(pridi)
ko prides (nazaj/spet) me ugrizni v ustnico
naj okusim tist metaln okus krvi
glej me v oci, ko obrises kapljo s prstom
pusti mi del sebe, ki ga lahko pobozam z jezikom
vedno, ko te ne bo (nazaj/spet)
mednozje misli.
prejsn dan sem sla do galerije skuc na “10. večer lezbične in gejevske literature”. seveda sem ime dogodka prebrala narobe in sem bila prepricana, da grem na branje poezije. mogoce sem bila malo presenecena, ko se je vecer zacel z branjem dveh proz.
o dogodku samem nimam veliko besed, ker so mi vsi ti veceri podobni, in ce ste bili na enem ste bili na vseh; visoki stropi, bele stene, vrste lesenih stolov, spredaj miza z mikrofonom in povezovalko vecera, levo miza s kozarci soka in rdecega vina, in nekje zadaj zastonj knjige. zvrsti se mala cetica ljudi, vsak s svojimi listi naprintanih besed, nekateri berejo brez napak, druge bi najraje poslala nazaj v osnovno solo, eni so to delali ze kdaj prej, drugim je prvic in mogoce zadnjic, vsem pa je skupno eno: imajo jajca skupini neznanih ljudi predstavit del sebe.
od tega dogodka sem odnesla samo dve stvari:
1) po 22h v bliznjem kaficu ne strezejo vec kofeja, in 2) resnicno ne razumem poezije.
spodaj meni najljubsa.
i like my body when it is with your
e.e. cummings
i like my body when it is with your
body. It is so quite new a thing.
Muscles better and nerves more.
i like your body. i like what it does,
i like its hows. i like to feel the spine
of your body and its bones, and the trembling
-firm-smooth ness and which i will
again and again and again
kiss, i like kissing this and that of you,
i like, slowly stroking the, shocking fuzz
of your electric fur, and what-is-it comes
over parting flesh … And eyes big love-crumbs,
and possibly i like the thrill
of under me you so quite new
ps: mednozje misli je naslov knjige petre hrovatin.
selitev preteklosti.
med selitvijo sem nasla se par stvari, ki niso moje, so pa vcasih bile v lasti kaksne od mojih bivsih. ena je pri meni pozabla (pustila?) hlacke, spet ena druga tshirt, se vedno imam zapestnico ene, ker mi jo je posodla par dni preden sma sle narazen in ji se nisem imela priloznosti ji jo vrnat (stanuje na drugem koncu sveta).
osebno ne dajem veliko pomena predmetom in sploh me ne moti, ce ima moja trenutna punca obleceno majco, ki jo je dobla na potovanju po grciji z bivsim/bivso. kdo bi si mislil, vsi imamo neko preteklost in popolnoma logicno je, da nam od preteklosti ostane kaksen spominek. pa ce smo ga sami spakiral, ko smo odhajal, ali ce je preprosto ostal v opozorilo.
seveda sem naletela na punce, ki se s tem misljenjem niso strinjale niti pod tocko razno. npr: tshirt je imela oblecen vsaj 48 ur, se spala je v njem, a ko ji omenim, da mi ga je dala bivsa se zacne obnasat kot da je tshirt iz gorecega jekla in ga ni mogla slect dost hitro. zavijanje z ocmi je bila moja edina logicna reakcija.
in glede na to, oz. mogoce tocno zaradi tega?, da predmetom ne dajem velike vrednosti, so tudi darila z moje strani dokaj poredka.
ce dam kaj, potem dam to iz srca. pa ceprav to ni najbolj romanticno darilo in preprosto nekaj, kar ona potrebuje in si mogoce v tem trenutku ne more privoscit. ali pa je to rdeca zapestnica, ki izgleda kot del vezalke in sploh ne fancy, ampak mi ta oseba veliko pomeni in bi rada, da ima na sebi nekaj, kar bi jo mogoce spomnilo name. (niso tatuji za vse.) (zalosten podatek: to rdeco zapestnico sem dala stirim osebam; ena jo je vrnila, drug jo je izgubil, tretja jo je nekam zalozila in cetrta jo je dala dol, ker ji ni vsec obcutek, ko je zapestnica mokra.)
poanta posta:
zakaj ljudje tako radi vracajo stvari, ki so jim bile dane iz srca?
v trenutku, ko je bila stvar podarjena, je bilo med nama vse vredu. ti si imela rada mene, jst tebe, v tistem trenutku je to bila moja gesta, da ti te obcutke tudi pokazem. samo zato, ker so se obcutki cez cas spremenili, to se ne pomeni, da so vsi pretekli trenutki zbrisani. mogoce sem naivna ampak res ne razumem taksnega obnasanja. kaj tocno dobis od tega, da das stvari v vrecko in mi vrecko pustis pred vrati? ce bi jst te stvari hotela nazaj bi ti bila rekla, se ti ne zdi? torej, ali jih obdrzis ali pa vrzes stran, ker jst jih res nocem.
ce pa se ze gremo to igrico vracanja stvari, potem pa bodi vsaj tolko in vrni res cisto vse, ne samo tisto za kar nimas vec potrebe.
…
sve sto hocu to si ti ti ti sve sto hocu to si ti ti ti sve sto hocu to si ti ti ti sve sto hocu to si ti ti ti
..and..cus
and when she grips my head with her hands and bites her lower lip and i feel her fingers on my neck and i hear her moan and silently whisper my name and i wish she would just squeeze a little harder cus i dont want this night to end cus we both know tomorrow it will all change cus this will be forgotten cus shes there cus im here cus maybe this was never meant to be.
the leaning tower of mojbalkon
preseljena.
faking koncno.
tisto mrzlo pricakovanje.
ko sledis vsakemu milimetru sline, ki si jo z jezikom porinila iz ust, si ogledujem tvoj obraz, nasobljene ustnice, polne oci, in skoraj ze odplavam nekam v prejsno noc, nekam v tisti drugi orgazem, ko naenkrat med nogama zacutim mrzloto te kaplje in pomislim:
“res ni potrebno.
vedno in vsakic me naredis tako mokro, da mi je ze nerodno.”
miljon obcutkov v devetnajst teh.
za razliko od vecine ostalih potovanj je na temle nastalo bore malo fotk, baterijo fotoaparata ni bilo potrebno extra filat in dodatno spominsko kartico sem zraven nesla cisto nepotrebno.
mogoce, ker sem nekje prebrala, da bi bilo pametno se dolocenih zadev spominjat kako drugace kot prek thumbnailov v mapi s fotkami. in sploh, nismo vsi fotografi, in ta pretekli teden sem jaz bila na “cas zame”.
vecina nastalih fotk je sla direkt v kos za smeti, par prezivelih spodaj.
besede zate.
s cigareto med prsti sedis manj kot dva metra stran od mene, disis po morju, ceprav si bila pravkar pod tusem, veter ti lase piha na obraz, in cez par treutkov jih bos zacela zvijat s prsti. in ce bi lahko, ce ne bi bilo okoli ljudi, bi sla dote, zarila prste v tvoje lase, te potegnila k sebi in prilepla svoje ustnice na tvoje.
tko pa bom se naprej pila kavo iz glinaste posodice, ki je ze zdavnaj izgubila okus po jogurtu, ti sledila z ocmi, ko se bos sprehajala mimo mene, in upala na tist zaljubljen pogled, ki ga vidim samo jaz.
danes sem zadnji dan tukaj. to mi je postalo jasno zjutraj, ko sem dobila potrditven sms od goopti prevozov.
mislim, da bi z lahkoto ostala se en teden.
jutra so polna zbujanja s tabo v objemu, ko se naguzis k meni, pobegnes pod tus in mi, meni se celi zaspani, das dva extra mokra in od vode hladna poljuba. ko se par ur kasneje le spravim iz postelje, se pocasi sprehodim po stopnicah eno nadstropje nizje do kuhinje, kjer me pricaka ze skuhana kava, tvoje zagorelo telo, in nasmeh, ki me vcasih spravi v neroden polozaj.
sledi polezavanje, jutranji pogovori z ostalimi prebivalci bajte, ki nimajo ne repa ne glave, ampak so vsako jutro cisto zadovoljiva mera komunikacije. v dolocenem trenutku se zacne cutit tist obcutek nemira in vznemirjenja, ko se priblizuje ura odhoda na plazo. surfi in neopreni se spravijo v jeep, malica in kreme za soncenje v rugzak, pocasi nakapljamo do ulice, do jeepa z duso, ki je videl ze prevec kilometrov med vulkanskimi skalami ob morju na prasnih vijugah, katerim tukaj radi recejo “cesta”.
ko po uzivaskem off-road experience-u in ko me ze ornk boli roka, ki sem jo imela zagozdeno med tvojim kolenom in nekim ostrim delom zadnjih vrat jeepa (ti se ze sama dovolj poskodujes), le prispemo do odseka obale s kul zvenecim imenom (sharky, rocky, flag beach, itd). s strehe se zlozijo surf dile, parkrat se pretegnes, navleces nase rdece-crnega shortyja (to je neopren s kratkimi rokavi in hlacnicama do nad kolenom, so me izucili), pograbis svojo spicasto dilo, mi das lupcka, se nasmejes, ko ti recem, da pazi na morske jezke, in picis v vodo.
sicer sem te poskusala parkrat ulovit v vidno polje, ampak tam na koncu horizonta ste vsi enaki; male crne pike sredi miljon hektolitrov slane vode, vsake tolko nekoga zmanjka, ker ga je pravkrar pojedla velika kolicina bele pene, a slej al prej se vam pridruzi v neskoncnem krogu cakanja na perfektn val.
voznje v zadnjem delu jeepa so mi bile najljubse na poti nazaj.
z mokrimi lasmi, vroco kozo in tistim zmatranim pogledom si se naslonila na moja kolena, in se preden smo prisli do tretjega ovinka (in teh je veliko) te je zmanjkalo. a vedno si najprej prste zarila nekam pod moja bedra, se me oprijela, in na ta trenutek sem cakala; v tistem trenutku si bila najbolj moja.
ja, mislim, da bi lahko ostala se en teden.
pravis, da dolocene zadeve noces prebrat na blogu, da jih hoces slisat v zivo.
ampak, kljub parimi odstavki predigre, te besede si slisala ze vsaj enkrat;
hvala za lep teden.
#aves ono, ko
te zbudi iz popoldanskega pocitka s fenomenalnim orgazmom, potem pa skoraj zaspi nazaj, ker je se sama komaj bila budna?
no, to…
je
ful
faking
dobro.