telefon dela. tudi brez 3g. *

so rekli, da morem vsaj tri poste na teden skupaj spravit na temo moje nove igracke (na posojo).

ampak, kako naj kaj napisem, ce pa mi telefon ne dela?!

no, to zadnje ni cist res. telefon dela, samo na omrezje ni priklopljen, ker rabi micro mini nano sim kartico, jaz imam pa preveliko. in v big bangu so rekli, da oni pa te moje prazgodovinske sim kartice (nisem vedla, da je!) ne upajo obrezat, ker lahko mal chip zj*bajo. super.
grem jutr do mojga najljubsega tusmobil centra, do preserca. tam vse zrihtajo. tam so face.
(edit: del tega posta, pod sliko, je spisan ze s sim kartico)

do takrat, ko bo telefon funkcionaln tudi, ko ni zraven wifi omrezja, pa par hitrih vtisov o nokii lumia 800:
kak je leeeeepiiii! pa gladki! pa iiiiii! ikonce kot v windows 8! pa joj, a mores res bit tko iber obcutljiv? res nisem hotla bing search okna odpret. ampak jaaa, tak lepo mi pokazi fotke! pa koledar! (note to self: bodi malo bolj originalna pri vpisih v koledar.)

okej, zdej pa zares:
telefon nokia lumia 800 je prisel v majhni licni skatlici, skupaj s polnilcem (ne vem zakaj je to potrebno napisat, ampak ce vsi ostali, bom pa se jst!), mini usb kablom in silikonskim ovitkom. v roza barvi. (pametno smo ga poimenovali v pinkolincic. nekaj dobrega smo mogli potegnat iz te rozaste zadeve.)
stvar je delovala direkt iz skatle. nobenih posebnih nastavitev ali brez nepotrebnega klikanja, kot npr prvo popoldne z mojo predrago E5.

FOUN sekcija, oz. kaj vse sem si uspela zapomnat
• touch tipkovnica me se vedno zafrkava. najvec casa (sploh!) porabim s popravljanjem texta. mogoce se bom naucila pisat zelo kratke stavke. hvala bogu za neomejeno stevilo sporocil na mesec.
• prikaz sms sporocil je za ajfoun in android uporabnike nekaj normalnega, za nas, navadne qwertz uporabnike, pa nekaj novega. spaaaaceeeeeish! odobravam.
• funkcija glasovnih ukazov je nastimana na nek cudn angleski naglas, ker je “find johnny depp” prepoznalo kot “your love”. awwww ♥
• fotkala nisem veliko, tistih par fotk pa je bilo extra osvetljeno. flash torej dela. (primer .. in ne, ni bilo fotkano sredi noci.)
• zvonenj in piskanj je malo morje, doloceni bolj tecni kot ostali, ampak res VSI te zjutraj spravijo iz postelje. sem sprobala.
• vibriranje pri pritisku na katerega izmed treh glavnih gumbov je totalno motece, a na zalost tudi del telefona, tako da se ne da ugasnat. (vsaj ne brez rootanja ali kladiva.)
• prenos podatkov z enega telefona na tega je preko modrega zoba nebolece in opravljeno v sekundah.
• igric na deviskem telefonu ni, jih je pa zato dosti na trznici (aka marketplace).

APP sekcija, oz. kako se meni najbolj uporabne aplikacije razumejo s tulifonom
• gmail sporocil ne zbrise, ampak jih arhivira. odgovor kako telefon prepricat v res res res brisanje mejlov se iscem.
• gravity (logicno) na windows telefonu ne dela. uradna twitter aplikacija za WP je malo cudna, za rowi bi dala tistih par ojrof.
• internet explorer me vztrajno prepricuje, da ima bing iskalnik najboljse rezultate. jaz se bolj vztrajno preusmerjam na google.
• marketplace deluje po svoje. vsaj search funkcija. imam obcutek, da je enako zmedena kot google play za androide.
• integracija live racuna in smsov je na zacetku malo cudna (jbg, nekaj novega), a se dokaj hitro navadis na preklapljanje (ce oseba uporablja msn in je trenutno online, ji lahko na sms odgovoris preko msnja, mwuuahahaha).
• sinhronizacija windows live koledarja in google koledarja je…. ne vem, ce je.

DAFUQ sekcija, oz. kaj me je takoj zmotlo in mi se vedno ni jasno, zakaj je temu tako?
• ni slota za sd kartico.
• mmse posiljat je znanstvena fantastika. prevec nastavitev. (in ne, ko tole pisem mi se vedno ne delajo. pffft.)
• navadla sem se, da ce imam zgresen klic ali neprebran sms, da mi lucka na E5 utripa. ni zdej ravno zmigovc, a je dovolj, da iz kuhinje v dnevno vidim, ce moram do telefona. tu moram extra prizgat zaslon in pogledat za ikonce. no like.
• opozorilo novega emaila je med telefonskim pogovorom motece do gat, in res morem najdet nacin to ugasnat.
• dejstvo, da moram imet windows live racun, ce se hocem vpisat v twitter, je cist mimo. cist mimo.

* NE HOCEM rect, da telefon ne podpira 3G! podpira! vse tri in se miljon drugih G-jev, obljubim! samo celotn post (edit: minus par alinej) je spisan o telefonu brez sim kartice. hence.

se en album na repeat.

o temle tipu mi govorijo ze vsaj en mesec, vsi so kar naenkrat postali obsedeni z njim. do danes dopoldan mi ni bilo jasno zakaj.
zdej pa ga imam, album na repeat. ben howard.
prvi komad, kterga sem slisala, je sicer priredba neke malo bolj pop uspesnice (-ish), a se mi njegova verzija bolj dopade. kljub temu, da je v original videu en tipcek z dokaj zanimivih, em, tattoojem.

Hey, I just met you,
and this is crazy,
but here’s my number,
so call me, maybe?

identiteta japonskega turista je trpela.

ne bom rekla, da se v mestu ni zgodilo nic novega, ampak ni se zgodilo nic taksnega, da bi mi padlo v oci, me pripravilo do tega, da bi iz torbe vzela fotkic in celo naredila kaksno fotko. vseh 300+ fotk je bilo bolj ali manj prisiljenih, “pa ne bos sla domov brez ene fotke!”.

ampak najveckrat, ko sem se ze ustavla in hotla nardit fotko, sem se spomnila, da imam doma na kompu vsaj 8 taksnih fotk tega istega dela stavbe.

povzetek?
vamo tamo prevozi so fajn, vsaka extra kila pri easyjetu je draga, vreme se vedno obrne, ko gremo domov, kav smo spili maljon, stopnic prehodli se 1x tolko, in najlepsa hvala sekici za tole extremno zgodnje bday darilo :*

bom pa enkrat v prihodnjih dneh dala gor do potankosti podokumentirano izdelavo francesinhe. bila je #omnomnomnom dobra!

jaz in touch telefon: naj se Nokia saga zacne.

moj prvi mobitel EVER je bila neka fensi smensi motorola, katere antena se je lahko “potegnala ven”, tako da smo izgledal kot reperji iz zgodnjih 90ih. to dejanje na kvaliteto pogovora niti ni imelo efekta, signal je bil sredi maribora se vedno slab.

potem smo presedlali na nokio in ostali do danes. (tistih nesrecnih par mesecev, ko sem imela nek preklopni telefon sony ericssona, ki je zlozen izgledal vecji kot stari walkman, bomo pozabili.)
od 5110 do se vedno kultne modre 3310 (a obstaja kdo v sloveniji, ki ni imel tega mobitela??), preko rdece xpress do trenutne e5. sedaj pa so se pri nokia slovenia odlocili, da mi na pokusino posodijo iber pametn telefon z imenom Nokia Lumia 800.

telefoni so ze na posti, jaz in trije srecnezi se bomo s to dizajnersko makino spoznavali naslednjih 21 dni. vsake tolko bo padel kaksen zapis, na twitterju me bo tudi veliko (sledite hashtagu #NokiaLumiaSI), in glede na to, da bo tole moj prvi telefon z zaslonom na dotik lahko pricakujete veliko slovarskih napak in praznih sporocil sredi noci.

kaj trenutno vem o tem telefonu?
da je lepi.
da je lahko cyan barve.
da ga ze nekaj casa na veliko oglasujejo povsod po sloveniji.
in da sem med iskanjem gumba za ‘nazaj’ spila en koktejl.

zanimivo bo.

Dialogue.

Hi. How are you? Fine? You’re fine? Is that the truth? You want me to stop asking? Leave you alone? But what if I care? What if I really care? What if I told you that I’m asking not because I’m supposed to ask but because I set aside the next hour of my life to listen to what’s bothering you or making you happy or tugging at your heart or making you want to throw a rock through a window? (Put down the rock.)
How am I doing? Well, I asked you first. But if you really want to know, I’m hanging in there. What does that mean? Hm. I guess I’m doing okay. I’m focusing on today, this hour, this word. I try not to think about tomorrow or the day after that because sometimes when I lift my eyes and stare straight ahead I see miles and miles of fire. Flames stretching so far that they hide the entire sky. I see waves of terrifying, oppressive heat spilling out across every inch of ground in front of me. And then panic swells in my lungs, that old familiar rush of anxiety and dread and certainty that the world is going to fall apart. So I look back down at my hands, at this word. And this word. And this one. And everything is okay.
Right now I know which end is up. This end, this one right here. This is up.
How are you?

(vir: Dooce)

cómo decir que me parte en mil
las esquinitas de mis huesos,
que han caído los esquemas de mi vida
ahora que todo era perfecto.

kadilci umirajo mlajsi.

spet sta bile tam.
tokrat za mizo, blizu sanka.
ena na stolu, druga na klopci.
desna noga na klopci, med njenima nogama.
na mizi dva kozarca borovnick.
niso ji bile vsec.

rdece stene v zatemnjeni sobi so dajale pridih prepovedanega.
a kaj, ko je vse prepovedano tako zelo sladko.
glede jo direkt v oci.
njen pogled jo zmede.
najprej ji pravi o neki bedni seriji na televiziji,
potem iz sebe spravi samo se medmete in nepovezane stavke.
ta njen pogled. ne more verjet, da jo se vedno zmede.

med pogovorom se nagne naprej. ne slisi je.
se sama ne ve, ce sploh hoce to narest, a vztraja.
alkohol jo vedno naredi drzno.
sedi ze cisto na koncu stola.
cuti njen dih na ustnicah, stavki so nepomembni.
dusilo, ki sta ga obe rade volje ignorirali.

po koncu nekega vprasanja ne zapre cisto ust.
priblizajo se druga in na svojih ustnicah zacuti njene.
konico jezika.
“z mano gres domov,” si misli, a ne izrece.
se bi.

naslada.
pretrgana, ko se nekdo vsede poleg in prosi za vzigalnik.

drkanje na preteklost

in vedno veckrat te dni si zazelim
da bi si njene temne lase ovila okoli prstov
njeno glavo povlekla izmed mojih nog visje
in jo rotila,
“nehaj, ne morem vec.”