>(sicer sem tu sele par dni, ampak vem, da ce bi bila tu se vsaj en teden, da bi se tole res zgodilo.)

zbudim se okoli 10h, pocasi odpravim do kopalnice, izognem mokri brisaci, ki visi s tus kabine, umijem obraz z mrzlo vodo, med gledanjem v ogledalo naslednje 4 minute scetkam zobe, grem v kuhinjo, dam kavo delta in vodo v cafeteiro, prizgem stedilnik, dva kosa kruha v toaster, maslo, ovcji sir in jagodno marmelado iz hladilnika, pograbim dva kroznika, noza in zlicki, nesem vse skupaj na mizo k oknu, spustim eno zaveso, malo preklejem sonce, ker mi sije direkt v oci, a mu istocasno izpovem mojo neskoncno ljubezen.
ko cafeteira ze pricne malo piskat, skoraj istocasno s skokom kruha iz toasterja se zbudi se kolegica, uleti v kuhinjo, najde mene z nogami na mizi, soncem na obrazu, casopisom v roki, pogledom na se eno letalo, ki leti mimo, in s tistim bedastim nasmehom na obrazu, ker sem ponoci sanjala o tebi in me vsak premik samo se bolj zrajca.

ce si slucajno kje v blizini: iz metroja gres na postaji marques pombal, po ulici med stavbama tap in axa (av. duque de loule), sekas tretjo desno, do stevilke 11-Esq (nad rjavimi vhodnimi vrati, cist desni balkon z zelenimi zaluzijami).
pozvoni dvakrat…