>hotelska soba je bila potrjena, karte do zagreba v zepu, happymeal (igraca!!) in kava v roki, od nekje se je prizibala se Carica, in sma sle. pravac pacific! …. okej, ce smo cist iskreni, sle sma pravac TULUM!
po dveh urah cijajzlanja koncno prispemo v zagreb, neki je hotlo piskit, ampak se nisma dale. plus, marina (ah, ti lépa marina…. ne spomnem se te sploh, sori.) je rekla, da je hotel maximalno 5 min hoje stran od kolodvora. dolgih 7 minut kasneje se je hotel allegr(i)a res prikazal.

in bil je lépi.

crni usnjeni dokaj udobni stoli v predverju, par rezerviranih mizic (ne vemo tocno za koga, ker so ble skoz prazne), ustrezljiva zena na recepciji. vsaka dobi svojo kartico in jaz se v spremstvu odrasle osebe (mmmmhm) le odpeljem z dvigalom v tretje nadstropje. ce sma mislile, da je aktivirat dvigalo tricky zadeva, so vrata od sobe cisto v drugi dimenziji. sprobale sma vse mozne verzije vtaknat kartico v tisto malo rezo na kljucavnici vrat, na koncu sma se zacela igrat se s casovnimi neznankami (ce pustis kartico v rezi skoz, jo takoj vzames nazaj ven, ce je noter par sekund, itd).
hvala bogu, da vrata niso iz jelovice, drugace ne bi sploh vidle najinga red light districta v kopalnici, 2 dcl vode za 34 kun, pogleda na industrijsko cono par minut iz centra mesta, rdecga jabolka na posebni policki sredi stene, in tistih par minut serije the nanny. do zacetka predvajanja serije je bilo se nekaj casa, in tega sma porable za praznjenje zalog rdecih bikov in fotkanje sobe.
koncno se le spravima do kino dvorane, pograbima velik lavor kokic in pijaco z mehurcki, se nastanima nekam zadaj (izgleda sma prisle mal bolj pozno, ker je bila vec kot vecina stolov ze zasedenih. upsi.), moja demonstracija alfovga nacina jest kokic ni pozel vecjega aplavza (komentarji izgleda so, ampak se jaz tega ne spomnim najbolje), in serija the pacific se je zacela.

hbo adria so dan po premieri te nadaljevanke v zda prikazali prve tri dele. na tv pride sele 15. marca.
agencija kreativni stozer iz zagreba je imela preko organizacijo tega eventa, in moram priznat, da so se ornk potrudli. ne samo glede nastanitve povabljenih, tudi hostese so bile oblecene v modo iz casa te serije. seveda smo vsi dobili tudi obvezne dog tage. za filing.

glede na to, da potrpezljivost tudi pri gledanju filmov ni moja najboljsa vrlina, ni sploh ne cudno, ce povem, da sma po prvem delu odsle iz kina. mogoce bo zadeva izgledala bolj zanimiva, ko jo bom pogledala na kompu, ampak v kinu naju tom hanks in steven spielberg nista mogla obdrzati. pravac prvi konzum po vecerjo in nazaj v sobo. do organiziranega prevoza do tuuuulluuuuumaaaa sma imele se nekaj casa in tega nisma hotele prezivet v kinu.

in potem pri meni pride do blackouta in spominjam se samo se delckov preostanka noci.
pridema ven iz hotela, vidma bus, jst ga fotkam. potem se mi na telefonu prikaze se par slik med voznjo do dublin puba, ampak tega se jaz ne spomnim. da sem oktavo visje od mercuryja zapela riff iz komada “somebody to love”, tega se tudi ne spomnem. mislim, da bi bilo bolje vprasat ostali folk na busu. spomnem se parih semaforjev na poti do puba in potem igranje nekega benda. in onega malo bolj mocnega natakarja, ki je totalna faca, in onga blj suhega, ki je hotel bit velik prevec touchy feely. spomnem se tudi, da je enkrat uletela marina (ah, ti lépa marina… ne, se vedno se te ne spomnem.) in vrnala denar za karte. ana je imela v dzepu maljarde kun. da je bilo natakarju receno, da mi lahko rade volje rece “ne”, ko prosim za se en southern, kljub temu, da sem stranka, to mi bilo povedano naknadno. aja, in da sem skor splezala cez sank po celo flaso jacka? ne, tega se tud ne spomnem. spomnem pa se dolgih pogovorov z grgom in njegovo punco sango (upam, da ne bosta uletela danes, pravijo, da smo se nekaj zmenli.), o lezbijkah, homoseksualnosti, kako je to liiiiiiiiiiiiipo in da sta totalno kul s tem, ampak da ona pa tega ne bi mogla. okej. ni blema. potem sem se mogoce jst malo streznala, ravno dovolj, da sma se enkrat po 3 zjutraj le spravile v prvi taxi in sle pravac hotel.
vrat sobe nam spet ni uspelo odpret v nekem normalnem cajtu, in dobila sem fenomenalno idejo poklicat recepcijo. za pomoc, zakaj pa?! ko zena spodaj le vzdigne (pardon, nisem te hotla zbudit) se Carica zadere iz sobe, ce mislim pridet, ker delam prepih. da ne bi izpadla totalni idiot vprasam, ce imajo slucajno vozni red vlakov do ljubljane. ker ob skoraj 4h ujutro me vozni red vlakov RES zanima. seveda mi je totalno uspelo skrit dejstvo, da sem ga mogoce malo prevec spila. (mislim, da sem ji na koncu pogovora poslala lupceka, ampak nisem ziher.)

lights out.

enkrat naslednji dan, malo pred poldnevom, je bil cas odhoda. mojo kartico od vrat mi je uspelo zgubit (res imam filing, da sem jo pustila v oni rezi za aktivacijo dvigala!), a ob check outu niso nic kompliciral. sem pa zato, kak mi to vedno rata?!, iz zagreba odsla z novim pulovrom. (ce ga kdo pogresa, javi se. je ze opran.)
soncna ocala gor, sprehod proti centru do hrane, po kavo in na kolodvor na vlak za slovenijo.

pacific rulz.