praznujemo samo večerjo (jest je treba), obdarujemo pa se še vedno za novo leto.

kakorkoli, božič in novo leto se mi nikoli nista zdela nič posebnega, zato tudi ne vem, kdaj točno sem nehala verjet v tega ekstremno radodarnega okroglega dedka z belo brado, je pa moralo biti v prvem ali drugem razredu osnovne šole. je to pozno ali zgodaj? v spominu imam namreč sestro, ki me je eno noč potegnila k sebi in vsa navdušena rekla “našla sem darila! v omari so! v spalnici!!”.
od tistega leta naprej sva s starejšo sestro, ko se je približeval december, redno vsak dan okoli obrnile celo stanovanje, da bi našle darila. časa sva imele od prihoda iz šole in do 1545h, ko je domov prišel prvi starš. to je pomenilo vsaj 3 dolge ure, ki sva jih porabile za detajlno seciranje stanovanja in iskanja novih kotičkov, kjer bi darila lahko bila. izrecno se spomnim stanja na enem izmed višjih predalov predalnika v spalnici staršev, balansiranja na naslonjalu kuhinjskega stola in iskanja vsega in česarkoli, kar bi vsaj malo spominjalo na zaprto škatlo v kateri bi lahko bilo darilo.
starša sta šla celo tako daleč, da sta eno leto vsa darila skrila v klet, ker pa sma tudi to skrivališče odkrile, sta jih naslednjo leto vozila naokoli v prtljažniku avtomobila. cel december.

mislim, da je čar obdarovanja izginil, ko je v dedka mraza verjela samo še mlajša sestra in smo dan pred iz vseh možnih predalov zvlekli darila… in jih skupaj zavili ter postavili pod smrekco.

to delamo še dandanes, s tem, da sta sedaj nečaka tista, ki kao nimata pojma in sta ekstra navdušena, ko prideta v dnevno in pod bogato okrašeno smrekco najdeta škatle z nalepkami z našimi imeni.

mogoče jima malo zavidam.

*napisano na macbooku, ki mi ga je podaril božiček malo predčasno*

vcasih delam bedarije

itak živim sama.

ta zima je v resnici samo en dolgi niz dolgočasnih dni, ko so programi na tvju nezanimivi, zunaj je istočasno premrzlo za karkoli in preveč toplo za kuhano vino, prvih par strani reddita je vijolčnih, serij je zmanjkalo, netflix ima preveč izbire, primanjkuje mi hobi, ki bi mi zaposlil glavo in mogoče roke, ker ko mi postane dolgčas grem včasih gledat porniče samo zato, iz dolgčasa.
mogoce pa se tam zgodi nekaj, kar me bo malo zbudilo, mogoče se zgodi nekaj, kar bo apeliralo vsaj na tist nek pozabljen kotiček v mojih možganih na katerega nimam velikega vpliva in se vse zgodi samodejno, samostojno, brez truda, a istočasno mi da vedet, da sem vsaj še malo živa. po liniji najmanjšega odpora skoraj.
proces je vedno ena: najprej 15 minut naključnega klikanja po videih na prvi strani, karkoli že je algoritem, svajpanje po predogledih, konstantno ene in iste scene, ne vem zakaj vsakič znova naivno pričakujem odkritje tople vode. ko končno najdem nekaj zanimivga, pa gledam v ekran kot tele v nova vrata, brez emocij, brez kakršnegakoli zanimanja, kot da bi gledala dinamičn ohranjevalnik zaslona, kjer je popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo v naslednjih sekundah.

na koncu potem ugotovim, da sem incognito mode odprla za brezveze. v bistvu si čist zares samo želim slišat njen glas.

everyday yapyap

pasivno agresivno uničevanje moje identitete

stara sem 38 let in nimam pojma, kaj delam z življenjem. ne, resno. nimam pojma. (in ja, res sem 38, nehajte se delat presenečene. *pokaže s prstom na gube na čelu*)

lahko bi se mi reklo, da sem crazy cat lady ampak sem tako daleč od crazy, da glava peče. imam pa dve mački, katere sem, in se oproščam že vnaprej, če bosta to slučajno kdaj imela priložnost prebrat, ker, kaj pa veš, mogoče pa bodo čez 1000 let mačke vladale ljudem in bosta moja dva v sedmem od svojih devetih življenj in bosta celo znala brat in… tomejto, potato.

plačujem račune z neko mizerno plačo, ki ni mizerna ampak je v resnici višja od povprečne slovenske, delam nekaj, kar pred parimi leti še obstajalo ni v takšnem smislu, zdaj pa se to prodaja kot the next big thing in delovno mesto, ki mora bit v vsakem podjetju, pa čeprav se mogoče gre za tovarno toaletnega papirja, ker itak večina, kar naredimo, je sranje, ampak je high tech sranje in to se prodaja. pravijo.
imam vsaj en kredit preveč, en kredit za katerga nisem sama kriva in nimam od njega popolnoma nič, razen mogoče to, da lahko moja starša, stara mama in mlajša sestra še naprej živijo v bajti, ki jo je stara mama zgradila z lastnima rokama, ki še dandanes vleče korenje iz zemlje medtem ko onadva skadita celo penzijo. če bi vsaj kadila kaj manj smrdečega in manj nikotinskega, potem bi blo vsaj zabavno, tako pa je samo žalostno. in seveda boste rekli, da sej velik ljudi preživi z minimalcem, zakaj to tebi ni dovolj? ker izgleda bi me moglo to zanimat ali vsaj ganit? ampak me ne in iskreno upam, da ne bom jutri rekla da vsem tem spremembam, ker sem si potem efektivno zarila nož globoooooko v hrbet. ja, sama sebi. ker izgleda sem ekstra gibčna, ampak sploh nisem in mi je popolnoma jasno, da imam preveč kil in da bi bilo mogoče fajn, če nardim kaj glede tega. niti ne zato ker bi me to kakorkoli nazaj držalo in ker bi mogoče zarad tega ne imela sreče v ljubezenskem življenju. pffft, še nasprotno! imela sem punce, ki so izgledale tako faking fantastično, da mi je še zdaj mal vroče, ko pomislim na par njih. in ta punca, ki jo imam zdaj, grejd ej, ni da ni, najboljša v vsem in to ne mislim ironično, resnično sem tega mnenja in še vedno sem zatrapana in še vedno hočem sprobavat nove stvari, tudi tiste, o katerih nisem niti pomislila prejšna leta. jbg, od nekje cca 15 leta, torej že več kot 20 let, sem lezbijka in takšna ureditev stanu mi ni nikolil padla na kraj pameti. zdaj pa sem začela celo razmišljat o ideji, da mogoče pa bi naredila točno to, kar si ta moja punca tako zelo želi in izgleda ne more brez. ampak ne morem, nočem. in potem isti trenutek dobim v glavo še misel, “mogoče pa samo ne še?” in se spomnim, da sem prejšni teden po faking 15 letih šla k frizerju in da razmišljam o tem, da bi celo imela malo daljše lase. in potem spet ne vem, kdo sem. ampak ajde, sej so ravno ženske tiste, ki pravijo, da ni vse v izgledu in da je osebnost tista, ki je res pomembna in da se v osebnost zaljubimo. in če se ne gre za sex, za kaj pa se potem gre?! potemtakem pa hvala moji fantastični osebnosti!

iiiiin mogoče, mogoče hočem sprobat “vejpat”. kaj pa vem, zakaj. mogoče zato, ker sem pravkar vidla v eni dokaj zabavni seriji, ali mogoče zato, ker to delajo prepotentni 16letniki, ki ne vidijo dlje od pornhuba in svojim sveže opranih belih allstark in ker se lahko na nekem levelu celo poistovetim z njimi, in ker istočasno to delajo naduvani hipsterji z ironičnimi tshirti, preveč dlake na obrazu in palmo na glavi. ker zakaj pa oni ne bi smel imet, če pa imajo to punce in kaj je narobe z “live and let live mantro”?

aaaaaaaaaaaaaaaa.

scribble scrabble

danes si zob ne umijem.

pa tako mi je vedno težila s tem.
za zobe je potrebno skrbet!

prav o tem sma se tudi danes pogovarjali

ampak danes
danes si zob ne umijem

hočem okusit njo še vsaj par ur
tisti njen okus, tisti samo njen
ki ga imam še za nohti
ne, tudi rok si ne bom umila

želim jo imeti v sebi do jutra
kot takrat, pred parimi dnevi,
ko sva se skupaj zbudili
v objemu
kot najbolj osladni ameriški filmi

zato danes
danes si zob ne umijem

ker
kaj pa veš
mogoče pa je res zadnjič.

everyday yapyap

email zombiji

smo v času, ko se večina komunikacije čez dan dogaja prek emailov. službenih ali privat. kot pri vsaki drugi stvari tudi tu obstaja več tipov uporabnikov.

tisti, ki so mogoče mal OCD in potrebujejo (-mo) imet prazn inbox.
vsak nov email se prebere v trenutku prejema, če je potreben odgovor in ga lahko damo takrat, se to naredi. pa četudi to pomeni, da nesemo tlf zraven na wc. če lahko odgovorimo šele enrkat kasneje, se emailu doda pravilna oznaka, mogoče še kakšna zastavica in opomnik.
najboljši občutek na svetu je, ko je inbox popolnoma prazn in glava peče, ko vidim, da imajo nekateri strani in strani prebranih a nepokategoriziranih sporočil.
kako lahko tako živite?!

obstajajo tisti, ki si dneva ne pustijo diktirat po zvončku novga emaila in le-te preverijo točno dvakrat dnevno. takrat spustijo nazaj rafal odgovorov, mnenj in idej o zadevah, ki so mogoče že zdavnaj passe, za katere smo pred parimi urami resnično potreboval oz želel mnenje, zdaj pa je že prepozno, ker so se preprosto že zgodile.
seveda v naslednjem rafalu odgovorov in mejlov od te osebe dobimo tudi tistega “kdo je to odobril in zakaj se me ni vprašalo?????”.

zadnje mesece pa spoznavam, da obstaja še ena skupina, ki je prej nisem imela (ne)sreče spoznati; ljudje, ki cel dan govorijo, da nimajo časa, a istočasno imajo čas se cel dan prek mejlov pingpongat in se drkat v živ mozag z miljon mejli z max tremi besedami, ki nimajo nobenga smisla in … eh.
seveda se ta ista skupina ljudi skoz pritožuje, da nimajo časa za svoj šiht.

hmmmm….

je slučajno še kdo drug mnenja, da ima prvo kar nekaj veze z drugim, ali se to zdi samo meni?

everyday yapyap

look ma, no hands!

pravijo, da ko se enkrat naučiš, da nikol ne pozabiš. pravijo tudi, da so vse preproste stvari točno tko kot to…
vožnja s kolesom.

ah, kolo. tisto športno rekreativno in prevozno sredstvo na katerem nisem bila že od srednje, je pa skoraj dnevno častni član večine mojih psovk, ko grem skozi center ljubljane. kar je zelo razvidno iz enga mojga posta, v katerem se nisem preveč nazaj držala. upsi?

zgodilo se je včeraj, ko sem dobila idejo, da bi ignorirala avtobus in šla s to dvokolesno pošastjo.
no, roko na srce, s to idejo se poigravam že odkar sem se preselila v ljubljano daljnega 2008. vsako pomlad si rečem, da si bom nabavla kolo, potem pa tako dolgo razmišljam o tem, da je že jesen in zima, takrat pa kolo ni več aktualno. halo, sneg?!

glede na to, da sem že (že, heh) prejšni teden nabavla kodo, tudi tega izgovora nisem več imela in sem šla, z determinacijo v očeh in urbano v roki sem šla pravac najbližja bicikelj postaja. dejstvo, da je bila nedelja in dokaj malo ljudi v centru (naštela sem jih 5, če ne štejemo natakarjev iz soba 102), me je še ekstra podžgalo. juhu, ne bo veliko ljudi, ki bi me vidlo past s kolesa! uspelo mi bo!

od centra do žene je cca 1.900 metrov, za prvič bo kar okej, sem si pravla, ko sem dala slušalke v ušesa in takoj naslednji meter nazaj ven, ker aaaaaa! zakaj tle avti vozijo??!
nekje na polovici tega epskega popotovanja dobim msg od žene (nič bit pametni, sem se ustavla tam pri tramvaju, dol s pločnika in kolesarske steze, kot pravijo, da je treba!), a la “daaaaj, greva s kolesi na drugo stran ljubljane pogledat, kaj se dogaja na boljšjem sejmu!! jaaaaaa!”

…in sma šle.
ona pred mano, s svojo seksi ritko, ki me je itak dekoncentrirala na cestah bolj luknjastih od ementalerja in v prestavah, ki so za moje kolo mokre sanje.
bicikelj pecikel ima namreč eno samcato prestavo, ki je po neki logiki najbolj optimalna za vse ljubljanske ceste in bremze na pedalih, ki reagirajo hitreje in močneje od joysticka na F-16. parkrat sem skoraj preletela kolo z glavo naprej.

če naju je kdo opazoval, je imel pred očmi real life verzijo tiste pepe le pew risanke, a na -1 potenco; ona je lahkotno, s sapico v laseh, zagonla enkrat in odpeljalo jo je 5m naprej.. jst, nekje par deset metrov zadaj, pa gonim ko zmešana in obrnem noge vsaj 3x, da nardim isto distanco kot ona.

še dobro, da v ljubljani ni hribov. in ves rišpekt vam, ki greste s ponyjem na vršič! rišpekt in en ornk “vi ste fukjeni!”.

in kot vsaka začetna ljubezen nad nečim, sem tudi danes šla s kolesom. tokrat od šihta do doma, prej sem pa naredila še osem krogov po centru ljubljane, ker so bile vse bicikelj postaje prazne.
na tem bomo še delal, a ne, MOL?

dogaja dogaja, vcasih delam bedarije

#tgif

včasih je za produktivnost dovolj že dan v tednu.

morda danes ugotovim, kam bom v novem stanovanju pospravila life-size kartonast izrez mile kunis.

u, u , u! in ker je moj novi balkon precej blizu tal, imava lahko sedaj tisto “come to my window” sceno.

anci

metuljcki, pa sva sli

pa sva šli.

na dopust.

spakirali kovčke in torbe, hladilno skrinjo, ki je v bistvu bila torba, vreča polne hoferjeve hrane in brez sushija, kot je grozila še par ur pred odhodom. pohanga piščanca tudi ni bilo. bo naslednje leto, garant.
uizi vožnja do obale, šmuglanje na hrvaško bp, ona se zadere “MOOORJE! ha, prva!”, jst pa to twitnem in instantno poženem neodobravanje, ker, a mora res čist vse bit na twitterju? ne pozna me še dovolj, mala moja.

fascinacija nad oznakami na obvoznici okoli rijeke, pri njih namreč piše otok rab in otok krk, pri nas pa stop in šola, sicer enako pomembno, no, mogoče celo bolj, a kaj ko je ta fascinacija ponehala takoj, ko sma se znašle v koloni pred cestninsko pred mostom za krk. manjši obvoz do paga?
nazaj do krožišča, s prekrškom več ali manj na seznamu, po skoraj zapuščeni vijugasti cesti do kraja s trajekti, tradicionalni trek nizbrdo po karte in trek nazaj gor, ko preklinjaš vse ovinke in pretesne kratke hlače, še bolj pa tiste pomivalce vetrobranskih oken, ki džogajo gor in dol v japonkah, kot da niso to ta dan naredil že vsaj tisočkrat.
vzhodno stran otoka paga bi lahko poimenovali goli otok starejši, ker tam ne raste nič, razen mogoče dolgčasa onga tipa v kiosku za prodajo kart.

gugl maps zajeb #1 se zgodi, ko le-ta ne upošteva (oz mogoče niti ne ve, da bi to moral predvidevat), da hrvati na random zapirajo ceste in jih čez poletje naredijo enosmerne enkrat v to smer in drugič v nasprotno. odvisno od dogodkov in prometa.
po kratkem kroženju okoli riti (novalje) do žepa (hotela) sva dobili navodila za dvig obeh ramp: dečku v beli kučići (na južni strani parkirišča) poveva, da imava rezervirano sobo v hotelu, on dvigne rampo ena. pri drugi rampi (na severnem delu parkirišča) je gumb, pritisneš, počakaš, da pride kdo v hotelu do domofona, poveš, da imaš rezervirano sobo in dvigne se rampa dva. naslednji dan se je dečko u kučići sicer malo bunil, odkimaval z glavo, z rokama kazal proti “samo za goste” znaku. samo iz avta sem morala stopit, takoj je veselo vzdignil rampo. pustim vtis, al nekaj.
v drugem nadstropju brez lifta in z ženinim ekstra težkim kovčkom, soba s posteljo z ekstra trdim jogijem, balkonom in pogledom na sosednjo stavbo, morje nekje na obratu za 180 stopinj in ter direkt nad pekarno. natančneje, nad tremi pekarnami na 30 kvadratnih metrih zaprte ceste.

primarni dogodek tega dela dopusta?
koncert najbolj znane avstralske lezbijke-gone-hollywood, ruby rose. (ja, ona tud dj-a, ker itak, da zdaj vsi dj-ajo.)
žena me je za predjed odpeljala na plažo prepolno potetoviranih mladcev in pomanjkljivo oblečenih mladenk, ki na žalost niso imele nič za pokazat, razen tistih metrskih slamc iz litrskih vrčeh z vodenimi koktejli po 100 kun. naplesali sva se, še bolj najedli konfetov, ki so jih na random streljali v zrak, ko se je množica na koncertu za okuse organizatorjev preveč umirila. ruby za atmosfero ni preveč pomagala, kljub metanju petih tshirtov v množico (IKNORITE?! THE EXCITEMENT!), je pa vsaj izgledala vredu. se mi zdi. bila je predaleč in premalo jo je skupaj od te hollywoodske slave. ne rečem, da dj-anje ni job, da ni težko in da ni neka raven kreativnega razmišljanja vpletena v to, ampak tak stil dj-anja, ko samo “povežeš” skupaj dva top 40 komada, mi ne paše. vem, sama tega najverjetneje ne bi mogla nardit, vsaj ne brez ornk pavz med komadi in popolnoma paničnega izraza na faci in moledovanja, da točno v tistem trenutku zmanjka elektrike, ampak žena in njena “umetnost” sta me (za razliko od njenih instagram fotk *obriše slino*) pustili dokaj hladno.

wcji kluba poštimani (če katero zanima), na kondom nisem stopila (ali pa sem nevede in naj tako tudi ostane), bruseljski dečki plesoči na mizicah ekstra ustrežljivi, ognjeni topovi delali nekje do polovice koncerta, par celofanskih konfetov sem prinesla domov v prtljagi, veliko večino njih sva pustili v hotelski sobi (sorči!), hotelska kava the day after je bila več kot dobrodošla, cel kavomat bi nesla domov, če bi le lahko, ruski bife dobro založen z mešanimi jajci in tekočim jogurtom, manjkal je samo lekadol, amaterka jst. (unicorn, vrneva se pote!!)

kapo dol javnemu prevozu novalje, od njih bi se lpp lahko zelo veliko naučil, samo cen naj ne prevzamejo njihovih (3 eur v eno smer na osebo?! ampak ajde, peš bi bilo pol ure hoje, sami sma si krivi.); laufajo na pol ure celo noč, tudi po trije naenkrat.

 

——
druga polovica dopusta?
je bila in pride. prav tako gugl maps zajeb #2 in gugl maps zajeb #3. potem sma nehale poslušat gugl in se skoncentrirale na ribe v protfanu.