>vsake tolko se zgodi nekaj, kar me totalno zmede. nekaj, kar mi pretrese temelje zaupanja in ko imam naenkrat popolnoma prazno glavo in ne vem ne naprej, ne nazaj. obticim.

taksna sem danes ze cel dan.

vceraj je bil moj rojstni dan. od jutra do vecera sem dobivala “vse naj naj naj” sporocila, javli so se kolegi iz tujine, twitter je bil navdusen nad mojo selekcijo virtualnih koktejlov in mami mi je poslala skoraj celotno zbirko default slikic iz telefona. po parih dnevih slabega vremena se je koncno le pokazalo sonce, par laskih z najboljso kolegico je bilo samoumevnih, kasneje se par jackov, vecer se je zame zakljucil veselo.
od 8h zjutraj, ko sem se zbudila, sem napeto cakala le na en msg. na msg od tiste doticne osebe, ki mi trenutno pomeni najvec. vsakic, ko mi je zazvonil telefon, sem pricakovala, da bo to ona. ne pricakovala, upala. upala, da si bo vzela tistih 10 sekund iz svojega casa, napisala “vse najboljse” v msg, mogoce dodala se kaksen :*, in ga poslala. tisti dve besedi bi mi tako zelo polepsali dan, da si niti ne predstavlja.

alas.

jutro je prislo in slo, z njim dopoldan in popoldan, ko je padel vecer sem vedela, da je to bilo to. ko sem se prebudila iz kome, par minut cez polnoc, in ko na telefonu nisem imela nobenega novega sporocila, so se mi ulile solze.
tezko priznam, nimam to ravno v navadi. raje udarim s pestjo v boksarsko vreco, pozrem ponos, se umirim, odmahnem z roko in se pretvarjam, da je vse okej.

ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako zelo razocarana in prizadeta.
ne vem, kdaj sem nazadnje imela obcutek, da nekomu pomenim tako malo, da si ne zasluzim niti smsa.

iz rojstnih dnevov ponavadi sploh ne delam velike stvari, tudi letos ne bi. ampak, preden je sla sem jo prosila, ce bi lahko naredila vsaj to. ne rabim daril, nocem vecurnih pogovorov po telefonu, samo eno sporocilo bi. da vem, da misli name. da se ne bo javljala cel ta teden, mi je bilo skoraj jasno. le zakaj pa bi se?! folk je sel tja uzivat, ne pa v telefon buljit. ampak po skoraj 6 mesecih nekega “skupnega zivljenja” pa sem res mislila, da bi sms za rojstni dan lahko pricakovala.
in, ko sem lezala v njenem objemu, mi je s poljubom na celo zagotovila, da bo.
a ni.

vem, razlogov zakaj ni je malo morje.
mogoce ji je sla baterija. a mislim, da bi se nekje med 2000 ljudi okoli nje nasel nekdo, ki ima polnilec za nokio. ce bi ze prislo do najbolj bizarnega primera marketinske akcije nokie, da v grcijo ne bi sploh dostavljali, pa v drzavi obstaja kaksen internet kafic, kjer je dostop do gmaila. ja, vem, napaka z moje strani, da me ni vec na fejsbruhu, ampak resnicno nisem vedla, da je to tako pomembno komunikacijsko sredstvo. in ce bi ze ne nasla interneta ali polnilca, izmed tiste male maljarde ljudi bi ji ziher nekdo posodil telefon za eno samcato sporocilo. a da ne ve moje stevilke na pamet? ni problema. z danasnjo tehnologijo si itak zapomnino vedno manj podatkov. a prepricana sem, da ve stevilko svojega brata. sporocilo bi lahko poslala njemu in on bi ga predal meni. ce tudi to ne bi slo, pa u picku maternu!, ko ziher obstajajo kaksni postni golobi!
ce se hoce, se da.
to se izgleda ni hotelo dovolj.

in kaj naj sedaj?
cel dan sem gledala neke bedaste filme samo zato, da bi si zaposlila glavo in ne razmisljala o njej in tem jebenem smsu. med cakanjem, da zavre voda za sele drugo kavo danes, sem izgleda imela prevec casa, ker so se mi misli obrnile direkt na to. in evo jih, solze.

iskreno?
upam, da se ne javi dokler ni nazaj v sloveniji. ce slucajno poslje msg za rojstni dan, bo “too little too late”. ce se javi kar tako, kot da se ni nic zgodilo, jo bom hotla ustrelit. in ko bo prisla nazaj bom razpickana do amena in je ne bom hotla niti videt. (kljub temu, da jo pogresam.)

.
.
.

zakaj ni nekega uporabniskega prirocnika za taksne situacije?
jaz namrec nimam pojma kaj naredit, mislit ali cutit.