Tisočkrat sva se poslovile in nekako
vedno našle pot nazaj. Čeprav je pot vedno bila
trnova.
Pogrešanje na obeh straneh, neizživete
obljube, fantazije o nekem življenju, želje, pričakovanja.

Priznam, vztrajala in upala na “naju” sem
veliko predolgo, da bi še bilo trohice
dostojanstva v tem.

Pomilovanje? Žalost?
Kaj me je držalo?
Poželenje?

Težko je reči ne, če imaš samo v letošnjem albumu
več kot 400 slik njenega obraza, 112 slik
dekolteja in beder, 17 slik njene..
Sla je bila tam. Še vedno je. Vsakič me je
tako surovo povlekla nazaj, medtem
ko je sama vztrajno podirala mostove med nama.

Vsakič sem stopila na mino in bila potolažena
z “razumem, da te to prizadane’.

In čisto vsakič je potem naredila še nekaj hujšega.
Skoraj kot tekmovanje, “poglejmo, koliko Ana še lahko
požre in vseeno pride nazaj”.

Nekaj, kar me je še bolj rezalo, še bolj bolelo, iz
mene povleklo huronske krike, ki se jih je
ona ubranila s “čutim, da je tako prav zame”.

Nič od tistega, kar je rekla, da bo, ni.
Vse, kar je rekla, da ne bo, je.
Vse, kar je rekla, da bi samo z mano, bo zdaj
z drugo.

Najraje bi se zavlekla pod kovter in jokala,
spraševala steno, kako mi je lahko
2 leti lagala, zavajala, čeprav je tiho delala druge
plane.

Pričakujem še en udaRec.
Tisti zadnji. Da se me dokonča.

Ker se bo njej čutilo prav.