>Stvar, ki me se vedno (kljub letom, ali mogoce tocno zaradi tega) najbolj bega, ko se taksna ali drugacna veza konca, so vsa tista vprasanja, ki ostanejo brez odgovorov.

Zjutraj podzavestno preveris njen blog, ce je slucajno napisala kaj “lepega”, se enkrat preberes par sms sporocil prejsnega vecera, ko ti je napisala, da te pogresa, in to si, kljub temu, da ves, da ne pomeni nic, se vedno interpretiras besede na tebi ljub nacin.

Ti vecerni smsi so vedno najvecje barabe. Dan se umiri, misli grejo v nek varen pristan in tam ustvarjajo novo zmedo, povejo se stvari, ki se mogoce ne bi smele, doloceni smsi se shranijo (jebala te taksna cistka).

Zjutraj se vecer in njega zablode pozabijo, ponovno se zgradijo zidovi in distanca je edina pravilna odlocitev. (pravijo.) vseeno ti pogled preveckrat osine mobitel (ne priznam nikoli in nikomur), “mogoce pa sem preslisala opozorilo za novo sporocilo?” (ceprav ves, da nisi), ko si par minut sama se enkrat preberes sms, da te hoce videt naslednji vikend in se nasmehnes sama sebi (“kaj pa ce…?”). V glavi imas takoj miljon scenarijev in se vec razpletov. Bo prisla do mene? Se dobima nekje v centru, nekje na javnem? A bo prisla pogledat macka? Pravi, da ga pogresa. Recimo, vsaj spodaj na klopcah bi lahko bile, da jo lahko v miru pogledam v oci, da jo vidim. Na tisto zadnjo opcijo raje ne pomislis, prevec je preteklo vode in, sej je ze sama povedla, da ji ne dogajas vec na tak nacin…

..potem pa preberes njen zadn post in dobis odgovor vsaj na eno vprasanje;

Caj v centru, torej.