dogaja dogaja, vcasih delam bedarije

#tgif

včasih je za produktivnost dovolj že dan v tednu.

morda danes ugotovim, kam bom v novem stanovanju pospravila life-size kartonast izrez mile kunis.

u, u , u! in ker je moj novi balkon precej blizu tal, imava lahko sedaj tisto “come to my window” sceno.

anci

metuljcki, pa sva sli

pa sva šli.

na dopust.

spakirali kovčke in torbe, hladilno skrinjo, ki je v bistvu bila torba, vreča polne hoferjeve hrane in brez sushija, kot je grozila še par ur pred odhodom. pohanga piščanca tudi ni bilo. bo naslednje leto, garant.
uizi vožnja do obale, šmuglanje na hrvaško bp, ona se zadere “MOOORJE! ha, prva!”, jst pa to twitnem in instantno poženem neodobravanje, ker, a mora res čist vse bit na twitterju? ne pozna me še dovolj, mala moja.

fascinacija nad oznakami na obvoznici okoli rijeke, pri njih namreč piše otok rab in otok krk, pri nas pa stop in šola, sicer enako pomembno, no, mogoče celo bolj, a kaj ko je ta fascinacija ponehala takoj, ko sma se znašle v koloni pred cestninsko pred mostom za krk. manjši obvoz do paga?
nazaj do krožišča, s prekrškom več ali manj na seznamu, po skoraj zapuščeni vijugasti cesti do kraja s trajekti, tradicionalni trek nizbrdo po karte in trek nazaj gor, ko preklinjaš vse ovinke in pretesne kratke hlače, še bolj pa tiste pomivalce vetrobranskih oken, ki džogajo gor in dol v japonkah, kot da niso to ta dan naredil že vsaj tisočkrat.
vzhodno stran otoka paga bi lahko poimenovali goli otok starejši, ker tam ne raste nič, razen mogoče dolgčasa onga tipa v kiosku za prodajo kart.

gugl maps zajeb #1 se zgodi, ko le-ta ne upošteva (oz mogoče niti ne ve, da bi to moral predvidevat), da hrvati na random zapirajo ceste in jih čez poletje naredijo enosmerne enkrat v to smer in drugič v nasprotno. odvisno od dogodkov in prometa.
po kratkem kroženju okoli riti (novalje) do žepa (hotela) sva dobili navodila za dvig obeh ramp: dečku v beli kučići (na južni strani parkirišča) poveva, da imava rezervirano sobo v hotelu, on dvigne rampo ena. pri drugi rampi (na severnem delu parkirišča) je gumb, pritisneš, počakaš, da pride kdo v hotelu do domofona, poveš, da imaš rezervirano sobo in dvigne se rampa dva. naslednji dan se je dečko u kučići sicer malo bunil, odkimaval z glavo, z rokama kazal proti “samo za goste” znaku. samo iz avta sem morala stopit, takoj je veselo vzdignil rampo. pustim vtis, al nekaj.
v drugem nadstropju brez lifta in z ženinim ekstra težkim kovčkom, soba s posteljo z ekstra trdim jogijem, balkonom in pogledom na sosednjo stavbo, morje nekje na obratu za 180 stopinj in ter direkt nad pekarno. natančneje, nad tremi pekarnami na 30 kvadratnih metrih zaprte ceste.

primarni dogodek tega dela dopusta?
koncert najbolj znane avstralske lezbijke-gone-hollywood, ruby rose. (ja, ona tud dj-a, ker itak, da zdaj vsi dj-ajo.)
žena me je za predjed odpeljala na plažo prepolno potetoviranih mladcev in pomanjkljivo oblečenih mladenk, ki na žalost niso imele nič za pokazat, razen tistih metrskih slamc iz litrskih vrčeh z vodenimi koktejli po 100 kun. naplesali sva se, še bolj najedli konfetov, ki so jih na random streljali v zrak, ko se je množica na koncertu za okuse organizatorjev preveč umirila. ruby za atmosfero ni preveč pomagala, kljub metanju petih tshirtov v množico (IKNORITE?! THE EXCITEMENT!), je pa vsaj izgledala vredu. se mi zdi. bila je predaleč in premalo jo je skupaj od te hollywoodske slave. ne rečem, da dj-anje ni job, da ni težko in da ni neka raven kreativnega razmišljanja vpletena v to, ampak tak stil dj-anja, ko samo “povežeš” skupaj dva top 40 komada, mi ne paše. vem, sama tega najverjetneje ne bi mogla nardit, vsaj ne brez ornk pavz med komadi in popolnoma paničnega izraza na faci in moledovanja, da točno v tistem trenutku zmanjka elektrike, ampak žena in njena “umetnost” sta me (za razliko od njenih instagram fotk *obriše slino*) pustili dokaj hladno.

wcji kluba poštimani (če katero zanima), na kondom nisem stopila (ali pa sem nevede in naj tako tudi ostane), bruseljski dečki plesoči na mizicah ekstra ustrežljivi, ognjeni topovi delali nekje do polovice koncerta, par celofanskih konfetov sem prinesla domov v prtljagi, veliko večino njih sva pustili v hotelski sobi (sorči!), hotelska kava the day after je bila več kot dobrodošla, cel kavomat bi nesla domov, če bi le lahko, ruski bife dobro založen z mešanimi jajci in tekočim jogurtom, manjkal je samo lekadol, amaterka jst. (unicorn, vrneva se pote!!)

kapo dol javnemu prevozu novalje, od njih bi se lpp lahko zelo veliko naučil, samo cen naj ne prevzamejo njihovih (3 eur v eno smer na osebo?! ampak ajde, peš bi bilo pol ure hoje, sami sma si krivi.); laufajo na pol ure celo noč, tudi po trije naenkrat.

2016-07-20 22.58.08unspecified (1)2016-07-21 00.57.522016-07-21 01.13.412016-07-21 01.29.57unspecified (3)unspecified (2)unspecified

 

——
druga polovica dopusta?
je bila in pride. prav tako gugl maps zajeb #2 in gugl maps zajeb #3. potem sma nehale poslušat gugl in se skoncentrirale na ribe v protfanu.

30 v 30, everyday yapyap

spoznavanje sebe skozi kvize

23 v 3o

kvizov je milijon, vsi so izmišljeni in vse, kar dobiš, je kar nek rezultat in zapravljenih par minut. odločla sem se, da bom na to deževno nedeljo v te znanstvene namene namenila nekaj časa in ta-daaa, spodaj so rezultati.

izbor dodatkov za pizzo pravi, da sem ekstra neredna in živim za dramo. mogoče izgledam čist uizi ampak tam nekje globoko v seb živim za kreiranje problemov.

moj okus za hrano domnevno potrjuje, da hočem vedno imet prav. sem inteligentna, trmasta in arogantna, kar pomeni, da se ne prestavim od mojga prepričanja niti za pet centimetrov.

glede na horoskop sem istočasno (rešla dva podobna kviza) najbolj zanesljiv in najhujši prijatelj ever. imam obupen okus za karkoli in uživam v teženju za detajle, sem pa tudi analitična in ljudi dobim na mojo stran z racionalnostjo.

ta vikend bi morala imet na repeat MILF od Fergie (prvič slišala prejle, bedn komad), živeti bi morala v new yorku, ime moje naslednje punce bo emily in poročila se bom z victorio, navzven delujem kot mulan (indijanska princesa) in molly weasley (čarovnica), v postelji pa sem pepelka in voldemor. hmmmm!

aja, pa če ne bi bila oseba, bi bila taco.

vse jasno.

30 v 30

povzetek: wc incident

22 v 30*

lokacija: metelkova
datum: vikend 18/19. junij
datum v bistvu ni pomemben, ker do tega ziher prihaja vsak vikend

osebe vpletene: cca šest (6?)
skupina pijanih osebkov, žena, jaz

žrtev: jaz
glavni krivec: žena
soudeleženci: skupina pijanih osebkov

vzrok: nepazljivost oz. popolna nezainteresiranost za zagotovitev sproščujočega ambienta žrtvi med lulanjem

——————

metelkova.
prostor pod nebom, kjer je dovoljeno vse in kamor gre folk plesat, hengat s folkom, osvajat, se onegavljat, poslušat muziko, se imet fajn in posledično tudi kaj spit.

zakon fizike #456: če gre tekočina noter, mora tudi ven.
zakon fizike #457: če mora tekočina ven medtem ko si na metelkovi, ti človeška rasa želi veliko sreče.

na metelkovi, natančneje v stavbi monokla in tifle, so trije wcji. en je od monokla, druga dva od tifle. ta od monokla je včasih imel ključavnico in ključ si lahko dobil samo na baru. še pred tem so pred vrata postavili eno veliko potetovirano lezbijko s pobrito glavo (mami?!), ki je pazila, da ni bilo štale. izgleda se je upokojila, kar je škoda, ker ključ-ključavnica naveza ne deluje več. ključa že dolgo ni, vrata se resnično zaprejo samo če se skoraj nasloniš na njih, odprejo pa se že, če jih samo grdo pogledaš.

wc?
nekaj, kar bi se dalo očistit samo z malo večjo granato.

proces lulanja?
skoraj bi lahko postal olimpijski šport.

že itak si cel ranljiv, ker nekok poskusiš balansirat v roki mikico, ki sem jo nespametno slekla (jbg, vroče je noter!) in je sedaj nimam kam odložit.
potem je treba pazit, da se spuščene hlače slučajno ne dotaknejo tal, ker bi potem jih lahko samo še zažgala. nočem vedet, kaj je vse tam na tleh. sploh glede na to, da so bila tla pošpricana s krvjo. in ne na tist “aaau, urezala sem se!!” način, ampak bolj na onga “sam da potegnem tampon ven in da mal zavrtim, a veš, v stilu helikopterčka, uiiiii!!”. (resno, ženske. kaj dfak delate?!)
seveda je tudi popolnoma nesprejemljivo, da se človk vsede na školjko, ker OUMAJGADNIKOLVŽIVLJENJU!!! resnična hvala vsem kamping izletom v času osnovne šole, kjer sem se naučila brezhibno in brez špricanja lulat v “na štrbunk” wcjih. v takšnih primerih si včasih zaželim bit moški, ker pač greš za prvo smreko, se obrneš obratno od onih dveh, ki se meter stran dol dajeta (no, stoje) in se polulaš. potem mal potreseš, ostala tekočina se pa itak obriše v gate.

(*warning: long run-on sentence ahead*) medtem ko balansiraš sebe, držiš hlače in mikico, ter poskušaš lulat tok hitro kot lahko in že razmišljaš, kako boš zdaj iz žepa hlač vzela še robček (toaletnega papirja tu ni blo že od leta 2001), ti v glavi pingponga še dejstvo, da se vrata ne dajo zaklent in da si popolnoma odvisn od izvidnika na drugi strani vrat, da ne bo v to delikatno območje spustil neko tretjo osebo, ali mogoče celo celo skupinico pijanih osebkov, ki sem ji ni dalo čakat v vrsti pri šanku za kozarc vode in so raje izbrali vodo iz pipe, ki bi jo lahko NASA preverla za nova življenska bitja, ker sem ziher, da je tam vsaj nekaj umrlo, če že ne ponovno oživelo.

….

in potem se začnejo odpirat vrata.
nastopi panika.
sicer se zadereš “ej, počak!”, ampak saj te ne slišijo, če so pijani, v svojem svetu in na drugi strani vrat odmevajo trije različni stili glasbe.
vrata se sicer odpirajo počasi, mogoče pa so malo podvomli, da bi wc bil popolnoma fraj. hej, smo na metli pred ženskim wcjem al nismo? itak, da je nekdo noter!
vrata se zaprejo.
še za dolg izdih olajšanja nimam časa, ko se začnejo ponovno odpirat. (ziher so na začetku dehidracije in bi se jih mogla usmilit ter sprejet z odprtima rokama?)
nardim tist, kar smo že vse naredile: stisnem mišice, prekinem lulanje, potegnem robček iz žepa, obrišem, potegnem gor hlače in vstanem.
vse to v parih sekundah in brez da bi mi karkoli padlo iz rok ali da bi se hlače kakorkoli dotaknile tal.
mislim, da si zaslužim medaljo.

presenetljivo je v tem zadnjem momentu skupinca pred vrati obupala nad vdorom in zaprla vrata, tako da sem imela par sekund, da sem na obraz prilepla razpičkan fris, odprla vrata, vse postrelila s pogledom in šla do žene, ki je slonela na steni na DRUGI STRANI HODNIKA .. wtf? kaj se je zgodilo z izvidnico?? kdo je tebe učil lulanja v dvoje na delikatnih območjih?!?

*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*
*izdih*
*vdih*

in sma šle domov.

 

* ps- tale “30 v 30” projekt je padel v vodo že pred parimi dnevi, ampak bom vseeno nadaljevala s številčenjem, da vidim, kako dolgo bom res potrebovala, da ga dokončam. for science!

30 v 30, metuljcki

nimam je več.

21 v 30

kartico sem našla v eni izmed “to škatlo bom enkrat pospravla, samo ne danes, ker danes res nimam dovolj časa”. ne, tudi danes ni prišel ta dan, sem pa te fotke našla na neki stari sd kartici. kdaj točno sem imela čas kartico peljat po mini turneji mojega stanovanja ne vem, sem pa vesela, da sem. gif sploh ni tako slab.

spomnim se, v katerem kafiču sredi coimbre (portugalska) sem bila, ko sem vzela to kartico s tistega “zastonj kartice” stojala. dneva se ne spomnim, vem pa da je bilo pred ohoho leti. druga, z imenom in naslovom izpolnjena stran, to samo potrdi. ne vem sicer, zakaj ji nikoli nisem poslala te kartice, ampak ziher je blo kaj v smislu “jst bi njo ful imela, ona pa mene ne bi tok in če ji zdaj pošljem to kartico, bo mogoče mal čudno naslednjič, ko greva na kofi”. v tistem momentu sem najverjetneje manično preverjala telefon, če mi je poslala kakšen sms ali sporočilo na fb, noči sva pa itak preživljali na msn messengerju (uau, to je res FUL let nazaj!).
mogoče, če bi takrat bla poslala kartico, in če bi se še par drugih stvari malo drugače odigralo, bi zdajle midve imeli malo drugačno zgodovino.
mogoče in če.
parkrat mogoče in če.

vesela sem, da je nisem poslala.
karkoli se je izcimilo iz tistega je tolikokrat boljše. najina življenja se (še vedno) preveč razlikujeta in to mi takrat ni blo jasno sploh. tista neka slepa zaljubljenost, ko ignoriraš vse okoli, se prepričuješ, da je nekaj belo, čeprav vidiš, da je v resnici črno. ona verjame v neke svoje ideale, kateri mene ne ganejo sploh, jih ne razumem in se nikoli nisem imela namena se naučit jih razumet. to, kar sva imeli in potem prekinli, to me je naučilo drugače gledat na svet in sprejemat ljudi, ki so prišli v mojega. ker so se tako sami odločili in ker se trudijo ostat v njem tudi, ko imam jaz slab dan in jih pošiljam v qrac za dobro jutro.

kartice nimam več, srečna sem pa še vedno.
sploh zaradi nje.

output_yMZblD

30 v 30

kurbirski stoli.

20 v 30

ko sedim v tisti veliki tistoč ton težki konzervi, ki me bo s pomočjo nekih fizičnih zakonov, ki bi mi mogli bit vsaj malo znani iz časa srednje šole, a mi seveda niso niti najmanj, pripeljala tisoče kilometrov na drugo stran sveta, bo moja največja dilema:

katero počivalo za roko je moje?!

če sedim ob oknu, potem je logično, da nimam ravno veliko pravice do njega, ker imam jst čez regulacijo roleta za okno in se opravičujem tistmu za mano, ki je pravkar hotel nardit fotko krila, mal preveč mi sije tistolele sonce in če sem že plačala malo bogastvo za karto in skoraj še enkrat toliko za prtljago brez strupenih in za vse ostale nevarnih tekočin, potem ga ni junaka, ki bi mi preprečil, da bom zdajle dala roleto dol! prav tako ni za zanemarit dejstvo, da je stena letala kot malo preveč oddaljena naslonjalo za mojo glavo, ko me par minut po kavi zmanjkalo in za ta komfort nekateri plačajo ekstra.
če sedim ob prehodu, potem je logično, da tisto na desni ni moje, ker bom takoj po vzletu, mogoče že prej, imela na voljo vsaj 2 dodatna metra komforta in levo nogo stegnila daaaaaleč naprej v prehod in jo nejevoljno umikala vsakič, ko bo šel kdo mimo, ker a res? točno zdajle moraš it na wc? je na letališču bilo premal stranišč za tvoje visočanstvo? počakaj zdaj par ur, bo boljše kot pa tista joga, da se 30.000 kilometrov v zraku v miru polulaš. sej ne greš kakat, ne? to bi bilo zelo nesramno do vseh na letalu!
če sedim na sredinskem sedežu pa… dobim kaj?
nog ne morem stegnit, ker je spredaj neka žena, ki si je drznila naslonjalo svojga sedeža dat za 2mm bolj nazaj (zakaj to sploh še dovolijo na določenih letalih? a res rabim it v zobozdravstveno šolo, da bom vedla v kaj gledam?) in s tem krati mojo svobodo premikanja in naredi moj pladenj s tistim ekstra lahkim kozarčkom vodo še dodatno bolj nestabiln. aja, roki lahko dam na počivala? ni res! tista počivala postanejo no mans land aka kdor prvi pride, prvi melje. če dam jst prva roko gor, potem je to uradno moje počivalo. dok ne dam roke dol. stevardesa se ne bo stegnila k meni s prej omenjenim kozarčkom, torej se moram jaz in ko naredim to, dam roko dol s počivala. in potem je odprta sezona na počivalo. napdajo z leve in z desne, nihče ni varen in .. sranje, en drug komolc je že gor.

torej, kdo dobi svojega?!

scribble scrabble

v tistem momentu.

“to bi?
kaj bi?
povej.”

v tistem momentu ne zmorem spravit skupaj odgovora, samo zaprem
oči, še bolj razprem nogi in jo spustim vase. pa saj ve, da si
želim tega, ampak uživa v čakanju.
uživa, ko moram jaz čakati.

v tistem momentu jo imam najraje na svetu in v tistem istem
momentu jo sovražim točno zato,
ker jo imam najraje na svetu.

 

“če bi jst bla tip, bi bla skoz v teb.”

v tistem momentu mi nameni enega tistih pohotnih pogledov, ugrizne
spodnjo ustnico, obrne se na trebuh, porine boke proti meni in čaka.
čaka name.
na moje prste.
jezik.

v tistem momentu jo imam najraje na svetu in v tistem istem
momentu jo sovražim točno zato,
ker jo imam najraje na svetu.
ker jo imam najraje na svetu.

30 v 30

gôr prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju

19 v 30*

danes sem se spet spravila na rožnik in ja, tako kot lani in predlani, tudi danes sem šla v japonkah.
alpinisti (in vsi, ki imate mogoče malo več soli v glavi kot jaz), prosim ne se držat za glavo, ker rožnik ni ravno neka gora, kjer bi padalo kamenje, pot gor bila ekstra nevarna in tudi krvoločnih živali ni, pred katerimi bi morala laufat v dolino in si v procesu zlomila nogo, roko ali vrat.
ja, ko sem se prvič, čiiiiiiisto prvič, spravila na rožnik sem obula neke fejk gorske pevlje, ter to obžalovala že za prvim ovinkom. pretežki čevlji, vroče v noge, nogavici sta se zrolali nekam do sredine podplata, tako da je bila pot bolj safr kot če bi preprosto šla peš.

ne spomnim se točno, kdaj je to bilo, enkrat, ko sem še živela na viču, ampak ziher sem twitnila iz čistega veselja, da mi je uspelo tja gor zlest!

in kaj imam danes novega za povedat?
da me je kolegica spravila gor po poti, po kateri nikol nisem hotla it. pregovorila me je z “tista pot je najbolj položna pot na rožnik EVER!”. pozabila je oment, da je položna zato, ker se v “pot” šteje prehodit pol rožne, sama pot na rožnik je pa ona mimo čada, kjer hodiš samo gor! to zame ni položno!
ja, vem, rožnik je hrib, v nekem trenutku bo treba hodit v hrib. to mi je jasno, thankyouverymuch. ampak ta štreka “v hrib hodit” bi jst imela nekok na minimum in naslednjič bom ignorirala vsa njena prepričevanja in izgovore, zakaj ne, in gre z mano po moji poti! po tisti poti nardiš samo tri ovinke “v hrib”, potem pa greš DOL, da prideš GOR na rožnik.

ja!
dol greš, da prideš GOR!

mind? blown.

 

apdejt= ne samo twit, tudi na blog sem objavila ta dosežek! tulele >> alpinizem FTW!

 

*malo preskakujem številke objav in če ne bom v naslednjih 10 dneh napisala v enem dnevu tri objave, bomo tale eksperiment zapisali kot fail.

30 v 30

včasih se mi zdi, da bo konec sveta.

18 v 30

zdaj zdaj se bodo začele stoletne vojne, zavladala bo suša, lakota se bo zdela kot nek miniaturni problem, pojavile se bodo epidemije najrazličnejše smrtonosnih bolezni, odprla se bo zemlja in ognjeni zublji bodo švigali iz špranj, tema bo prevladala, temperature bodo nihale od tistih na obličju sonca do tistih več števk pod nulo, kjer nič, ampak res nič, tudi ščurki, ne preživi, človeštvo bo poniknilo nazaj v čas neandertalcev, tudi tisti 1% bo preživel le dok bodo surovine, vlada in kakršnokoli usmerjanje prebivalcev bo šlo v 3pm že v prvih dneh, ker halo?, itak da je v teh časih vsak zase! ..

potem pa še enkrat pritisnem na gumb, ta se obarva v zeleno, kofe mašina končno proradi in svet je spet rožnat ter vse je fantastično.

do naslednje tragedije!

30 v 30

naključne stvari nekega procesa.

16 v 30

soba diši po pomarančah.
do trenutka pred temle sva bili v popolni simetriji. tisto belo od olupka pomaranče se mi skoz zatika pod nohte. prsti se mi lepijo. pomaranče so sveže. kosi olupka se odrtgajo v velikih kosih. šprica po mizi. ziher bom pozabla obrisat.
je nekaj zadovoljstva v predvidljivosti.

modrček in hlačke so iz kompleta.
pobrita je.
ni ravno za zmedena sporočila.

“povem ti jutri, danes se mi ne da več, utrujena sem. lepo spi, rada te imam.”
tut tut tut tut.
bolj navodilo kot prošnja.

ko se je vselila, sam na tablo napisala tri pravila:
1) brez zgodb iz preteklosti. naj ostanejo v preteklosti.
2) brez nepotrebnih anekdot.
3) brez vprašanj, na katera že veš odgovore.

torek je.
preverim obrvi v ogledalu, popravim lase za uho, pogledam noge in se poigram z mislijo, da bi danes šla bosa v mesto. potem se spomnim na vremensko napoved. deževalo bo.
obujem čevlje in dežnik pozabim na polici.

s hrbtom je obrnjena k meni. balkonska vrata so odprta. ni še svetlo, nekje na pol. odplazim se, seveda ne dobesedno, v kopalnico in upam, da se ne zbudi.

v mojem popolnem svetu sem naštelana po abecednem redu.
in nikoli nisem okužena z nostalgijo.