>

>ponudnikov dostave hrane je v prestolnici malo morje. bi rekla, da jih je kot rusov, ampak ruske hrane pa v ljubljani res nimamo. (ali pac?) k tej maljardi ze obstojecih pa se vsake par mesecov pridruzi se vojska novih, ki se trudijo obdrzati nad gladino. kaj ces, proti klasiki in tradiciji (halo pinki ali halo katra) je tezko tekmovati. ljudjo smo bitja navade in kljub temu, da je pri kitajcu vcasih potrebno na hrano cakati tudi do 2 ure, bomo pac do takrat se posesali stanovanje, umili okna, dali prat vsaj tri zehte umazanih cot in v miru pogledali zadnjo epizodo “prepisanih“.

me je pa ze pred casom navdusila pizzerija dobra vila.
ze prvo narocilo pice stirih sirov je bilo a) hitro dostavljeno in b) fenomenalno dobro. njihove bele skutercke lahko vidite po siski, bezigradu in centru (sori, vic). enkrat smo ob narocilu sicer povedal, da bi placal s kartico – dezevalo je, ni se nam dal do bankomata – a je tip pozabil pos terminal. pustil je hrano, zazelel dober tek in se vrnil pol ure kasneje, “da vam pustim v miru pojest”. 10 tock za prijaznost dostavljacev.
hrana sicer ni najcenejsa, a je zato se najbolj okusna. njihov dunajski orjak je RES velik, s kolegom sma se dobro utrudila pri zvecenju. in ker mi prejsn dan ni bilo do celotedenske zaloge pomfrija in dunajca, sem si raje narocila hamburger. prilogo bi tokrat lahko brez problema crtala, ker tale spehburger je bil vec kot nasiten.

njihovega slogana “ampak dobro, ampak hitro” se vedno ne razumem, ampak ni vazno. vem, da bomo tu se veckrat narocil. mogoce naslednjic le pride na vrsto aviacija.

>odkar sem prvic pogooglala (oz. v tistih casih smo se uporabljali altavisto, ask.com in yahoo!) “osx dock alternative for windows” sem totalno navdusena nad stardock objectdock.
obozujem minimalizem na namizju, tako da posledicno sovrazim ikone. edini ikoni, ki prezivita genocid z delete gumbom, sta kos za smeti (preimenovam v smeće) in bliznjica do mape “swega i swasta”. v to zadnjo dam cisto vse, kar se nisem pokategorizirala. vem, da bi lahko do programov prisla tudi preko start menija, ampak za tega vsi vemo, da je pomanjkljiv. nekateri programi sploh ne naredijo vnosa v meniju, drugi so pod imenom tvrtke, ki je naredlo program, tako da se iskanje zavlece, itd.

iz glav inzenirjev iste tvrtke pa je ze pred casom prisla aplikacija fences.
sicer sem jo za poskusno voznjo dol potegnila za parkrat, ampak nikoli instalirala. sedaj vidim, da je to bila manjsa napaka. fences je namrec ena boljsih aplikacij za upravljanje z ikonami na namizju.
ikone si lahko po njihovi koncnici ali namembnosti (recimo, razlicni projekti) spravimo v razlicne skupine, iz njih naredimo “ograje” (ce se ze gremo prevajanje), in te po zelji skrijemo ali prilepimo na namizje (ostane vidna, tudi ce skrijemo vse ostale ikone na namizju). v Pro verziji programa (ima slucajno kdo link?!) lahko nastimamo tako, da se ikone same “postavijo” v doloceno skupino, npr: ob shranjevanju na namizje bo sla .jpg datoteka avtomatsko v “slike”, .pdf v “pdfi”, .avi v “media”, in tako naprej.
prav tako lahko vse ikone na namizju skrijemo s preprostim dvojnim klikom in esc tipko. vem, to isto funkcijo imajo tudi windows, ampak spet imamo opravka z nepotrebnim desnim klikanjem.

tole grupiranje ikon, katere hocemo imeti na dosegu miske in enega klika, pride se najbolj prav pri igranju igrc. kako to? veliko iger namrec pomanjsa ali poveca resolucijo namizja. vsi vemo, da se v teh primerih, ikone prestavijo kar tam nekam v tri krasne, in ce imamo sreco bodo se cisto napacne velikosti. fences si velikost ikon in lokacijo le-teh zapomni in jih ob ponovni nastavitvi resolucije namizja postavi tocno tja.

kljub temu, da obstaja maljarda podobnih aplikacij (recimo 3D varianto Bumptop, kjer si namizje predstavljamo kot sobo, po stenah katere potem “lepimo” ikone, jih premetavamo, zlozimo eno na drugo, itd), ampak mislim, da bi se lahko to aplikacijo prav zaradi svoje “lahkosti” mirne volje dodalo na seznam ninite.com.

>danes zjutraj ob 9h….. ja, to je JUTRO!!….. me je kolegica, ki zivi 2min stran, zbudila s klicem in enim najbolj butastih vprasanj sploh.
da se popravim: ob tisti nehumani uri se je to vprasanje zdelo butasto. sedaj, eno kavo kasneje, z umitim obrazom in scetkanimi zobmi, pa se mi vprasanje zdi zelo dobro.

ker imam na twitteru med followerji (in na to sem celo micken ponosna) folk, ki je v tech svetu tako zelo savvy, da nove aplikacije ustvarjajo skoraj po tedenskem redu, in ker sem bila malo lena (ce smo ze iskreni), sem povprasala njih. v roku parih minut sem ugotovila, da imam najblizji bankomat 90m zracne linije od stanovanja.

yay for internet!

.
.

1. nacin: vecina bank ima na svojih uradnih straneh tudi seznam bankomatov. kar nekako pride v postev, ce se vam ne da placevati tistih tax za vzdigovanje na bankomatih drugih bank, in/ali ce so najblizje banke barabe in ne dovolijo uporabnikom drugih bank kakrsnekoli operacije z njihovimi bankomati. pfuj!
moja banka (cjele!!) sicer ima seznam vseh svojih bankomatov, ampak to mi ne pomaga veliko, ker ima v ljubljani tocno enga. yay. (not.)
dostopni podatki: naslov.

2. nacin: bankomati.net – stran, kjer so zapisani vsi (znani) bankomati, prikazano je stanje (ce deluje ali ne), maticno banko, ulico in povezavo do najdi.si zemljevida, tip sprejetih kartic. skratka, ni da ni.
ta stran pride super fenomenalno prav, ce tocno vemo, katere ulice so okoli nase. no, jaz nimam pojma. vem ime moje, sosednje in da je v blizini orto bar.
dostopni podatki: zgornji odstavek.

glede na to, da je vprasanje bilo “kje je NAJBLIZJI bankomat”, pa se mi najbolj dopade
3. nacin: preko odpiralnih casov in njihovga iskalnika. niz “bankomat blizu <ime ulice>” mi je v sekundi pokazalo kteri bankomat je najblizji moji trenutni lokaciji. od kje jemljejo podatke ne vem (mogoce kar iz bankomati.net?), a preprosta primerjava podatkov na zgornji povezavi pokaze, da so podatki enaki/tocni.
dostopni podatki: naslov. a v kombinaciji z zgornjo povezavo je tole super stvarca.

youre welcome.

>da sem ornk navdusena nad rap, hip hop, soul in rnb glasbo sem IMHO povedala in nakazala ze kar velikrat. in ker se mi, za razliko od veliko prijatlov, ne da konstantno po torrent straneh skakat in iskat novo muziko za dolpoteg (© joker), se raje skonektam na kaksen radio in se pustim prijetno presenetit.
presenetit me pa sploh ni tezko. muzike je namrec tolko, da glava boli! najveckrat gredo skoz celi seti, ko ne poznam vsaj enega elementa pesmi – izvajalec, pesem, verzija, album, ipd.

zadnja zelo uspesna najdba je laid back radio. pravijo, da se fokusirajo na vse stvari povezane z urbano kulturo, pa ce je to glasba, umetnost, lifestyle ali karkoli drugega. kar se glasbe tice vrtijo vse najtaboljse urbane hite zadnjih 40 let.
projekt se je zacel leta 2002 kot enourna radijska oddaja na lokalni postaji iz bruslja. oddajo vrtijo tudi na hrvaskem radio 057, vsako sredo med 10 in 11 zvecer. vse preostale ure tedna jih lahko poslusate preko interneta s pomocjo njihovga kjut playerja (.air, download). ce ste dejavni tudi na twitterju se lahko automatsko povezete s svojim racunom in razglasite svetovnemu spletu, ce se vam kak komad extra dopade.

da ne pozabim omenit se turskega presenecenja, soul sendikasi. tedenska radio oddaja, ki vrti old skool funk, soul in rnb. enourne podcaste si lahko dolpotegnete z njihove strani. sicer med komadi nekaj lapajo po tursko, itaq, ampak se da lepo zignorirat, ker le-tega ni veliko.

od slovenskih radijev sta mi najbolj blizu 1) radio nula. ceprav je ze standard playlista zelo dobra za usesa, pa sem zadnje tedne vedno bolj redna gostja njihove one love postaje (.m3u link); in 2) radio tartini (.pls link). glede na ime sem pricakovala klasicno glasbo (d0h), ampak hvala bogu sem se popolnoma zmotla. vrtijo fenomenalno mesanco “acid jazz | africa | blues | chillout | cool | dance | downtempo | dub | electronic | funk | groove | hip hop | house | jazz | latin | lounge | rap | reggae | soul | trip hop”. (ja, tudi meni se zdi, da opis izgleda kot scrabble tabla za keyworde.)

pa veliko dobre glasbe!

>prejle se sprosceno, kakor se za taksno pozno uro spodobi, sprehajam po galeriji ene izmed mojih ljubsih zena v svetu erotike, jiz lee. men ona sicer niti ni atraktivna, ampak dandanes je na dosegu prstov taksna superduper tehnologija in je znanje fotografov taksno, da bi se iz mene naredli sexbombo! sem pa ze parkrat vidla njene crnobele fotke, kjer so poza, kompozicija in svetloba taksne, da me resno zrajca in me potem ne mine dokler.. ja.

prejle pa gledam enga izmed njenih starejsih fotoses’nov in zagledam…..
WARNING! 1) NSFW; 2) EWWWWWW…….
tole sliko.

okej, sedaj vam pa dam par minut, da se spravte k sebi.
ste ze?
ja?
bo slo?

okej, nadaljujmo.
gremo na temo, katero sem v zadnjih tednih bila primorana obdelat veliko preveckrat = britje. tam, tam in vsepovsod.
• pod pazduho – se kao brijemo vse. je res? ce ne stejemo v to spanke in francozinje, te so razred zase. te postavijo se tako radikalnemu feminizmu totalno novo raven, in le-teh se nocem dotaknit niti s 5m dolgo palico! pa resno no! kako tocno se kakrnakoli poanta ali zahteva po enakopravnosti pokaze (res) macisticnemu svetu s tem, da se ne pobrijejo pod pazduho, dajo gor tanktop majico in svetu pokazejo svoj razkos? ja, okej. vsi se strinjamo, da se zenske veliko preveckrat “narihtajo” samo za potencialnega partnerja (pa ce je ta moskega ali zenskega spola). ampak, a naj ne bi bila fora v tem, da se zrihtamo zase? da se me bolje pocutimo? da se me dopademo sami sebi? (da se o higieni niti ne menimo!) in ne, ne bom ti verjela, da tebe dlake pod pazduho ne motijo in da so ti celo vsec, pa ce bos govorila tako dolgo, da bos modra v obraz. ni sans.
• noge – sej vsi vemo, da je zima, da se zaradi mrazu vecinoma nosijo dolge hlace ali pa vsaj zabe pod krilom, in da se itaq nic ne vidi. ampak zakaj tocno si nekatere vzamejo dopust v teh mesecih? ne mi rect, da te bo manj zeblo v noge, ker tiste tanke dlake ti ne bodo nadomestile dolgih gat, vseeno kolko kitk bos lahko naredila iz njih. in ja, vsaki se zgodi, da nismo perfektno pobrite cisto vsaki dan v letu, ampak nekih rekordov pa spet ne bomo sli podirat, a ne? mene osebno odvrne karkoli imet z zensko, ki se ji zdi vredno zase skrbet samo med poletnimi meseci, ko hodi naokoli v kratkih hlacah in/ali krilu. a to potem tudi pomeni, da si zobe umije samo takrat ko ve, da se bo z nekom pogovarjala osebno? …. *bruh*
• vsepovsod – tule se pa situacija malo zaplete a istocasno postane malo bolj liberalna, vsaj z moje strani. medtem ko za prvi dve lokaciji trdim, da bi morale biti redno urejene, je pa tale odvisna od osebnega okusa zenske. torej, ne od mene. meni se, recimo, ne dopade, ce je zenska ali totalno pobrita ali pa sploh ne. ce nima niti ene dlake, potem imam filing, kot da se dol dajem z otrokom. prevec me spominja na malo puncko, in to mi je mimo. ce pa ni pobrita sploh, (ne recem, da mora biti neki zapleteni vzorec dedka mraza, metuljcka ali mojega imena) takrat pa mi izgleda kot da ji je za tisti del njenega telesa cisto vseeno. in ja, je razlika med ‘urejenim’ in ‘lej, dzunglo iz afrike!’ trikotnikom!

osebna preferenca? tako zame kot zanjo? |. manjsi nasvet: ce se ze spravimo imet |, dajmo potem zanjo tud skrbet. ja, dopade se mi ‘it dol’ na zensko in v temle primeru dreitagebart ni zazeljena. malo prevec pika, moj jezik je dokaj obcutljive narave.

>jonasov blog zapis o predrzni (in uspesni) zahtevi pop tv o odstranitvi videa je tule, filmcek si lahko ogledate spodaj, filetic pa je shranjen na .io.

>doooolg nazaj je jonas prek twitterja rekel, da je od microsofta dobil par diskov windows 7 in da jih ima nekaj za podarit. ce si je kdo zazelel originalnih winsov mu je moral edino namenit en tvit s svojo srceparajoco prosnjo in obljubiti, da bo o stvari tudi nekaj spisal. (v tem primeru je torej bilo potrebno tudi imeti blog, al pa vsaj dokaj potrpezljive followerje, ki ne bi zamerli vsaj 20 tvitov recenzije winsov.)

izkusnjo z instalacijo winsov sem ze imela, in se mi res ni dalo se vse enkrat, ampak z ORIGINALNIMI winsi naj bi slo vse vredu, a ne??
instalacija je potekala brez zapletov, parkrat smo pritisnal next in dobro uro kasneje je to blo to.
kar mi je najprej v glavo padlo? da se je vecina driverjev nalozila sama, tako da od asusa cd z driverji sploh nisem potrebovala. edini driver, katerega se moram najti, je za funkcijske tipke za glasnost. vse ostale delajo. cd je namrec skupaj spravljen samo za visto, na win7 ga niti ne morem uporabit. bedarija, ampak okej, bomo ze nasli.

in kako je win7 drugacen od viste? hm. ne vem se.
• ikone so po defaultu VELIKO PREVELKE za moj okus, hvala bogu, da deluje isti princip kot v visti (Ctrl in kolescek na miski).
• ozadja za namizje so se za mojo psihadelicno sestro prevec cudna (le kaj je njihov dizajn oddelek kadil, in ali nekaj tega dobim tudi jaz?!).
• aero tema se mi tudi v visti ni dopadla, tako da smo ta transparentna okna ugasnal. “aero peek” zadeva izgleda veliko prevec kaoticna, do “aero shake” in “aero snap” pa tudi ne gojim prevelkih simpatij.
• windows explorer je se ena izmed tistih “preprosto dela” funkcij. plus, za vecino medijskih datotek obstaja preview opcija. sicer sem vseeno instalirala everything, ampak tale explorer se mi vedno bolj dopade.
• internet explorerja 8 se se vedno izogibam kot kuge in je na kompu instaliran samo za svrhe testiranja spletnih strani. drugace se strinjam z preimenovanjem, da je iex le orodje za dolpoteg firefoxa ali safarija.
• novost pri windows live messengerju je ta, da lahko glavne funkcije sedaj vidite tudi v start meniju (slika).
• stvari brez katerih lahko brez problemov prezivim: vse v windows live essential app pack, post-it notes (izgledajo extremno bedasto, in po namizju si res ne nameravam niti virtualno lepit rumenih listkov), windows media center (ceprav so vse napakice iz vista verzije spolirane in da kao naj bi vec tolkrat prislo do obesanja sistema, imam se vedno veliko raje vlc in winamp).
• na zacetku mi je sel malo na jetra ta “action center” ampak se ga da nastimat tako, da ne tuli ob vsaki manjsi spremembi.
• ziher obstaja se maljarda sprememb pri networkingu, varnosti, hardware-u in podobnih zadevah, ampak meni je trenutno glavno samo to, da brez problema delajo notepad, winamp, cs4 in internet. brez ostalega lahko prezivim.

najvecji plus, ki sem ga do sedaj odkrila, je ciste vizualne nravi: ta novi taskbar mi je fenomenalna pogruntavscina! sedaj se pac vse pogrupira (ce imate tko nastavljeno) in ikonce nimajo zraven napisa. kar v bistvu pomeni, da je taskbar poln majhnih ikonc, kar je super duper kul za minimaliste kao ja.

in evo. prejsni vikend sem na kompu imela PRVIC v zivljenju instalirane originalne winse. (sicer je s kompom ze prisla instalirana vista home edition, ampak le-ta je bila v portugalscini, tako da smo nalozli anglesko. potegnjeno s torrenta, itak. enter automated activation crack.)

a, kakor je bilo ze v prvo s piratsko verzijo, tudi to veselje ni trajalo dolgo. windowsi so se hteli aktivirat, sigurna v legalnost zadeve kliknem ‘da’ in… ja, nic. kljuc ni bil pravi. da naj poklicem microsoft help line in bojo oni pomagal resit. ampak ana ne bi bla ana, ce bi bolj verjela v pirate in njihove sposobnosti crack-anja. dol potegnem neki 7loader, instaliram, zazenem, napise ‘patch successful!’ in da je potreben reboot.

in ponovijo se tiste velke rdece crke ERROR izpred parih tednov. hvala bogu za asus recovery particijo!
ponovna instalacija, do ponovne potrebne aktivacije imam se 22 dni, v tem casu pa ze dobim nekoga iz microsofta na linijo (po nasvetu jonasa, ki je izgleda imel iste probleme) in imajo, da uredijo tole rocno.

all in all?
win 7 so kul, drasticnih razlik od viste ni, je pa zato veliko vec tistih “u, lej, ko res dela!” momentov.

>zjutraj ob kavi, ko se svet se ne vrti in ko se mi se res ne da delat, takrat najraje preberem casopis. pa ce je to 3 tedne stara sobotna priloga, city magazin ali katalog za lidl. nekaj kar spravi malo crk v mojo, drugace dizajn orientirano, glavo. ko so pri delu zaceli dodajati tistih par strani the new york times casopisa sem ugotovila kako zelo pogresam brati novice v tujem jeziku. sej delo je vredu, in tudi se mi prav dopade narihtat tist velki format od casopisa v A5 verzijo (zakaj se nekateri stepete s casopisom samo zato, da pridete do kronike, mi ne bo nikoli jasno.), ampak drugace je nekaj prebrat v tujem jeziku. zadnja leta sem seveda bila navajena na portugalscino, in ni sans, da kje tle zahaklam público. new york times se sicer da dobit, ampak ga nikoli nisem sla iskat, nemski casopisi pa stanejo veliko prevec za potesitev te moje male razvajenosti.

in tle zelo prav pride spodaj opevani programcic!

eden najbolj znanih ameriskih dnevnikov, the new york times, je ze pred parimi leti na voljo dal svoj “reader”. takrat je bila zadeva sicer stabilna, ampak bedasta za uporabo.
pred parimi meseci so to napako spremenili in koncno izdali 2.0 verzijo.
kaj se je spremenilo? tista ta glavna stvar: navigacija! med clanki in med stranmi clankov se namrec lahko sprehajamo samo z uporabo smernih tipk. ni vec potrebe po klikanju za dostop druge sekcije. aja, interface je tudi malo lepsi in minimalisticn. 2.0, skratka. (ja, puno je sivih gradientov.)
aplikacija je sicer na voljo zastonj, ampak za celotno vsebino se je potrebno registrirat (drugace imaste na voljo zadnjih 7 izdaj). gratis so dostopni samo clanki z glavne strani in biznis sekcije, krizanka, ter novice v slikah in videu (tu se mi se najbolj dopade oddaja city critic, kjer reporterji odkrivajo in predstavljajo dele in usluge mesta, katere drugace ne bi niti opazili. tokrat je, npr, bila oddajo o lost&found pisarni podzemne zeleznice. nekdo je res prinesel bankovec za 100 dolarjev kot najden objekt. sweet.). celotna vsebina je na voljo za priblizno 15 dolarjev na mesec, kar je se vedno veliko manj kakor priblizno 40 dolarjev, kolikor bi prisel ta cajtng v redni dnevni prodaji.

se tehnicni info: bazira na adobe air (s tem bo veliko folka opustilo idejo instalacije, a ne?), in obstajajo verzije za vse tri (najbolj znane) operacijske sisteme.