30 v 30

naključne stvari nekega procesa.

16 v 30

soba diši po pomarančah.
do trenutka pred temle sva bili v popolni simetriji. tisto belo od olupka pomaranče se mi skoz zatika pod nohte. prsti se mi lepijo. pomaranče so sveže. kosi olupka se odrtgajo v velikih kosih. šprica po mizi. ziher bom pozabla obrisat.
je nekaj zadovoljstva v predvidljivosti.

modrček in hlačke so iz kompleta.
pobrita je.
ni ravno za zmedena sporočila.

“povem ti jutri, danes se mi ne da več, utrujena sem. lepo spi, rada te imam.”
tut tut tut tut.
bolj navodilo kot prošnja.

ko se je vselila, sam na tablo napisala tri pravila:
1) brez zgodb iz preteklosti. naj ostanejo v preteklosti.
2) brez nepotrebnih anekdot.
3) brez vprašanj, na katera že veš odgovore.

torek je.
preverim obrvi v ogledalu, popravim lase za uho, pogledam noge in se poigram z mislijo, da bi danes šla bosa v mesto. potem se spomnim na vremensko napoved. deževalo bo.
obujem čevlje in dežnik pozabim na polici.

s hrbtom je obrnjena k meni. balkonska vrata so odprta. ni še svetlo, nekje na pol. odplazim se, seveda ne dobesedno, v kopalnico in upam, da se ne zbudi.

v mojem popolnem svetu sem naštelana po abecednem redu.
in nikoli nisem okužena z nostalgijo.

30 v 30

snapshoti brez snapchata.

15 v 30

žena me je odpeljala na slovensko primorje in dan sploh ni bil nesrečen (kar se zaporedne številke teh mojih postov tiče, ampak bomo številko 13 gladko preskočili), tako kot bi številka mogoče lahko nakazovala ali grozila.
dan sem bolj doživljala kot spremljala, tako da so mi v glavi ostali samo snapshoti. mislim, da tako tudi mora biti.

kratek povzetek v par sto besedah:
ptič mi je vzel keks, ki sem ga dobila ob veliko predragem pljunku kave, baraba mala.
vedno znova sem presenečena, kako hitro se pride do slovenske obale. če greš dovolj zgodaj in večina ljubljančanov še spi in/ali so se raje odpravili na bled.
ne maram, da se ne pripelješ več tik ob morju, ampak greš skoz nek bedn dolg predor. seveda vedno pozabim rečt, da naj se tam zavije desno in se raje gre ob morju. saj se še da, ne?
izola je mičkeno mestece, kjer nimajo več špargljev. imajo pa male tržnice (tri štante) na raznih točkav med bloki.
v celem dnevu nisem pila dobre kave. presenetljivo, glede na število lavazza marel.
folk gre v tud najbolj umazano vodo. na trenutke se mi je zdelo, da je še ljubljanca bolj čista, pa vem, kaj vse vsako leto ven potegnejo potapljači.
lezbijke, vsaj tiste najbolj očitne (butch, hello!) prepoznam na daleč in ne samo zato, ker je imela roko na stegnu svoje punce, ki ni vedla, kaj bi sama s sabo in kako točno je padla v to vso sceno, bi pa najraje šla prec domov, sam kaj ko je njena punca tam, leži skoraj na kavču in je v druščini najbolj pametna. tista levo je bila kot nek sidekick iz stripov, ki je večino časa prikimavala in se potihem nasmihala. je imela pa zanimiv tattoo. ta leva, ne tista na sredini.
ugotavljam, da sem v cacau imela veliko časa za opazovanje druščine preko puta.
natakar si je skoraj zaslužil napitnino, ker je ženi prinesel žličko malininga sladoleda za sprobat.
totalni hajlajt dneva: kosilo v restavraciji kamin v/zraven hotela belvedere, postrežba, hrana in vse, kar spada zraven (da, tudi pogled) je bilo fantastično.
kosilo je bilo skoraj poanta dneva, ker sva imeli samo še do pojutrišnjem čas za unovčit kupon. bova še šli, zelo dobro ponudba. yay, popusti!
po kosilu eno uro ne smeš plavat, tako da sva šle raje pogledat, kako je na koncu sveta.modro je, otroci v tiste mrežice na koncu bambusove palce lovijo male rakce in parurni zen je pasal.
v bistvu je konec sveta v piranu, naj nekdo opozori adamsa.
zaključek dneva na pomolu v strunjanu, kjer bi jagoda na smetani te sadne kupe dneva lahko bilo samo dejstvo, da nama ne bi bilo potrebno it nazaj v ljubljano.

teh 46 km obale zna bit včasih kar dovolj.

30 v 30

kuharca pač nisem.

14 v 30

nikoli nisem bila ena tistih, ki že od malih nog skačejo po kuhinji, pečejo (zadnjih par let vedno bolj popularne) kapkejke, torte, obračajo zrezke in jastoge na žaru na vrtu, ter vejo sestavine najbolj čudnih zadev iz glave ob 3h ponoči.
ne rečem, da ne znam kuhat, ampak moj repertoar kuhinjskih sposobnosti je dokaj mali (saj se še vedno menimo o kuhanju, ne?). priznam, malo me je sram priznat, ampak to neznanje nadoknadim (zmanjšujem?) z občasnih učenjem, ko se spravim sprobat nardit nekaj čist xy, mi mogoče rata v tretje, ampak ker sem tako navdušena, da mi je uspelo, potem to kuham ali pečem še naslednje tri mesece.
jbg, tehniko je potrebno izpopolnit in prej ko se mi zagabi nutelina torta, boljše bo. (kar se tega tiče sem prišla samo do “kupi nutello”, potem pa sem jo popolnoma brez sramu pojedla. z žlico. torta bo izgleda počakala.)
plus, za eno osebo kuhat je mal bedno. vem, obstaja nešteto strani “kako kuhati samo ze eno osebo” in “ni panike, tud večerja solo je lahko ekstra romantična *ahem*loser*ahem*”, ampak preprosto v tem ni velikega gušta. predlog “povabi frende in skupaj skuhajte kaj” je sicer dober, ampak smo tako razštelani časovno zarad službenih in družinskih obveznosti, da dokaj težko najdemo prost termin še za pivo in pivo je življenjskega pomena, večerja pač ni.

včasih sem gledala masterchef in bila sem čist navdušena nad stvarmi, ki so jih tekmovalci skuhal vsak teden. tolko domišljije, tolko nekih idej, ki so jih potem tudi znali uresničit in na tistih velikih belih krožnikih je vse izgledalo tako slastno in oh in sploh!
potem pa so začeli snemat tudi masterchef junior, kjer je bila najvišja starost tekmovalca, pazi ti to, 13 let. in me je kap. ena punčka, stara faking 6 let!!, je mogla stat na pručki, ker ni vidla na štedilnik, kuhala je pa tako, da.. eh, sej ne znam opisat, ker jst za 99% stvari, ki jih je ona delala, nisem še nikoli prej slišala.

po neki logiki naj bi to imelo na gledalca tud nek pozitivn oz inspiracijski vpliv. as in, “tak! takoj jutri grem nakupit vso to kuhinjsko opremo, posebne japonske nože, fštedilnik večji od kuhinje, par knjig od oliverja in ramsaya, in še predno lahko pravilno izgovori foie gras, bom tud jst na slovenski verziji masterchefa!!”.
v resnici pa sem si šla spečt še eno rezino toasta (polnozrnatega, ker d0h! itak, da hočem ob gledanju hrane čudovitih barv iz še bolj čudovitih sestavin, jest nekaj, kar ima okus po stiroporu.), jo namazat z majonezo, gor dat par rezin paradajza in posol..

u, alarm.
bananin kruh je pečen.

30 v 30

male zmage.

10 v 30

a veš ono, ko se spraviš napisat 30 objav v 30 dneh in si misliš, da bo mala malca?

potem pa pride večer in nimaš še nič napisano?

ziher si, da se bo potrebno samo vsedet za komp in besede bodo kar letele ven

v bistvu pa sediš za kompom in razmisljaš, če beseda “turizem” res obstaja.

ker pa je potrebno nekaj dat iz sebe, začneš tipkat.

kmalu obupaš in čakaš na inspiracijo

in še malo čakaš

vse ideje so krneki

ura je že ornk zvecer (trenutno imam še 1 uro časa)

zato pokličeš par ljudi in vprašaš za ideje

ki so spet krneki

po malo guglanja naletiš na neko “mogoče” temo

popokaš členke, nardiš požirk kave in začneš pisat. vsaj pulitzer bo!

ta-daaa, napisano!

zadeva je sicer krneki, je pa!

tudi “a fenica” si zdajle misli “no, ja, recimo, hm, al pa če grem gledat ellen”

naslednji dan se zbudiš in spomniš, da je danes šele dan 11 od 30.

jovo na novo.

samo še 19 objav.

ena manj kot 20. yay.

30 v 30, scribble scrabble

zanimivo, kaj vse nam uspe pod pritiskom.

9 v 30

do konca dneva imam še točno 43 minut, kar pomeni, da bom za temo izbrala nekaj, kar mi je blizu.

scribble scrabble.
tega imam v draftih že zelo dolgo, nekje od decembra, a nikoli mi ga ni uspelo dokončati.

bila je kot tist prvi cigaret. na začetku nimaš
pojma, kaj delaš, a še predno se zaveš, si
popolnoma odvisn.
veš, da ne smeš, veš, da moraš
pobegnit in it, nočeš, da gre ona prva, tekmovaln
je ta naš svet.
poskušaš jo izdihnit iz sistema, pa vedno jo nekako
še bolj vdihneš nazaj vase in v glavi ustvariš še
večji kaos.
kot bi z velikimi črkami tetovirala svoje ime, direktno
na moje srce in kot sidro me vleče dol, nekam
dol v naslado in v osladnost, ko
vse, kar potrebujem in hočem
je 20 sekund poguma,
da ji rečem
“če želiš,
lahko ostaneš z mano.
meni bi bilo to všeč.”

tako preprosto in tako konfuzno obenem.

30 v 30

odprta za predloge.

8 v 30

žena je bila tista, ki me je pred časom obtožila, da ni na blogu nič novega, ko jo vprašam za idejo o naslednji objavi (do konca dneva imam še manj kot 3 ure!) pa odgovori “lahko pišeš o drevesih.. otrocih.. ljubezni.. meni.. glasbi.. okusu”. tu nekje sem obupala nad njenimi idejami, ker jaz, sori slučaj, iz teh predlogov ne morem naredit veliko. jebiga, pač nisem pisateljica, nisem sposobna iz ene besede naredit celotne objave z vsaj tisoč znaki (to sem si sama zadala za limit, ker drugače bi vse objave imele samo pet besed in fotko mačke.)
potem pa omeni tisto magično besedo o kateri pa res lahko napišem vsaj par sto besed; podcasti. ja, podcasti! tiste stvari, nad katerimi sem zadnje leto zelo navdušena.

podcastov v slovenščini ne poslušam. mislim, da iz istega razloga ne berem knjig v slovenščini; angleščina mi je preprosto bližje in izražanje v angleščini mi je ljubše ter lažje. vem, slovenščina je lep jezik, ampak jaz ga ne znam uporabljati. slovenščine, ne jezika. jezik znam uporabljat. but i digress. (see what i did there?) pluuuuus, obožujem podcaste o kriminalu, nerešenih umorih, napadih, o vsem, kar je nelegalnega, misterijoznega in o vsem, kar še vedno bode iz analov zgodovine. (takšnega podcasta v sloveniji nimamo, če se ne motim. če se, zapiši v komentar).

predstavljam moj seznam podcastov (čisto naključni vrsti red), ki jih poslušam vsak dan/teden, razen če so na pavzi in/ali so jih nehali snemati, ker so butli:
*odpre pocketcasts app na telefonu*

criminal – “im judy judge and this is criminal” .. žena ima super glas, tak pomirjajoč. glas, ki presenetljivo zelo paše v svojo tematiko.
podcast o kriminalu. zgodbe o ljudeh, ki so naredili nekaj narobe, katerim je nekaj narobe bilo narejeno in o ljudeh, ki so bili ujeti nekje na sredini.

embedded – novejša zadeva, kjer ena žena vzame neko zgodbo iz novic in se ji posveti. od skorajšnega državnega udara v el salvadorju do epidemije zlorabe neke tablete v zabačenem mestu sredi zda.

99% invisible – sicer mi glas tipa ni ravno povšeči, ampak zgodbe in tematike so čudovite. govora je o vseh stvare, ki so nam drugače čez dan nevidne in o katerih niti ne razmišljamo. o golobih in kako so včasih bili videni kot aristokratske živali, o največji avtobusni postaji v izraelu, o nepremičninskih vojnah v new yorku, o omari v sobici na vrhu neke knjižnice v minkenu, kjer hranijo izvod hitlerjevga boja …

startup – sicer sem že nehala poslušat ta podcast, ampak vseeno priporočam prvo sezono (trenutno laufa že tretja). podcast o točno tem, startupu. od začetka, ideje, do konca, realizacije in apgrejda ideje (nastanek firme, zaposlenih velik ljudi, štartanih par novih podcastov).

reply-all – en izmed izdelkov zgoraj omenjenega podcasta. tipa sta zabavna, govorita o zadevah z interneta (in samo o teh), začela sta z debt email forgiveness day (ki mislim, da bi se moral tudi pri nas razširit) in njun theme song imam za ringtone na telefonu.

thats the way i heard it – ste kdaj gledali oddajo dirty jobs na discoveryju? no, ta tip vodi ta podcast. super stvar tega podcasta? kratek je. tko, max 8 minut. kar je tudi špil podcastsa, “short mysteries for the curious mind with a short attention span”.

alice isnt dead – podcast o fiktivni ženi, ki išče svojo ženo. (yay, lezbijke!)
nisem ziher, kaj naj si mislim o tem podcastu. parkrat sem ga že skoraj nehala poslušat, ampak še vedno nadaljujem. mogoče zato, ker je na koncu vsake epizode tudi vedno nov odgovor na vprašanje “zakaj je šla kokoš na drugo stran ceste?”. mogoče pa enkrat tudi zvem, kaj se je zgodilo z alice.

someone knows something (na pavzi) – nek kanadski novinar se spravi v mesto, kjer je sam odraščal in poskuša rešiti več kot 40 let star primer izginulega petletnika. vedno se hihitam ob njihovih “aboot”, eh, oot, for sure in homo milk. nisem ziher, kaj bo v naslednji sezoni ampak, spoiler alert, tamalga oz njegovih ostankov še niso našli.

this american life in serial (na pavzi) – o teh dveh podcastih ne rabim veliko razlagat.

tl:dr – spet podcast o internetu in tudi tega vodita ista kot zgoraj v reply-all. s to razliko, da je to njun stari podcast in iz tega sta, kao, naredila tega zdajšnega. epizode so še vedno zanimive, sicer mal outdated ampak v sili hudič še tri leta stare epizode posluša.