to, da na vsake kvatre spravim par besed v neesejsko obliko, niti slucajno ne pomeni, da me poezija zanima. doma nimam niti ene zbirke del tega in tega, tudi v bookmarkih brskalnika nimam povezav do poezijskih del nadebudnih studentov primerjalne knjizevnosti. preprosto me ne zanima. (zadnje case sploh zelo tezko najdem nekaj, kar bi mi pozornost obdrzalo vec kot en dan.)
se pa vsake tolko ustavim na blogu mo2dra. (prepricana sem, da sem o tem blogu ze govorila.)
punca (zena?) zelo dobro spise vecino stvari, ki gredo tudi men po glavi. velikokrat se je ze zgodilo, da sem se ustavla pri nekem dolocenem stavku in si iz tega v glavi razpletla celotno zgodbo s podrobnostmi, karakterji oseb in koncnim rezultatom. (gre se na zmage, ko jebe zrtve. a ne?)
eden izmed teh trenutkov je bil danes. tokrat napisano ni njeno, a vseeno dvomim, da bom kmalu nehala razmisljat o teh besedah. v njih se vidim skoraj do zadnje vejice. (izbira avtorja je prav nesramna.)
v zadnjih tednih je med nama toliko neizrecenega, toliko nekega strahu, neuresnicenih zelja, obcutkov, da nekaj ni vredu. napetost v zraku bi lahko rezal z nozem. obe sma ze postali expertki v ignoriranju tistega velikega roza nosoroga (ne sme bit plavi slon, tisti so kul. tisti so najboljsi. a ne?), in noc se vedno konca v objemu. v tistem fenomenalnem objemu, ko poslusam njen utrip. vedno me pomiri.
dopoldan, ko jaz pijem ze drugo kavo ter se ukvarjam z dimenzijami, se ona oblece in gre.
a vedno nekaj ostane.
Nekaj ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH
in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
                          ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu.
(Vinko Mödendorfer)