tedenski rajc

eye-fuck extradonaire

popolnoma bom ignorirala dejstvo, da je poročena z Deadpoolom in da imata očitno enga najbolj perfektnih zakonov ever. raje se bomo vsi skupaj osredotočili na tisto, kar nam pač blagovoli ponudit: slinimo se lahko, ko si ogledujemo njene fotke na google images.
ne spomnim se točno iz katerga filma mi je ostala v glavi (the age of adaline?), ampak vem, da sem jo tisto noč tudi sanjala. in ne, deadpoola ni bilo zraven.

kaj je na njej? poleg tega, da izgleda dobro? ima nek pogled, ko bi človek film dal na pavzo in samo gledal.
also, bed hair.

scribble scrabble

how much truth is there in an alcohol-infused message?

vague glances from across the glass that do not
linger in fear of exposing a primal desire, timely
in tune yet random enough to ignore till next
mute worthing of meaningless sentences, encapsulating
drunken ideas worthy of intervention and a slap of a
thousand sand grains, sipping as gently as your blonde
hair in summer storm.
come back with me, my desire lost.

scribble scrabble

diluting our existence.

she gives me anything but despair, leaving my desires
wondering how can she? dirty lovers, raising hell with a saint
she portrays, always tightroping on edge of lust and
complete sadness, idle confetti after a victorious
lap, utterly free challenging mad hatter, lost like
the yellow brick road. mixing analogies like drinks and
exposed only to her eyes staring back, bite marks tell
our story, tonight is another
mistake.

tedenski rajc

subjekt poželenja in groze

igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga. igralka ni njena vloga.
to si pravim, ko mi je igralka ekstra faking rajcih, istočasno pa me je strah vsega, kar predstavlja.

strah iz preprostega razloga, da smo veliko preblizu takšni situaciji. vsaj glede na to tako, kako se hočejo zadeve odvijat po svetu. ZDA je dober primer, določen islamski svet je pa že itak čist v pm.

sploh če se gre za yvonne strahovski, ki v seriji “the handmaid’s tale” igra sereno joy, ženo komandanta waterford.

če še ne gledate te serije, potem začnite in naj vas ne bo sram priznat, da vas je bilo že na sredini prvega dela prve sezone zelo strah, kam gre ta svet.

everyday yapyap

ko grem z bivšo fantazijo na brunch.

te se spomnim s televizije, ko je vodila neko oddajo o glasbi. že takrat mi je bila huda. imela je pojma o stvareh, ki so mene šele začele zanimat. tudi zdaj, ko greva na kavo, jo 23% časa butasto gledam, ker ima tolko stvari v glavi, ki meni niti približno niso jasne, a pove jih na tak način, da me začnejo zanimat. nikoli si ne bi mislila, da bom to ženo, ki sem jo prej iskala po programu, kdaj lahko objela. in ona mene! aja, pa brunchi. in :* po twitterju!

potem je tle še en, ki je znan širni sloveniji. vsaj tistemu delu, ki je že kdaj gledal poročila na nacionalki. “jazz ne poslušaš, ampak ga pretrpiš”, to mi je rekel enkrat ob rumu in pistacijami v satchmotu v mariboru. takrat je imel še lase, zdaj jih … ima malo manj. (sej se ne vidi, all gut.) vino aficionado, milijon kravat in še več kravatnih vozlov. prejšni dan sem mu dala lupčka na uho. nenamerno.

in njegova žena!
brala sem jo, ko je redno pisala blog in potem me omeni na twitterju, da me je vidla na busu! aaaaaaa! ne rabim dvakrat rečt, da sem vse naslednje vožnje na 14ki iskala tisto neko faco, ki bi jo mogoče morala prepoznat. malo mi je žal, da zdaj ne piše več tako pogosto, ampak ne moreš pisat bloga, če imaš dva psa, moža, ladjo od avtomobila in skrbiš za veliko preveč vsegapotrebnih otrok.
kapo dol pred njo, ni jih veliko, ki znajo tako fejst odpret srce.

obstaja ena, ki mi je vedno bila fascinantna. že od začetka odprte kuhne in kako se je vrtela po vseh “in”krogih. prav rada bi prelistala njeno črno knjižico kontaktov, še faking legenda bill murray je notri! zdaj so njeni instasgram posti polni joge in zelenih zvarkov, po stanovanju mora imet vsaj 5 tripodov, ki delajo still-life fotke nje, njenga zajtrka in joga položajev. najbolj pomembno? ko jo vidim, jo lahko brez nerodnega občutka objamem. faca žena.

uf, en prvi stik pa ni bil najboljši. s hashtagom eventa, na katerem sma bile obe, sem (ekstra pametno) twitnila, da ima dobro rit. sklepam, da me je takrat dala v kategorijo “nepotrebno tratenje mojega časa in duh, itak da imam dobro rit”. specifična kategorija, populacija: 1. naslednje leta sem ji tiho sledila, vsake tolko kaj rekla, ona me ignorirala. jbg, nismo vsi dovolj zabavni za follow ene od sestr.
zdaj? uf, zdaj pa me vsake tolko celo replyja in, *preveri* jp, še vedno mi sledi. #malezmage

.
.
.

obstaja še kar nekaj folka, za katere si nisem misla, da jih bom kdaj spoznala, kaj šele, da bom šla z njimi na kofe, brunch, praznovala z njimi svoj rojstni dan, da me bo kdo od njih povabil na svojo poroko (!!) ali da bom preprosto koga do njih lahko poklicala po telefonu in se bomo menli kot pravi prijatli.

(rada vas imam, saj veste, ne?)

tedenski rajc

madam rajcih.

po mojem mnenju je najbolj seksipilna stvar, ki jo lahko ima ženska oblečeno, poleg nič, hlačni kostim. kaj pa vem, preprosto rajca me. že odkar vem, da me rajcajo ženske, če ne že prej.
in ena, ki ima ta look totalno v svojem malem levem mezinčku, je tea leoni.

*obriše slino*

žena je stara 51, imela je vredu kariero (tistih par flopov in zelo vprašljivih vlog bomo pripisali hipotekam, tud mulderja ji opravičimo), izgleda pa tako zelo pof*kljivo, da glava peče.

presenetljivo težko je najdet neko normalno fotko nje v hlačah, kljub temu, da ima večino časa v seriji madam secreatary oblečen točno to (ali pa se mi samo zdi?).
ampak ajde, tud na spodnji fotki ni švoh.

*pobriše slino s tipkovnice*

oumajgadlejtenogice!

everyday yapyap

pravi, da ni mogla vedet, da se bo to njej zgodilo.

mislim, da sem ena redkih, ki se še nikoli ni peljala z nekom s prevoz.org. glede na moje relacije, ko bi prevoz potrebovala, v primerjavi z vlakom, busom ali kolesom, preprosto ni praktično.
“kako to misliš, saj hodiš na štajersko, folk pelje do tja večkrat dnevno?!”
vse jasno, ampak na štajersko grem ponavadi čez vikend, takrat pa gre največ ljudi do celja ali naprej. jaz moram do laškega.

hitra matematika:
povratna vikend karta za vlak iz ljubljane do laškega je 9,22€, 4,61€ v eno smer.
vožnja traja cca 1h 35 in potem še cca 15min hoje od železniške do doma.
vse skupaj torej 9,22€ in 3h 40min.

s prevozi bi najprej dala nekje med 3,50€ in 5€ za prevoz do celja. traja med 45min in 1h.
če bi imela srečo, bi me oseba odložila nekje v centru celja, v nasprotnem bi šla ven pri avtocesti, kar je 2,8km stran, oz. 36min (tko pravi gugl).
karta od celja do laškega je 1,85€, vožnja traja 9min in potem še cca 15min hoje do doma.
v najboljšem primeru torej 10,70€ in 3h 30min, v najslabšem pa še 3€ in 30min zraven.

ne splača se.
pa bi z veseljem!
poznam vas vsaj nekaj, ki z veseljem sodelujete na prevozih in jim delate zastonj reklamo, ko le lahko. tudi moja žena je ena vaših, čeprav ona je ponavadi tista, ki folk vozi na štajersko.
kot nuditeljica prevozov ima to srečo, da ima pol imenika polnega kontaktov z zanimivi imeni, npr: Ni Prišla, Odpovedala Uro Prej, Čudn Tip, Skenslala Parkrat ipd. imena sem si sicer zmislila, ima pa shranjenih kar nekaj številk katerim, ob želji po prevozu, odgovori z “že vse polno”, pa čeprav je še cel avto na razpolago.

in glede na dogodke pred parimi dnevi, verjamem, da imajo tudi potniki shranjene določene številke voznikov, za katere vejo, da so neresni.
prevoz do letališa z enim od onih “nismo goopti, zato pobiramo ljudi kar na prevozih, imamo pa zavarovanje za potnike in niti pod točko razno ne bomo skenslali vožnje, 1000% gremo, tud če čist prazni, obljuuuubimo!” voznikov na prevozih. sicer sem ji že od vsega začetka tulila, da naj le vzame goopti, ker so večkrat preverjeni, tudi z njene strani, nobenih slabih novic o njih. ampak ta tip je bil cenejši.
oredo.
itak, da je bil, če ni legit.

prevoz si uredi tedne pred dejanskim odhodom, vse zmenjeno od lokacije vstopa in izstopa, do ure, cene in imena voznika.
dan pred odhodom ji pošlje sms, da on pa ne gre več, ampak, ker je on car, ji je zrihtal prevoz z enim svojim kolegom, vse zmenjeno, samo 3h prej bo mogla it iz ljubljane. ona reče ajde okej (ker, kaj pa ji drugega preostane, goopti je že zdavnaj poln), zapiše številko nadomestnega voznika in začne živcirat, ker se ji nadomestni ne javlja na telefon. like, sploh. od dopoldneva nekje do pozno zvečer je imel tip veliko preveč za delat, da bi ji odgovoril na smse oz se ji javil na tlf.
jst ji ravno ne pomagam z mojim “a sem ti rekla, da goopti nabavi? sem, ne? parkrat celo, a ne?”. spoštujem jo, da mi ni dala šamarja.
končno ji le potrdi zgodnjo uro, pove svoje ime in kaj piše na kombiju. super, spet relaksiramo.

naslednje jutro se žena spravi na kolodvor, pobral naj bi jo ob 8:15h.

lahko uganete, kdo se ji ni javil cel dan in koga je potem za 15€ dražjo karto do letališča pripeljal kombi zup prevozov (hvala in slava njim!)?

takoj po prihodu na šiht sem ji kupila goopti karto od letališča nazaj v ljubljano.
ne morem še enkrat skozi ves ta proces, nimam živcev.

also, če poznate koga pri prevoz.org, a jim lahko svetujete, da bi bilo ekstra fajn, če bi lahko uvedli kakšno ocenjevanje ponunikov?

everyday yapyap

kafič neverland.

danes me je spet ena oseba vprašala, kam hodimo lezbijke. kje je tisti “tiiiisti” plac, kjer se zbiramo, kjer gremo na kofe ali plesat, kam se hodimo socializirat, kje je tiiiisti plac, kjer so vsi (osebje vključeno ali ne) istospolno usmerjeni?
moj odgovor je bil isti kot pred parimi leti in vse dni vmes, “nimam pojma. mislim, da ga ni.”.
ker resnično ne vem, sem pa skoraj prepričana, da takšen plac ne obstaja.

ja, vem, obstajata metelkova in pritličje, ampak to ni res naše-naše.
pritličje je kul kafič direkt zraven mestne hiše, kjer se zbirajo vsi ljubljančani, od brucev do mladih družinic, ki se hočejo pokazat, kako zelo odprte so do drugačnosti. kul plac, zanimiva izbira glasbe tudi na nedeljsko dopoldne, zadovoljiva izbira piv.
metelkova pa je tista stavba takoj levo za zapornico z masarykove, ki je znana kot homo stavba. tja se gre v tiflo in v monokel, med pedre in med lezbijke. pedri so znani po dobri glasbi, lezbijke pa po poceni pijači in turobnih dogodkih. (enkrat sem slišala, da ne smemo kritizirat, če nimamo sami boljše ideje. no, boljše ideje nimam, vem pa, da meni osebno, govorim samo zase – in mogoče za vse tiste obiskovalce, ki so šli tja enkrat, dvakrat, mogoče trikrat in jim na kraj pameti ne pade, da bi še kdaj šli, ker fakmi, kaki dolgčas – men je program tam preveč politični, protestni, debatni, preprosto preveč resen. veliko bolj mi paše tifla in njihov “ja, vemo, da je lajf nefer in da s družba do nas obnaša kot da smo največje sranje na tem svetu, ampak pikolina no, danes je sobota zvečer, a se lahko vsaj danes imamo fajn in se v pondelk spet ubadamo z vsemi nepravilnostmi tega sveta?!” odnos.
v monokel se torej boljkotne gre po pijačo, potem se sprehodi mimo nagnusnih wcjev do tifle, kjer razbija muzika in ob pogledu na vse tipčke in objemajoče se punce (sej to je punca, ne?) pa še srce in mogoče malo nižje. dejstvo, da se vstopa v nekaj dvomljivega, zanimivega, mogoče malo napetega pričata že varnostnika pred vhodom v stavbo. sicer nisem pogost obiskovalec metelkove, ampak tam ni veliko varnostnikov za tistih pet stavb. mogoče sta samo ta dva, ne bi me presenetilo.
in vsi, ampak res čisto vsi, še posebej strejti, na koncu večera pristanejo tu. slej ali prej, ko sta cutty in as že zaprta, ko nikjer drugje več ne dobiš pijače, takrat se folk odpravi na metelkovo. roko na srce, če greš ven in naslednje jutro v svoji zgodbici ne omeniš “potem pa smo šli na metlo”, a si res šel ven? vse se konča na metelkovi, brez debate ali vprašanj. pred menzo je takrat že vse pobruhano, v gali se samo še pri fuzbal mizi kaj dogaja, yalla pa itak vedno poka po šivih, tako da ostane samo še stavba na levi. vstopnine ni več, plešejo samo še tisti res navdušeni ali flirtajoči, katere sicer bolijo noge, ampak se pretvarjajo, da so polni energije, ker, jbg, danes ne grem sam domov, pa če se postavim na glavo. prepotentni tipčki pridejo noter glasni in s hrbtom proti steni (ja, vsi te hočejo pofukat, res si tok hud!), odidejo pa tiho, čim bolj nevidno in s parimi fantazijami več v glavi.

tako da ne, pritličje in metelkova nista “naša”, včasih nas tam niti po številu ni največ.

vem, ekskluzivnost in želja po lastništvu nekega dela mesta nista razloga za takšne prostore. primarno se gre za željo imet nek varen prostor, kjer bi se “mi” lahko obnašali tako kot si želimo, lupčkali tisto, ki jo želimo, jo držali za roke, dali roko čez ramo nam najljubše osebe, in vse to brez, da bi nas s sosednje mize drugi obiskovalci grdo gledali, ker kaj pa se gremo, da takšno neprimerno obnašanje silimo njim in njihovim nedolžnim otrokom?! pa tudi če v tem prostoru ne bi delali nič takšnega, lepo je že ta filing, da si med “svojimi”, med tistimi, ki te razumejo, ker imaš samo z njimi nekaj skupnega.

“zakaj bi si sploh želeli kaj takšnega,” se je najverjetneje vprašal kak moj strejt bralec? “no, pa saj ste imeli cafe open! tam, kjer so zdaj mačke!”
ja, res je. imeli smo cafe open, kjer je bila kava okej, pivo tudi, wcji so imeli zanimive stenske okraske in tam nevede izgubljen prstan, sem dobila nazaj še isto noč. na žalost vseh nas, sploh pa lastnic, je imel kafič tudi svoj delež zanimivih obiskov s strani ljudi, ki so se zaradi tega enega odročnega kafiča v morju drugih, normalnih, počutili tako zelo ogrožene, da so lahko svojo stisko sprostili samo z metanjem kamnov skozi okna in pretepanjem obiskovalcev.
je za razumet njihovo začudenje, kajne? (/s)

kljub temu, da si tak plac zaslužimo (dajmo na stran ekonomski pogled te utopične želje), pa ne vem, če je ekskluzivnost res fajn. oziroma, če je sploh vredu, da bi jo imeli in si jo želeli.
vsako leto paradiramo gor in dol po ljubljani, ker si želimo, da nas vključijo, da med nami in njimi, ta normalnimi, ne delajo razlik, da se nas ne bojijo in da nas preprosto sprejmejo kot dele družbe … potem pa se obrnemo in si zaželimo bara, ki bo samo naš, kamor bo za vstop skoraj da ne potrebna še članska izkaznica, ki smo jo pridobili s podpisanimi izjavami vsaj petih bivših, da jp, ta oseba pa ima res rada isti spol, če že ne za vsak dan, pa vsaj za seksat!

to dvoje ne gre skupaj.