everyday yapyap

ko grem z bivšo fantazijo na brunch.

te se spomnim s televizije, ko je vodila neko oddajo o glasbi. že takrat mi je bila huda. imela je pojma o stvareh, ki so mene šele začele zanimat. tudi zdaj, ko greva na kavo, jo 23% časa butasto gledam, ker ima tolko stvari v glavi, ki meni niti približno niso jasne, a pove jih na tak način, da me začnejo zanimat. nikoli si ne bi mislila, da bom to ženo, ki sem jo prej iskala po programu, kdaj lahko objela. in ona mene! aja, pa brunchi. in :* po twitterju!

potem je tle še en, ki je znan širni sloveniji. vsaj tistemu delu, ki je že kdaj gledal poročila na nacionalki. “jazz ne poslušaš, ampak ga pretrpiš”, to mi je rekel enkrat ob rumu in pistacijami v satchmotu v mariboru. takrat je imel še lase, zdaj jih … ima malo manj. (sej se ne vidi, all gut.) vino aficionado, milijon kravat in še več kravatnih vozlov. prejšni dan sem mu dala lupčka na uho. nenamerno.

in njegova žena!
brala sem jo, ko je redno pisala blog in potem me omeni na twitterju, da me je vidla na busu! aaaaaaa! ne rabim dvakrat rečt, da sem vse naslednje vožnje na 14ki iskala tisto neko faco, ki bi jo mogoče morala prepoznat. malo mi je žal, da zdaj ne piše več tako pogosto, ampak ne moreš pisat bloga, če imaš dva psa, moža, ladjo od avtomobila in skrbiš za veliko preveč vsegapotrebnih otrok.
kapo dol pred njo, ni jih veliko, ki znajo tako fejst odpret srce.

obstaja ena, ki mi je vedno bila fascinantna. že od začetka odprte kuhne in kako se je vrtela po vseh “in”krogih. prav rada bi prelistala njeno črno knjižico kontaktov, še faking legenda bill murray je notri! zdaj so njeni instasgram posti polni joge in zelenih zvarkov, po stanovanju mora imet vsaj 5 tripodov, ki delajo still-life fotke nje, njenga zajtrka in joga položajev. najbolj pomembno? ko jo vidim, jo lahko brez nerodnega občutka objamem. faca žena.

uf, en prvi stik pa ni bil najboljši. s hashtagom eventa, na katerem sma bile obe, sem (ekstra pametno) twitnila, da ima dobro rit. sklepam, da me je takrat dala v kategorijo “nepotrebno tratenje mojega časa in duh, itak da imam dobro rit”. specifična kategorija, populacija: 1. naslednje leta sem ji tiho sledila, vsake tolko kaj rekla, ona me ignorirala. jbg, nismo vsi dovolj zabavni za follow ene od sestr.
zdaj? uf, zdaj pa me vsake tolko celo replyja in, *preveri* jp, še vedno mi sledi. #malezmage

.
.
.

obstaja še kar nekaj folka, za katere si nisem misla, da jih bom kdaj spoznala, kaj šele, da bom šla z njimi na kofe, brunch, praznovala z njimi svoj rojstni dan, da me bo kdo od njih povabil na svojo poroko (!!) ali da bom preprosto koga do njih lahko poklicala po telefonu in se bomo menli kot pravi prijatli.

(rada vas imam, saj veste, ne?)

tedenski rajc

madam rajcih.

po mojem mnenju je najbolj seksipilna stvar, ki jo lahko ima ženska oblečeno, poleg nič, hlačni kostim. kaj pa vem, preprosto rajca me. že odkar vem, da me rajcajo ženske, če ne že prej.
in ena, ki ima ta look totalno v svojem malem levem mezinčku, je tea leoni.

*obriše slino*

žena je stara 51, imela je vredu kariero (tistih par flopov in zelo vprašljivih vlog bomo pripisali hipotekam, tud mulderja ji opravičimo), izgleda pa tako zelo pof*kljivo, da glava peče.

presenetljivo težko je najdet neko normalno fotko nje v hlačah, kljub temu, da ima večino časa v seriji madam secreatary oblečen točno to (ali pa se mi samo zdi?).
ampak ajde, tud na spodnji fotki ni švoh.

*pobriše slino s tipkovnice*

oumajgadlejtenogice!

everyday yapyap

pravi, da ni mogla vedet, da se bo to njej zgodilo.

mislim, da sem ena redkih, ki se še nikoli ni peljala z nekom s prevoz.org. glede na moje relacije, ko bi prevoz potrebovala, v primerjavi z vlakom, busom ali kolesom, preprosto ni praktično.
“kako to misliš, saj hodiš na štajersko, folk pelje do tja večkrat dnevno?!”
vse jasno, ampak na štajersko grem ponavadi čez vikend, takrat pa gre največ ljudi do celja ali naprej. jaz moram do laškega.

hitra matematika:
povratna vikend karta za vlak iz ljubljane do laškega je 9,22€, 4,61€ v eno smer.
vožnja traja cca 1h 35 in potem še cca 15min hoje od železniške do doma.
vse skupaj torej 9,22€ in 3h 40min.

s prevozi bi najprej dala nekje med 3,50€ in 5€ za prevoz do celja. traja med 45min in 1h.
če bi imela srečo, bi me oseba odložila nekje v centru celja, v nasprotnem bi šla ven pri avtocesti, kar je 2,8km stran, oz. 36min (tko pravi gugl).
karta od celja do laškega je 1,85€, vožnja traja 9min in potem še cca 15min hoje do doma.
v najboljšem primeru torej 10,70€ in 3h 30min, v najslabšem pa še 3€ in 30min zraven.

ne splača se.
pa bi z veseljem!
poznam vas vsaj nekaj, ki z veseljem sodelujete na prevozih in jim delate zastonj reklamo, ko le lahko. tudi moja žena je ena vaših, čeprav ona je ponavadi tista, ki folk vozi na štajersko.
kot nuditeljica prevozov ima to srečo, da ima pol imenika polnega kontaktov z zanimivi imeni, npr: Ni Prišla, Odpovedala Uro Prej, Čudn Tip, Skenslala Parkrat ipd. imena sem si sicer zmislila, ima pa shranjenih kar nekaj številk katerim, ob želji po prevozu, odgovori z “že vse polno”, pa čeprav je še cel avto na razpolago.

in glede na dogodke pred parimi dnevi, verjamem, da imajo tudi potniki shranjene določene številke voznikov, za katere vejo, da so neresni.
prevoz do letališa z enim od onih “nismo goopti, zato pobiramo ljudi kar na prevozih, imamo pa zavarovanje za potnike in niti pod točko razno ne bomo skenslali vožnje, 1000% gremo, tud če čist prazni, obljuuuubimo!” voznikov na prevozih. sicer sem ji že od vsega začetka tulila, da naj le vzame goopti, ker so večkrat preverjeni, tudi z njene strani, nobenih slabih novic o njih. ampak ta tip je bil cenejši.
oredo.
itak, da je bil, če ni legit.

prevoz si uredi tedne pred dejanskim odhodom, vse zmenjeno od lokacije vstopa in izstopa, do ure, cene in imena voznika.
dan pred odhodom ji pošlje sms, da on pa ne gre več, ampak, ker je on car, ji je zrihtal prevoz z enim svojim kolegom, vse zmenjeno, samo 3h prej bo mogla it iz ljubljane. ona reče ajde okej (ker, kaj pa ji drugega preostane, goopti je že zdavnaj poln), zapiše številko nadomestnega voznika in začne živcirat, ker se ji nadomestni ne javlja na telefon. like, sploh. od dopoldneva nekje do pozno zvečer je imel tip veliko preveč za delat, da bi ji odgovoril na smse oz se ji javil na tlf.
jst ji ravno ne pomagam z mojim “a sem ti rekla, da goopti nabavi? sem, ne? parkrat celo, a ne?”. spoštujem jo, da mi ni dala šamarja.
končno ji le potrdi zgodnjo uro, pove svoje ime in kaj piše na kombiju. super, spet relaksiramo.

naslednje jutro se žena spravi na kolodvor, pobral naj bi jo ob 8:15h.

lahko uganete, kdo se ji ni javil cel dan in koga je potem za 15€ dražjo karto do letališča pripeljal kombi zup prevozov (hvala in slava njim!)?

takoj po prihodu na šiht sem ji kupila goopti karto od letališča nazaj v ljubljano.
ne morem še enkrat skozi ves ta proces, nimam živcev.

also, če poznate koga pri prevoz.org, a jim lahko svetujete, da bi bilo ekstra fajn, če bi lahko uvedli kakšno ocenjevanje ponunikov?

everyday yapyap

kafič neverland.

danes me je spet ena oseba vprašala, kam hodimo lezbijke. kje je tisti “tiiiisti” plac, kjer se zbiramo, kjer gremo na kofe ali plesat, kam se hodimo socializirat, kje je tiiiisti plac, kjer so vsi (osebje vključeno ali ne) istospolno usmerjeni?
moj odgovor je bil isti kot pred parimi leti in vse dni vmes, “nimam pojma. mislim, da ga ni.”.
ker resnično ne vem, sem pa skoraj prepričana, da takšen plac ne obstaja.

ja, vem, obstajata metelkova in pritličje, ampak to ni res naše-naše.
pritličje je kul kafič direkt zraven mestne hiše, kjer se zbirajo vsi ljubljančani, od brucev do mladih družinic, ki se hočejo pokazat, kako zelo odprte so do drugačnosti. kul plac, zanimiva izbira glasbe tudi na nedeljsko dopoldne, zadovoljiva izbira piv.
metelkova pa je tista stavba takoj levo za zapornico z masarykove, ki je znana kot homo stavba. tja se gre v tiflo in v monokel, med pedre in med lezbijke. pedri so znani po dobri glasbi, lezbijke pa po poceni pijači in turobnih dogodkih. (enkrat sem slišala, da ne smemo kritizirat, če nimamo sami boljše ideje. no, boljše ideje nimam, vem pa, da meni osebno, govorim samo zase – in mogoče za vse tiste obiskovalce, ki so šli tja enkrat, dvakrat, mogoče trikrat in jim na kraj pameti ne pade, da bi še kdaj šli, ker fakmi, kaki dolgčas – men je program tam preveč politični, protestni, debatni, preprosto preveč resen. veliko bolj mi paše tifla in njihov “ja, vemo, da je lajf nefer in da s družba do nas obnaša kot da smo največje sranje na tem svetu, ampak pikolina no, danes je sobota zvečer, a se lahko vsaj danes imamo fajn in se v pondelk spet ubadamo z vsemi nepravilnostmi tega sveta?!” odnos.
v monokel se torej boljkotne gre po pijačo, potem se sprehodi mimo nagnusnih wcjev do tifle, kjer razbija muzika in ob pogledu na vse tipčke in objemajoče se punce (sej to je punca, ne?) pa še srce in mogoče malo nižje. dejstvo, da se vstopa v nekaj dvomljivega, zanimivega, mogoče malo napetega pričata že varnostnika pred vhodom v stavbo. sicer nisem pogost obiskovalec metelkove, ampak tam ni veliko varnostnikov za tistih pet stavb. mogoče sta samo ta dva, ne bi me presenetilo.
in vsi, ampak res čisto vsi, še posebej strejti, na koncu večera pristanejo tu. slej ali prej, ko sta cutty in as že zaprta, ko nikjer drugje več ne dobiš pijače, takrat se folk odpravi na metelkovo. roko na srce, če greš ven in naslednje jutro v svoji zgodbici ne omeniš “potem pa smo šli na metlo”, a si res šel ven? vse se konča na metelkovi, brez debate ali vprašanj. pred menzo je takrat že vse pobruhano, v gali se samo še pri fuzbal mizi kaj dogaja, yalla pa itak vedno poka po šivih, tako da ostane samo še stavba na levi. vstopnine ni več, plešejo samo še tisti res navdušeni ali flirtajoči, katere sicer bolijo noge, ampak se pretvarjajo, da so polni energije, ker, jbg, danes ne grem sam domov, pa če se postavim na glavo. prepotentni tipčki pridejo noter glasni in s hrbtom proti steni (ja, vsi te hočejo pofukat, res si tok hud!), odidejo pa tiho, čim bolj nevidno in s parimi fantazijami več v glavi.

tako da ne, pritličje in metelkova nista “naša”, včasih nas tam niti po številu ni največ.

vem, ekskluzivnost in želja po lastništvu nekega dela mesta nista razloga za takšne prostore. primarno se gre za željo imet nek varen prostor, kjer bi se “mi” lahko obnašali tako kot si želimo, lupčkali tisto, ki jo želimo, jo držali za roke, dali roko čez ramo nam najljubše osebe, in vse to brez, da bi nas s sosednje mize drugi obiskovalci grdo gledali, ker kaj pa se gremo, da takšno neprimerno obnašanje silimo njim in njihovim nedolžnim otrokom?! pa tudi če v tem prostoru ne bi delali nič takšnega, lepo je že ta filing, da si med “svojimi”, med tistimi, ki te razumejo, ker imaš samo z njimi nekaj skupnega.

“zakaj bi si sploh želeli kaj takšnega,” se je najverjetneje vprašal kak moj strejt bralec? “no, pa saj ste imeli cafe open! tam, kjer so zdaj mačke!”
ja, res je. imeli smo cafe open, kjer je bila kava okej, pivo tudi, wcji so imeli zanimive stenske okraske in tam nevede izgubljen prstan, sem dobila nazaj še isto noč. na žalost vseh nas, sploh pa lastnic, je imel kafič tudi svoj delež zanimivih obiskov s strani ljudi, ki so se zaradi tega enega odročnega kafiča v morju drugih, normalnih, počutili tako zelo ogrožene, da so lahko svojo stisko sprostili samo z metanjem kamnov skozi okna in pretepanjem obiskovalcev.
je za razumet njihovo začudenje, kajne? (/s)

kljub temu, da si tak plac zaslužimo (dajmo na stran ekonomski pogled te utopične želje), pa ne vem, če je ekskluzivnost res fajn. oziroma, če je sploh vredu, da bi jo imeli in si jo želeli.
vsako leto paradiramo gor in dol po ljubljani, ker si želimo, da nas vključijo, da med nami in njimi, ta normalnimi, ne delajo razlik, da se nas ne bojijo in da nas preprosto sprejmejo kot dele družbe … potem pa se obrnemo in si zaželimo bara, ki bo samo naš, kamor bo za vstop skoraj da ne potrebna še članska izkaznica, ki smo jo pridobili s podpisanimi izjavami vsaj petih bivših, da jp, ta oseba pa ima res rada isti spol, če že ne za vsak dan, pa vsaj za seksat!

to dvoje ne gre skupaj.

everyday yapyap

moj dosežek leta: spravila sem se v pajkice.

preveč kil imam. to vemo vsi, ja, tudi jaz, že vsaj od osnovne šole.
vedno me je bilo nekaj več, vedno mi je bilo mučno it na telovadbo in se preoblačit v garderobi z ostalimi šlank puncami. jbg, nerodno mi je bilo. športi z žogo so mi bili najljubši, sovražila sem pomlad in oznanilo prfokse iz srednje, ki je pred šolo stala zraven svojega kolesa in kričala “se dobimo na mostu pri savinji, imate 10min, gremo gremo gremo!”. potem je bil na redu tek do visečga mostu in nazaj do šole. tek, oz po naše (jaz in mala skupinica “nam se ne da, daj mir” sošolk) sprehod in dretje prfokse za našimi ritmi, da gremo prepočasi in če ne bomo pospešile, da bomo pač mogle it še enkrat. prazne grožnje, vedno je bilo prej mimo tistih 45min ure.

z leti pride ali sprejemanje same sebe in teže, ali preprosto ignoriranje težave.

zadnjih par let sem v prvem, z občasnimi prebliski tega drugega, s kančkom “daj, ta mesec moram pa res nekaj nardit zase, ana, ta mesec pa res!!”. in potem pride ta mesec, se držim stran od pomfrija in kruha (po najboljših močeh), jem manj, si nabavim in se navdušujem z vsako dodatno pikico na fitbitu, rezultatov pa seveda ni.
saj je logično!
38 let (ja, res sem tolko) sem se prehranjevala bedasto, delala nič zase, in zdaj pričakujem, da bodo rezultati vidni že po enem tednu? ana, daj no. bodi resna.

pred parimi tedni pa se mi je ponudla priložnost preko frendice in njenga studia za oblikovanje telesa, da nardim nekaj zase. ker, roko na srce, ana, stara si 38 let, daj pazi malo nase in na svoje telo, imaš samo enga, kljub vsej znanosti. priložnost je res super, žena res veliko ve in resnično ne smem zajebat tega vsega in in in.. v bistvu se gre zame. sebe ne smem zajebat.

in zdaj smo tu.
jem bolj pogosto kot prej, žlampam vodo kot da sem kamela, na wc grem vsaj 500x na dan.

kmalu mi bodo začel na šihtu od plače trgat za ves porabljen toaletni papir.

v njenem studiu sem 3x tedensko, mojo rit je spravila v pajkice (z veliiiiiiko ugovarjanja z moje strani, ker tako velike riti ne bi smele bit v pajkicah, to je eww!), poslušam njene 30-minutne govore o prehrani, ni mi še veliko jasno (zakaj nekaj ja in kako to misliš, da nekaj drugega ne?), naslednji teden ji rečem za tedenski plan obedov (devica sem, jst rabim imet to vse napisano!) in steigung na tekaški stezi bomo dal vsake tolko malo višje kot je priporočljivo za nekoga moje starosti in teže. jbg, če že švicam, naj vsaj ornk!

zdaj grem pa vodo pit.
kao da je moram spit 3 litre v enem dnevu. #fml

vcasih delam bedarije

stanje duha je pomembno. sploh 8 ur na dan.

čeprav nočem priznati, ampak toliko kot sem navdušena, da že čez par tednov (natančneje čez 17 dni) menjam službo, toliko (mogoče celo malo več) me je tudi strah, ker bom naredila točno to.

vsi, ki mi sledite na twitterju, veste, da o menjavi službe govorim že kar nekaj časa. sicer neposredno, ko se pizdim nad šefom. ne, ne bom ga črnila, to ni lepo. vem samo, da se ne strinjam z njegovim načinom vodenja podjetja, njegov karakter mi ne paše in tega se oba zavedava že od čistega začetka in ja, so bili momenti, ko bi ga najraje vrgla skozi okno. konec koncev je on, nekje glooooooooboookoooo v sebi, dam roko v ogenj, prepričan, da je njegov način tisti najboljši in da ostali tega samo še nismo skapiral. kakorkoli že, strinjamo se, da se ne strinjamo in se že nekaj časa ne.

skratka, vsake par tednov imam enotvitni (to mora bit beseda!) izbruh, da hočem zamenjat šiht in če slučajno kdo kaj ve. potem dobim par linkov, prepričam se, da bom poslala prijave a jih nikoli ne, medtem še vedno veselo (kakor kdaj) hodim na šiht in čez par tednov se vaja ponovi.

ja, vse jasno, sama sem si kriva, ker nisem poslala prijav.

ugotavljam, da sem trenutni šiht veliko predolgo jemala kot neko slabo vezo, kjer je več slabih kot dobrih dni, a vseeno vztrajaš, ker se ti zdi, da sleeej al prej bo več dobrih in da bomo mogoče spet prišli nazaj v tisti začetni čas zaljubljenosti, ko je bilo vse superfinofajn. vsem okoli je seveda jasno, da se to nikoli več ne bo zgodilo, poskušajo ti dopovedat, ti kimaš in tudi sam sebi praviš, da bo potrebno nekaj spremenit, zgodi pa se točno nič.

slučajno kdo ve, kaj je tista stvar, ki te porine čez rob in si rečeš “okej, ne, zdej je pa res dost.”? kako dolgo se hranimo na tistih parih dobrih dneh, da le-ti upravičijo vse slabe dni in tedne, ki pridejo zatem? in vedno pridejo, to sploh ni vprašanje.

karkoli je že bilo (z veliko pomoči frendov, hvala), hvaležna sem, da se je zgodilo. boljši tajming ne bi mogel bit.
in tko zdej po netu iščem najlepšejši nahrbtnik, nove barvice in peresnico, ker, hej, do novega šihta je samo še 17 dni in mene je malo strah te začetne zaljubljenosti.

everyday yapyap

kaj točno imam jaz od božiča? razen minusa na kartici.

samo praznovanje oz. registriranje, da božič celo obstaja, je do moje družine prišlo šele pred parimi leti, ko sta na svet prišla nečaka in ker je drugi del družine (aka the dreadful inlaws) ekstra vern. ampak, naša stran je dovolj komunistična, da se nismo popolnoma navzeli njihovih navad (mogoče iz inata?), tako da od božiča praznujemo samo večerjo (jest je treba), obdarujemo pa se še vedno za novo leto.

kakorkoli, božič in novo leto se mi nikoli nista zdela nič posebnega, zato tudi ne vem, kdaj točno sem nehala verjet v tega ekstremno radodarnega okroglega dedka z belo brado, je pa moralo biti v prvem ali drugem razredu osnovne šole. je to pozno ali zgodaj? v spominu imam namreč sestro, ki me je eno noč potegnila k sebi in vsa navdušena rekla “našla sem darila! v omari so! v spalnici!!”.
od tistega leta naprej sva s starejšo sestro, ko se je približeval december, redno vsak dan okoli obrnile celo stanovanje, da bi našle darila. časa sva imele od prihoda iz šole in do 1545h, ko je domov prišel prvi starš. to je pomenilo vsaj 3 dolge ure, ki sva jih porabile za detajlno seciranje stanovanja in iskanja novih kotičkov, kjer bi darila lahko bila. izrecno se spomnim stanja na enem izmed višjih predalov predalnika v spalnici staršev, balansiranja na naslonjalu kuhinjskega stola in iskanja vsega in česarkoli, kar bi vsaj malo spominjalo na zaprto škatlo v kateri bi lahko bilo darilo.
starša sta šla celo tako daleč, da sta eno leto vsa darila skrila v klet, ker pa sma tudi to skrivališče odkrile, sta jih naslednjo leto vozila naokoli v prtljažniku avtomobila. cel december.

mislim, da je čar obdarovanja izginil, ko je v dedka mraza verjela samo še mlajša sestra in smo dan pred iz vseh možnih predalov zvlekli darila… in jih skupaj zavili ter postavili pod smrekco.

to delamo še dandanes, s tem, da sta sedaj nečaka tista, ki kao nimata pojma in sta ekstra navdušena, ko prideta v dnevno in pod bogato okrašeno smrekco najdeta škatle z nalepkami z našimi imeni.

mogoče jima malo zavidam.

*napisano na macbooku, ki mi ga je podaril božiček malo predčasno*