>jaro.
mesanec med nemskim ovcarjem in novofundlancem. svojeglavi pes, ki je postarje zavohal in zaslisal od 5km stran in ni utihnil, dok postar ni bil zvecer lepo na svojem kavcu v dnevni s pixno laskega v roki. imel je svoj pesjak (za hiso in garazo), koco pred hiso (ker je kao strazu al neki, ceprav jst nakljucnemu zbujanju sredi noci ne bi ravno rekla straza), poznal je samo eno komando (“caaaaaaaaaaaaaaaaaaaaki!!!!”) in ata je ubogal bolj kot kogarkoli drugega izmed nas (vsake tolko je pobegnil – parkrat smo mu tudi pomagali, naj se gre pes malo zalufat, in takrat ni jebal pet posto nobenga dretja, zvizganja, moledovanja, nic. ampak, kose je ata spravil k oknu in zazvizgal, takrat se je jaro domov skoraj priplazil, z repom med nogami, in brez pogleda sel direkt v koco.)
da so ga dali uspavat so mi povedal en teden po dogodku.

muki.
MOJ rjavi tigrast macek. jebac vasi. (like owner like pet? tee-hee. – daj mir, dobra fora je!) ze od malega se je zjutraj postavil pred vrata moje sobe in mijavkal dok mu kdo ni odprl vrat. potem je sel direkt pod kovter in dal glavo na mojo ramo. kjut. enkrat me je oznacil, se vedno ne vem, ce je to bil kompliment. navado je imel, da je izginil za par dni, in prisel nazaj sepajoc. izgleda je bilo vedno vec mackov pred katerimi je moral varovat svoje ljubice, ker mu je enkrat mike tyson od laskih mackov odgriznil del usesa.
ze vsaj stiri leta cakam, da pride nazaj s potepanja.

elba.
trinajstletna rjava, na pol slepa in gluha, kokerspanjelka kolegice. zaradi cudnega urnika le-te sem jo velikrat pazla in na sprehode peljala jaz. tamala bila navdusena nad lovom kamenckov, tud tistimi imaginarnimi. ce si le nakazal, da si nekaj vrgel, je ona zacela delat velke bevskajoce kroge po travniku. mislim, da folk pri hotelu union ne bo nikoli pozabil njenega skakanja z glavo naprej v tisto fontano. obozevala je paradiznik in zelje. in mislim, da ga ni hujsega filinga, kot videt psa, ki te isce po grupi ljudi.
imela je raka. jokala sem celo popoldne.