Mogoče sem pa jst bla narobe za njo
In ona narobe zame
In sva se zaljubile v “idejo o nama”.
Lažje je verjet v nekaj,
Če tega potem ne rabiš nardit, izvest, se potrudit za to
Čudovito je bilo brat njene besede
O najini prihodnosti
O tem, kaj vse bo, bom, bova
Si želi, da bi, bilo
Včasih se mi je zdelo
Kot da si je to res želela
Kako bo, ko bo ona enkrat “tam”
Nikoli nisem povsem razumela, zakaj toliko čakanja
Zakaj ne raje kot flajšter, kot učenje plavanja

Ampak ni bilo na meni, da razumem
Samo da sprejmem
Kajne?

Kajne?

In vsakič so prišli tisti tedni, ko sma bile obe srečne
Vsaj malo vesele
Da sma se videle, pogovarjale o vsakdanjih bedarijah
Nikoli nisem bila med elito
Ki je o njej vedela vse, tudi tiste ne-banalne stvari
Vsakič je prišla samo po par nežnih besed
Nežnosti
Dotikov, pogledov
Dovoljenja, da se mi z glavo zakoplje v vrat
Medtem ko sem jaz komaj zadrževala solze
Od zakopanosti v vrat do tišine z njene strani je bilo vsakič zelo malo

In potem je šla.

Ne bi smela bit na prvem mestu
Vem to, zdaj, prepozno
Žal mi je izgubljenega časa,
naključnih dotikov, ki niso pomenili toliko kot sem si želela
Namigov, ki to niso res bili
Prevelikih pričakovanj
Konca
Žal mi je konca.