popolnoma si lahko predstavljam (mogoče zato, ker sem si že tolkrat v zadnjih dveh tednih, ker mogoče se nikakor ne uspeva videt, mi pa večino baterije na telefonu požrejo smsi), kako bo, ko jo naslednjič vidim:
sedela bo na drugi strani mize, čisto po njeno, kadila fensi tanke cigarete, ker je družabni kadilc in trenutno je v družbi, tako da je razumljivo, jaz pa se bom pretvarjala, da mi je za njo in njeno družbo popolnoma vseeno, ker mi je nerodno in potem se obnašam kot idiot, da je pivo danes še posebej dobro in da je pogovor o njenih potovanjih in dogodivščinah tako zelo zanimiv, da nimam časa je niti pogledat, ker me njene besede popeljejo nekam v melanholijo z mojih potovanj in morala ji bom parirat z neko zgodbico, ki jo bo totalno navdušla in si ne bo mogla kaj, da mi ne nameni enega tistih njenih dolgih pogledov, ki povedo presneto več kot vsi polnočni smsi. v tistem momentu bo obema jasno, da se mi vsi ti polnočni smsi zdaj vrtijo v glavi. sicer jih poskušam ignorirati, a neuspešno, ker je dovolj že to, da samo pomislim na njene ustnice in njene temne oči. ustnice, ki so me včeraj ubijale med njenim pripovedovanjem o nekem mestu, ki ga pod nujno moram it pogledat, ker tam hočejo s socialistično arhitekturo mesta celo nekaj nardit, ne vem, kaj točno, ker si je parkrat popravila lase za uho in izpostavila vrat in vsa koncentracija in pozornost, ki sem ju imela, sta izginli takoj naslednji moment. med gledanjem v mizo ali v tla ali v mimoidoče ali v steklenico piva ali po navideznem iskanju natakarice, jo bom parkrat pogledala direkt v dekolte, ki ga sicer skriva, ampak ima oblečeno dokaj ozko bluzo tko da, ja, eh, ana, daj no, ne bit takšna, skoncentriraj se! poslušaj, kaj ti pravi in poskušaj ne odplavat nekam v svet, ko jo primeš za roko in odpelješ do bele klopce na levi strani ljubljanice, objameš njen obraz z rokama, potegneš bližje, končno občutiš to, o čemer si celo sanjala, in, ja, ni panike, idi do frendice, ker te je tako lepo gledat med hojo, ampak pridi kmalu nazaj,
rada te imam na drugi strani mize.

prvič je prinesla kozarec za vino. ker imam jaz samo enega.
razbil se je še isti večer.
drugič je prinesla usb ključek s filmom. ne vem, o čem se je šlo.
vem pa, kako se poljublja.
tretjič je prinesla album od gambina. rajca jo. njegov glas.
in naslanjanje na kuhinjski pult, ko me potegne za svoj hrbet.
včeraj je prinesla svojo šalco. hello kitty motiv, darilo.
zjutraj je spila kavo in jo nesla nazaj domov.
mislim, da ne pride več.

priprta vhodna vrata so me presenetla, priznam, vsaj za moj prvi obisk. a ne bolj kot prizor, ki me je pričakal v spalnici: naga, na vse štirih, pogled drži dlje kot še sprejemljivo za mojo sproščenost. slečem jakno, občudujem njeno telo, kratki črni lasje povdarijo njene ličnice, in fak, kako sem živčna. prime me za boke, odpne gumb in potegne dol zadrgo. če bi bila tip, bi že zdavnaj imela trdega. sklonim se, hočem njene ustnice, njen jezik, ampak se umakne. iz sebe spravim samo dolg izdih.
nakaže, da pridem bližje.
klečim za njo, poskušam naredit nekaj, karkoli, a me vsakič ustavi.
“bom jaz.”
nastavi se tako, da ima mojo nogo med svojima in se drgne ob njo.
“bom jaz.”
malo sebično, a fantastičen prizor, direkt za pornhub, kategorija POV.
“bom jaz.”
usta imam odprta, poskušam sformulirat kakšno besedo, a izgledam bolj kot riba na suhem.
“bom jaz.”
ne vem, kdaj sem nazadnje pomežiknila, tudi usta imam že popolnoma suha, vsa tekočina se zbira nižje.
“bom jaz.”
stegnem roko na njen usločen hrbet, potujem nižje do njenih ritnic, primem za fukročki, potegnem bližje.. in se umakne.
“bom jaz.”
bom jaz.
bom jaz.
bom jaz.
bom jaz.
faaaaaak, okej, pol pa daj!
in je res, čisto sama.
del nje nesem s sabo domov, na črnih hlačah.
še dobro, da je tema.

imam najbolj potrpežljivega mačka na svetu.
no, en je tak, drug je lena stran hudiča.
also, če bi želel ostat na tekočem s to ekstra pomembno zadevo, do follow > @obzadnjemznaku

“Ne vem kolk dolg sm tiste gate cufu dol s tebe.” S spomini praznujeva 9 let.
— Mateja (@Mat3ja) April 11, 2015

v naslovu je twit, ki me je spomnil na njene “sex-proof kavbojke”.
totalno ozke kavbojke, približno 1% večje od kože njenga telesa. nek mehek jeans, ki se nikakor ni hotel lepo zrolat ali slečt (brez prestavljanja postelje, ko so se kavbojke oklepale gležnja), preko prvega gumba še nek kos tekstila s še enim gumbom, in zadrga, ki večino časa ni hotela sodelovat. tiste scene iz filmov, ko tip punco porine ob steno ali kuhinjski pult, strga z nje srajco, da so leteči gumbi skoraj smrtonosno orožje? no, te scene midve ne bi zmogle odigrat. za tiste kavbojke so včasih bile potrebne jaws of life. (punce, če ste hlače gor dobile z držanjem diha, ležanjem na tleh in gimnastiko, verjemite, da bo moje delo še trikrat težje to z vas spravit, in ne, točk za stil ne bom dobila.)
hlače same bi jaz sicer izglasovala za nacionalni zaklad. še dandanes, ko jo vidim v njih, najdem nek nov način na katerega povdarijo njeno natrenirano rito in bedra, ki so komot stisnile življenje iz mene. (in ko jih obleče v kompletu z belo srajco in svetlo rjavim reklcom, uff, ajme meni.)
ampak priznam, da sem postala živčna čisto vsakič, ko je prišla do mene oblečena v te kavbojke. obe sva vedli, da jih bo slej ali prej slekla, in mislim, da sma včasih prav čakali, da vidiva kako se bova tokrat spustile v to komedijo. preprosto ni bilo nobenga elegantnega načina jih slect. njej rečt, da jih sama sleče, je bilo v prvo zelo zelo seksi (uff x2), sedmič pa je tudi njej že blo zoprno in odvečna ovira do užitka. sej predigra je fajna stvar, ampak če daš v predigro še frustracijo, potem to ni več predigra ampak opravilo.
še dobro, da so se stvari med nama kmalu zatem ohladile.
sem že brusila škarje.

z večjo lahkoto kot sem pričakovala (pa saj njej vedno vse pustim), me obrne na hrbet in se mi vsede v naročje. z eno roko mi objame vrat, z drugo se pridrži na varni razdalji, mojo roko strese s svojega še vedno seksi telesa in s čudovitim nasmehom reče:
“brez skrbi, vem, kaj delam. nič se ne bo poznalo.”
ja.
mogoče bo morala še malo delati na tehniki.

včeraj ponoči si me pustila zaspati samo, z nogama
narazen, tvojim vonjem pod mojimi nohti in prav
fascinantno rdečico na vratu. vedno si me rada
markirala, pa čeprav samo z besedami.
pridi nazaj, da ti rečem “še”.

noup *levo*
noup *levo*
že *levo*
noooooup *levo*
tebe poznam *levo*
noup *levo*
noup *levo*
hm *desno*
ja *desno*
noup *levo*
ha, ta je tud tle? *desno*
že *desno*
ni šans *levo*
totalno *desno*
rečmo *desno* *match*
mogoče *desno* *match*
noup *levo*
noup *levo*
že *levo*
že *desno*
noup *levo*
*izklopi gps*